Vesolje indijske kuhinje 3 - mesne zadeve (kebabi, curryi in tandoori dobrote)

Ah, meso je občasno redka stvar v Indiji in zato toliko bolj dragoceno, ko naletiš nanj. Na severu sva bila za nekaj tednov vegetarijanca (ampak nama ni bilo hudega), saj če se giblješ po svetih hindujskih krajih, celo jajca težko vidiš. Mesne jedi so v Indiji resnične dobrote, zavite v magično mešanico začimb, slastne omake ali prepojene z opojnim vonjem žara. 

Chicken Tikka

Tikka v prevodu pomeni, da gre za koščke (mesa), dobro marinirane v začimbah in jogurtu ter na koncu lepo zapečene na žaru. Piščančja Tikka izvira iz Punjaba, vse ostalo pa je 101 variacija na temo. Gre pa takole.

Piščanca, najbolje prsa, narežite na manjše kose. Pripravite marinado: 2 žlici paste iz ingverja in česna (vzamete 4-5 strokov česna in manjši kos ingverja ter vse skupaj sesekljate/zmečkate v pasto), 1/2 do 1 lonček navadnega jogurta (odvisno od količine mesa), sok 1 limone, 1 žlička garam masale, 1-2 žlički čilija, pol žličke kurkume in 1 žličko soli. Meso pustite v marinadi vsaj pol ure, lahko pa tudi veliko več (seveda se to pušča v hladilniku). Po mariniranju koščke nataknete na palčke za ražnjiče, lahko dodate še kose paprike in čebule. Nato pa veselo na raženj, da se meso lepo zapeče. Zraven se prileže riž ali kakšen od indijskih kruhkov.

Chicken Tikka Masala

Variacija na temo Tikke, ki pa je zrasla na britanskem zeljniku v prejšnjem stoletju. Kljub temu je Tikka Masala popularna jed tudi v Indiji. Pri Tikka masali koščki piščanca ležijo v kremasti masala omakici, ki bazira na paradižniku. Receptov je ogromno, meni je všeč sledeči.

Tikka masala

Najprej zmarinirate piščanca (2-3 piščančje prsi brez kosti) v marinadi iz lončka jogurta, 4-5 žlic ingverjeve-česnove paste, soka 1/2 limone, 2 žličk mletega kumina (azijski kumin ni enako kumini!), 1 žličke mletega cimeta, 2 žličk kajenskega popra, 2 žličk popra, 2 žličk mletega koriandra in 2 žličk soli. Marinira naj se minimalno pol ure, potem pa s koščki mesa na žar (še prej odcedite odvečno marinado), da se lepo popečejo.

Nato pride na vrsto omaka. Na žlici masla prepražite nasekljan česen (2-3 stroke) in 1 jalapeno papriko (ali čili). Po 1 min. dodajte 2 žlički mlete paprike in 2 žlički mletega kumina ter posolite. Sledi lonček pasiranih paradičnikov (iz konzerve, lahko pa dodate tudi drobno narezan svež paradižnik) in pol lončka smetane. Na nizki temperaturi kuhajte omako nekje 20 min, da se zgosti. Če je pregosta, dodajte malce več smetane ali malce vode. Na koncu dodate kose piščanca in kuhate še nadaljnih 10 min. Potresete s svežim koriandrom in pomljaskate vse skupaj z basmati rižem ali naani.

Tandoori Chicken

Že ime pove, da gre za piščanca namenjenega v tandoor pečko (posebna glinena peč) oz. na žar. Spet je trik v marinadi in kombinaciji začimb. Najbolje in enostavno je, da si nabavite ognjeno rdečo tandoori mešanico (ja, v njej dominira čili), s katero lahko potem natrete meso direktno (slovenska varianta) ali zmešate v marinado z jogurtom. Na ta način lahko obdelate celega piščana (in ga potem daste v pečico), posamezne kose ali pa se po preki na žaru igrate še z dodatkom omakic. Tandoori mešanico lahko uporabite tudi za sir paneer ali zelenjavo, z njo začinite omakice ali celo umešana jajca. Popolnoma sva bila recimo navdušena nad tandoori gobi masalo (popečena cvetača v slastni rdeči omakici). Skratka tandoori je multipraktik začimbna mešanica.

