Poti proti Vientianu sva se veselila predvsem iz razloga, da bova končno potovala udobno in hitro kot britanski upokojenci. Rezervirala sva minivan za ceno vožnje z avtobusom in si zadovoljno kimala. Ampak tudi tokrat je šlo udobje po zlu, v minivan so stlačili preveč ljudi. Jure je moral sedeti na majhnem stolčku in proti koncu vožnje je že precej pihal od jeze.
Sistem prevozov v Laosu se zdi kot prava mafija. Ne samo da so prevozi dragi (za domačine zelooo dragi), javni avtobusi vozijo za isto ceno kot privatni oz. obratno. Ponekod je samo en javni bus na dan, ostalo z veseljem prevzamejo zasebniki. Nič kaj komunistično. No, kvaliteta pa...varira pri enih in pri drugih.
V Vientiane sva prispela po treh urah in izstopila v tropsko savno. Skoraj 100% vlaga in krepko čez 30 stopinj celzija, premikala sva se kot dva počasna slona. Na hitro (oz. bolj počasi) sva šla po mestu, vendar po pravici povedano, veliko znamenitosti ni. Predsedniška palača, templji, kopija slavoloka zmage iz ameriškega doniranega betona za gradnjo letališča, stupa That Luang. Ponovno se nama je uspelo zastonj najesti na budistični ceremoniji (sva že izkušena...). Stari del mesta je še najbolj zanimiv in se brez težav prehodi v nekaj urah. Ne smemo pozabiti tudi na obrežje Mekonga, ki pa ga v vročinski meglici skoraj ni bilo mogoče videti. Ulice v starem delu dominirajo barčki, francoske vinoteke in "wannabe" zahodnjaške restavracije. Vientiane si želi biti pomemben in bleščeč, ima velike gradbene načrte za nove trgovske centre, tako da se bo v bližnji prihodnosti prav gotovo še precej spremenil.
 |
| Umetnost električnih kablov v starem delu mesta |
 |
| Predsedniška palača |
 |
| Laoški slavolok zmage |
 |
| Prazna tempeljska knjižnica |
 |
| Ceremonija v belem |
Prav nič bleščeče pa ni v
COPE centru, kjer se ukvarjajo z izdelavo protez rok in nog ter rehabilitacijo ljudi, poškodovanih v eksplozijah preostale bombne municije, ležeče po Laosu. Ogledala sva si razstavo in spoznala Petra Kim-a, zanimivega mladeniča, ki je v otroštvu izgubil roke in vid. Fant govori angleško, francosko in nemško, pleše in ustvarja glasbo. Pogumno in spodbudno! Več o
Petru.
 |
| Kupi protez |
Po tropskem dnevu naju je presenetil osvežilni dež, hitela sva naprej proti Kong Lo jami. Ni direktne povezave iz Vientiana, potrebno se je najprej napotiti v smeri mesta Lak Sao in izstopiti v (vasi) Ban Na Hin, tam pa poiskati prevoz do 40 km oddaljene jame. Jama je res vredna ogleda in ponuja edinstveno izkušnjo v Laosu. Dostopna je s čolnom po reki Hin Bun, dolga je 7 km, določeni odseki so visoki tudi preko 100 metrov. Vožnja s čolnom je prav adrenalinska: dva potnika, čolnar, čoln, naglavne svetilke in ogromna naravna vodovodna cev. V jami je mogoče videti različne kraške oblike, kapnike, ampak največji vtis pusti sama razsežnost. Obisk traja ca. 2 uri in mine kot bi mignil.
 |
| Vhod v Kong Lo |
 |
| Steber lepotec |
 |
| Izhod |
 |
| Presrečni jamar |
 |
| Idila ob jami |
 |
| Utrinek z vožnje 1 |
 |
| Utrinek z vožnje 2 |
Še osnove informacije za bodoče popotnike. Najem čolna za 3 osebe stane 11 EUR (110.000 Kip), dodatno še nekaj malega za "vstopnino". Zadnja možna ura obiska ob 16h (takrat je tudi najbolj fino, saj je manj ljudi). Blizu jame oz. v Kong Lo vasi tudi nekaj spodobnih prenočišč. Prenočevanje v vasi vsekakor bolj priporočava kot pa v Ban Na Hin-u.
Jam zaenkrat dovolj. Namenjena sva naprej proti jugu. Želiva si ogledati Tat Lo in njegove slapove ter nekaj dni uživati v naravi. Do tja je še dolga pot. Zadnjice že javkajo.