Tandoori chicken masala

Mughlai Chicken
Piščanec v blagi kremasti omaki z oreščki, ki naj bi vsaj malce pričaral okus mogulske kuhinje.

Recept: Mughlai chicken

Mughlai chicken (levo)

Butter Chicken (Murgh Makhani)

Nekateri pravijo, da je z butter chicken-om nekaj podobnega kot s chicken tikka masalo, naj bi bila bolj britanska pogruntavščina. Po drugi varianti, naj bi šlo za originalno jed iz Punjaba. Kakorkoli že, masleno pišče je strašno dobro in prav tako popularno. Spet se delo v kuhinji začne pri marinadi, zaključi pa z izdelavo omake.

Recept: Butter chicken

Murgh Musallam

Cel piščanec v kremasti omaki, dediščina mogulov. Verzij je spet veliko, lahko se  ga lotite tudi samo z razkosanim piščancem.

Recept: celi piščanec

Keema Kaleji Mutton

Curry posebnega močnega okusa, iz mlete ovčetine (mutton) in ovčjih jetrc. Nekoč hrana revežev, danes pa eksotična posebnost. Indijske začimbe in močna nota čebule poskrbijo, da je jed res slastna. Pri indijskih curryih velja podobno pravilo kot za golaž: čebula se mora dolgo in počasi cmariti, da skoraj razpade ter ne sme preveč porjaveti.

Recept keema kaleji

Keema Kaleji (zgoraj) in pečeni mutton (spodaj)

Kebab

Uf, kebabov je v Indiji (še posebej na severu) toliko kot je gostiln, vsaka ima svoj posebni recept. V Delhiju se nama je mešalo od mehkega, v ustih topečega mutton kebaba, zavitega v paratho z dodatkom čebule in okusne raite. Prav tako se nama je mešalo v Lucknowu, slavnem po več vrstah te mesne dobrote. Oblizovala sva se tudi v Jaipurju... Meso se je vedno dobesedno raztopilo v ustih, kar pomeni, da je počivalo v dobri marinadi, je lepo začinjeno in še lepše spečeno v tandoor-ju ali na plošči. In da ne pozabiva: kebab je vse kar je pečeno na palčki, se pravi, da je tudi zgoraj omenjeni tandoori ali tikka piščanec lahko kebab.

Mutton kebab v Delhiju

Galawat ali Tunday kebab (Lucknow): fino mleta ovčetina zmešana s posebno mešanico začimb, prej zmehčana s papayo ali galawatom. Iz fine mešanice (skoraj kot pašteta) se oblikujejo polpeti, ki se popečejo na gheeju (prečiščeno maslo). Opis je samo... njaaami.

Recept: Galawat-melt-in-mouth-kebab

Tunday kebab

Vindaloo chicken curry

Vindaloo curry je doma v Goi, še prej pa na Portugalskem, saj je variacija jedi "carne de vinha d'alhos (meso z vinom in česnom). Indijski vindaloo je vroč, pekoč in brez vina. V Indiji ni ravno popularen, je pa zato obvezen del menija indijskih restavracij po Evropi, ZDA in Avstraliji. Vindaloo curry se lahko pripravi iz različnega mesa, tudi s kozicami, najbolj razširjen pa je s piščancem.

Priprava se začne z vindaloo pasto v katero gre: 1 žlička kurkume, 1 žlička kumina, 2 žlički garam masale, 1/2 žličke cimeta, 1 žlička mletega koriandra, 2 žlički mletih gorčičnih semen, 1 žlička kajenskega popra, sesekljan ingver (2-3 cm korenine), 3 žlice vinskega kisa in 1 žlička sladkorja. Če dobite v trgovini pripravljeno pasto, vse to pozabite.

Drobno sesekljajte 3 manjše rdeče čebule in 6-8 strokov česna. Počasi prepražite na zmernem ognju. Ko se čebula dobro zmehča, dodajte kose piščanca (npr. na kose narezane piščančje prsi - 2 komada) in jih popecite (da spremenijo barvo). Nato dodajte 4 drobno sesekljane čilije (brez semen), pol kile drobno narezanega paradižnika (lahko dodate tudi že pasirane paradižnike), žlico paradižnikove mezge in vindaloo pasto. Solite in poprate po okusu ter zvišajte temp., da curry zavre, nato pa spet zmanjšajte temp. in počasi kuhajte 45-60 min. Bolj pogumni lahko med kuhanjem dodajo še nekaj čilija v prahu.

Lepote Kerale: Kochi (Cochin), Alleppey in Varkala

Po vroči vožnji z vlakom smo prispeli v Ernakulam, kjer smo vzeli trajekt do starega dela mesta - Fort Kochin. Kochin je edinstven kraj zgodovinskega in verskega mišmaša. Že več kot 600 let privablja trgovce, pustolovce in misionarje. Regija je že v davnih časih trgovala z Kitajci, ki so s seboj prinesli ribiške mreže, današnji neuraden simbol Kerale. Islam so  prinesli arabski trgovci. V okolici mesta je bila zgrajena prva mošeja v Indiji še za časa preroka Mohameda (Cheraman Juma Masjid, zgrajena leta 629 v kraju Methala). Tu je pristal Vasco de Gama (in seveda tudi misionarji), kar je razlog, da je bila v Kochinu zgrajena prva krščanska cerkev. Vasco je bil v mestu pokopan ca. 13 let, nakar so ga prestavili v domače kraje. Še danes si lahko ogledate njegov začasen grob. Portugalce so nasledili  Nizozemci ter kasneje Britanci. Kochin se ponaša še z najstarejšim židovskim kvartom in najstarejšo sinagogo v Indiji. Danes tu živi še ca. 30 židovskih družin, ki se tradicionalno bavijo s trgovino. Židovska četrt je pričakovano prepolna trgovin s spominki, zlatnino in ostalo kramo.

Tihožitje s kitajskimi ribiškimi mrežami

Bor biciklira po cerkvenem dvorišču

Prijatelja

Kukanje skozi vrata

Kochin slovi kot tolerantno multikulturno mesto, kjer je moč videti zanimivo paletov obrazov ljudi evropskih, arabskih, indijskih in vzhodno-azijskih potez. Vsi prišleki so nekaj malega dodali v genski fond. Žal se je Kochin od najinega zadnjega obiska pred 4 leti negativno spremenil. Turistov je manj in zvečer ulice žalostno samevajo. Razlogov je več, evropska kriza, slabši imidž Indije in samo stanje v Kochinu. Ernakulam ima razvito pristaniško dejavnost in pristanišče se nezadržno širi tudi na otočke v okolici. V zadnjih letih so zgradili velik plinski terminal katerega lahko občudujete z glavne promenade poleg slavnih kitajskih mrež. V mestu je vedno več domačih turistov in posledično veliko več smeti na glavnih turističnih točkah. Morje je samo še mlaka, po kateri plava plastična embalaža in oljnati madeži, kitajske mreže propadajo. Infrastruktura mesta razpada, starih stavb nihče ne vzdržuje, tako da se večina mesta spreminja v nekakšen geto za predelavo odpadkov. Ribištva skoraj ni več. Tudi turistični servis ni bil najboljši, pa še goljufati poskušajo pri računih. Skoraj na jok nam je šlo, ko so nam uničili že tretjo ribo zapovrstjo. Po dveh dneh eksperimentov smo na koncu odšli v picerijo, kar govori samo zase.

Sušilnik perila ali po domače čoln

Policaji

Tudi nanj se spomnijo

Ribji štant

Še eno tihožitje: plaža in tanker

Nadaljevali smo proti Alleppeyu (Alappuzha), izhodišču za ogled »Keralan backwaters«. Gre za obsežno območje lagun in jezer, prepletenih s številnimi kanali, na koncu spojenih z morjem. Po kanalih je organiziran intenziven rečni promet za prevoz tovora in potnikov (in turistov seveda). Najdaljša relacija po kanalih z javnim transportom znaša kar 205 km. Območje odlikuje poseben ekosistem, kjer se mešata morska in sladka voda. Ponekod so zaprli dostop slani vodi v sladka jezera zaradi potreb namakanja kmetijskih zemljišč. Gre za eno najbolj rodovitnih območij na svetu, kjer riž obrodi kar 4x na leto. Obilica vode poskrbi za eksplozijo zelenja in gostega rastja ter ponuja zavetje številnim živalskim vrstam.

Vlakec 

Glavni kanal 

Riževa polja

Alleppey se je poimenoval »Vzhodne Benetke«, vendar videz mesta v to nikogar ne prepriča. Sam Alleppey je tipična indijska mineštra hrupa in prometa z dodatkom umazanih kanalov. Prava lepota kraja se skriva zgolj par kilometrov stran, kjer se začne »ta pravo« močvirje. Nastanili smo se v idilični soseski izven mesta v bungalovih obdanih s palmami, žal pa tudi neverjetnim številom komarjev (rekordnih 10 pikov v 20 sekundah). Odločili smo se za izlet s čolnom na vesla. To je edini način, da lahko obiščete tudi najožje kanale v vaseh in na ta način pokukate v vsakdanjik domačinov. Njihovo življenje je povsem zaznamovano z vodo (druge izbire ni...). Kanali so kopalnica, pralnica, vrt, igrišče, tržnica in družabni prostor. Lovijo ribe, pobirajo školjke ter gojijo riž. Do trgovine ali do soseda se zapeljejo s čolnom, do šole ali v službo pa vozi lokalni trajekt.

Peremo

Ulica št. 5 

Zafrkanta

Pogled s čolna je hkrati pomirjujoč in vznemirljiv. Kanali obdani z bujnimi palmami so zelo fotogenični. Prepuščanje vtisom, medtem ko poležavaš na oblazinjenem čolnu, sprošča in zaziblje v meditacijo. Jure in Bor sta izmenično pridno pomagala z veslanjem. Ko smo na poti našli v vodi še eno veslo, smo se spremenili v trojček s krmarjem (Urška). Množični turizem tudi tu pušča negativne posledice. Zelo popularni »houseboati«, kjer preživiš noč ali dve na velikih ladjah ter uživaš v strežbi od spredaj in zadaj, so se razpasli preko vsake mere. V glavnih kanalih brnijo cele kolone turističnih plovil, tako da smo morali biti previdni pri prečenju »rečnih avtocest«. Lastnica prenočišča nam je žalostna pripovedovala, da je ladij preko 700 (3x več kot pred 4 leti), turistov pa vedno manj. Nič kaj dobri obeti za prihodnost. Preostanek dneva smo preležali v senci palm v visečih mrežah ter brali knjige in metali kocke. Čas je hitro mineval in kar naekrat je prišlo slovo od najinega sopotnika Bora. Bor se je odpravil na odisejado proti domu. Najprej let Kochin-New Delhi, potem pa v Slovenijo.

Mali turistični čolni

Odsev 

Veliki turistični čolni

Midva pa zopet na plažo. Varkala naju je razvajala že pred leti, zato sva vedela kaj pričakovati. Bazirala sva se na severni strani poleg t.i. Black Beach, najlepše plaže v Varkali. Turistične kapacitete so se medtem precej razpasle. Veliko novih restavracij in hotelčkov se je odprlo od najinega zadnjega obiska. Kar naju nič ne moti, saj pravijo, da je konkurenca zdrava. Posledično so cene zelo sprejemljive za evropski standard (vrhunska riba za dva – 6 eur, lepa soba - 15 eur na noč). Vzela sva udobno sobo in se transformirala v obmorska uživača. Kopanje in metanje v visoke valove zjutraj ali zvečer, med najhujšo pripeko sva se skrila v senco in brala knjige. Vsak večer pa na izvrstno morsko hrano. Ponudba je obilna in edina skrb je bila ali bova lahko vse pojedla. Najbolj vesela sva bila, ker sva se povsem izognila prazničnemu terorju, ki ga zganjamo pri nas okrog božiča.

Varkala Black Beach 

Vodna igra

Prodajalka 

Varkala Beach

Čoln počiva

Ah, ti krasni sočni zahodi...

Dnevi so kar odbrzeli mimo, tako da je najina Indija pri koncu. Čaka naju zgolj krajši nakupovalni postanek v Ernakulamu (brez začimb ne greva nikamor!), potem pa na Šri Lanko.

Na jug: Bangalore, Mysore, Udupi in Kannur

Draga severna Indija, saj je bilo zanimivo in posebno, ampak najina pljuča so bila že krepko zapolnjena s smogom, pa še vedno bolj premražena sva se zbujala. Za zadnjo indijsko tretjino sva želela spet obiskati jug, Karnatako in Keralo. Za slovo sva morala še malo trpeti po severnjaško.

Gandhi s plaže v Malpe-ju bi se razjokal nad Patno

Let v Bangalore sva imela iz Patne, prestolnice Biharja, oddaljene iz Varanasija 6 ur vožnje z vlakom. Zdelo se je enostavno. Ugnezdila sva se na prepišni nočni vlak (žal dobila le še sleeper) in ob poslušanju dolge žolčne debate sopotnikov ob 3h zjutraj prispela v Patno. Utrujena in prezebla sva se namenila v enega od mnogih hotelov, da si nabereva moči do večernega leta. Nekaj metrov stran od postaje, na ulici polni bleščečih neonskih reklam za hotele in trgovine, sva najprej zarila v globoko blato. Zatem sva se spotaknila ob velik kup smeti in ugotovila, da so ulice blizu podobam postapokaliptičnega filma. Sem ter tja kakša porušena zgradba, razdejane električne žice, smodeče smeti in glavne ulične frajerke - podgane. Samo čisto posteljo sva si želela, pa je bilo tudi to preveč. Hodila sva od hotela do hotela, pa venomer naletela ali na smešno visoko ceno (3000 – 4000 Rs) ali pa so nama odkrito dali vedeti, da tujcev nočejo. Po številki 15 je stvar postala že malce sumljiva. Kaj za vraga se dogaja v Patni? Spomnila sva se na nedavne težave z Maoisti (bomba tu in tam) in se resignirano vrnila na železniško postajo. Skupaj z množico domačinov sva šklepetala z zobmi in čakala na jutro, da se odpeljeva direktno na (bolj prijazno) letališče. Prizori na železniški postaji so bili razred zase. Lulanje in kakanje sredi perona le meter stran od spečih ljudi se je poleg klasičnega smetenja zdela normalna stvar tako mladim kot starim. Ure so se nama vlekle kot še nikoli do sedaj. Ob 7h zjutraj le megla za pozdrav. Odbrziva na letališče, kjer naju čaka še ena klofuta za najin zahodnjaški ego. Letališče se odpre ob 9h, do takrat pa lahko zmrzujeva na parkirišču. Ob 9h nama spet ni uspelo v letališke prostore, ker so se varnostniki odločili, da vas spustijo v zgradbo šele 2 uri pred vašim letom. Zagnala sva vik in krik, odkorakala proti direktorjevi pisarni (ki prične z delom itak šele ob 11h) in po eni uri le dosegla, da sva se lahko namestila na prazne sedeže znotraj letališča. Čudoviti dan v Patni.

Veselo trgovanje na tržnici v Mysore-ju

V Bangaloreju sva si globoko oddahnila. Namestila sva se v Mass Residency-u pri najinih prijateljih že izpred 3 let in 2 dni le lenarila v užitkih civilizacije. Bangalore je noro hitro razvijajoče mesto, ki ga napaja IT speed. Mladi iz vse Indije prihajajo sem v želji po dobri zaposlitvi. Množica novih steklenih kolosov, shopping centrov, restavracij in zabavišč daje povsem drug vtis o Indiji. Kar pa je najlepše, Bangalore je (skoraj) čist, pojavilo se je celo modro nebo. Imela sva še to srečo, da sva bila nameščena v zelenem nobel delu mesta. Poslovila sva se z mini slovensko večerjo za najine gostitelje.

Večerja

Mesto Mysore je bila najina naslednja postaja, kjer se nama je pridružil še Juretov bratranec Bor. Dva tedna se bomo skupaj potepali po jugu. Mysore je kraljevsko mesto s slavno palačo, poznano po svojih praznovanjih (Dasara), ekscentričnem princu (politik in modni kreator je žal preminil ravno nekaj dni po našem obisku mesta), svili, sandalovini, sladicah in še čem. Turizem je zato glavno gonilo ekonomije. Središče mesta je prijetno majhno, hrana odlična (še posebno dose) ljudje pa sproščeni in prijazni. Zavili smo v palačo, na tržnico, v park in dneva sta hitro minila. Želja po morju je bila vse močnejša in zdelo se nam je, da ga že vohamo v daljavi.

Palača v Mysore-ju 

Barve, barve

Morje rumene

Več kot tri mesece brez morske vode, to se nama v tem letu še ni zgodilo. Naša prva indijska plažna postaja ima ime Udupi in leži na jugu Karnatake. Natančneje povedano, plaža je 4 km stran v Malpe-ju, dobro povezana z lokalnim busom. Udupi je poznan po templjih posvečenih Krišni in odlični vegetarijanski kuhinji. Nas je zanimala predvsem plaža, dolga peščena kača, obdana s kokosovimi palmami. Morje ni nič posebnega, rahlo valovito, motno zaradi peska, z nekaj otočki na obzorju (eden od njih je St. Mary's island). Na glavnem delu plaže se med stojnicami gnete domača mularija in hindujski romarji, kilometer ali dva stran pa že lahko najdete popolni mir. Sem in tja pride mimo kakšen radovednež (kopalke delajo svoje), vendar nam zleknjenim v senčki pod palmami nič ne pride do živega. Do morske hrane nam ni uspelo priti, zato pa okusimo najboljše vegetarijanske variacije do sedaj na najini poti po Indiji.

Malpe beach

Ko se snema reklama na plaži 

Vrvež v Malpe-ju

Krišna tempelj v Udupi-ju

Albinska družina

Iz ležernega Udupija se premaknemo v še bolj ležerni Kannur, obmorsko mesto na severnem delu Kerale. Čaka nas domač hotelčič na rajski plaži daleč od mesta. Plaža je popolna, peščena, obrasla s palmami, prazna, niza se zaliv za zalivom. Turizma takorekoč ni, kar je tudi eden od razlogov, da je plaža tako spokojna. Kraj je večinsko muslimanski in sončenje na plaži v kopalkah za ženske odpade. Urška se malce namrgodi, vendar izzivanje temperamentnih verskih mož ne bi bilo ravno pametno. Domača hrana, viseča mreža, sončna terasa s pogledom na morjem ter zvok valov so več kot dovolj, da se vsi zadovoljno ovijemo v brezskrbno »poletno« razpoloženje. Zima je daleč.

Ribiči v Kannurju

Kannur beach

Nogomet za konec dneva

Romantika

Nadaljevali bomo v podobnem slogu. Naslednja postaja Kochin, Backwaters in plažeeeee.

Vesolje indijske kuhinje 2 - kruhki chapati, naan, paratha, puri & co.

Kruhki so nepogrešljiv del indijskih obrokov. Kako bi drugače lahko pomazali vse fine omakice ali brez pribora uspešno pojedli piščančji curry? Lahko imajo glavno besedo v obroku (recimo paratha za zajtrk ali pa kakšen fino nadevan naan kar tako za večerjo) ali pa so le slastna spremljava, veliko bolj popularna kot npr. riž. Pa dajmo spoznati najbolj slavne in najbolj razširjene.

Chapati oz. po domače čapati = roti

Chapati je preprost ploščat nekvašen kruhek, ki ga pozna (in zna narediti) vsak indijski otročaj. Priprava je hitra in enostavna, potrebujete le moko, vodo, sol in nekaj volje za gnetenje.

Za 10 čapatijev potrebujemo:

• 400 g moke (mešana polnozrnata in bela)
• 2 dl mlačne vode
• ščepec ali dva soli
• žlica jogurta (za več mehkobe)

Zmešamo sol in moko ter počasi dodajamo vodo in jogurt. Zgnetemo v voljno, zmerno mehko testo. Nekateri pravijo, da velja isto pravilo kot pri našem kruhu, več kot gneteš, bolje je. No, ni treba pretiravati, 5 -10 min je dovolj. Testo premažemo z oljem in ga pokritega pustimo počivati 20 min do pol ure. 

Testo razdelimo na 10 kroglic, ki jih razvaljamo v tanke kroge. Zdaj se začne zabavni del. Če bi bili v Indiji, bi se lahko igrali s tandoorijem (lončena peč), doma so pa bolj pri roki ponve, lahko pa poizkusite tudi z žarom. Torej, s testom korajžno na (ne preveč) vročo ponev. Najprej rahlo zapecite na eni strani (ca. 1 min.), nato še po drugi strani, pa spet obrnite na prvo stran. Zdaj se začne napihovanje čapatija: s krpo rahlo pritiskajte ob robove testa in počakajte, da se do konca napihne. Obrnite in ponovite vajo z napihovanjem še na drugi strani. Gotovo! Po indijsko lahko čapati še malo zažgete direktno na ognju :)

Čapati oz. roti

Gigantski tanki rotiji

Naan

Naan je bogat kruhek narejen s kvasom in zato bolj puhast ter izdaten. Pogosto se premaže z maslom ali potrese s česnom, kumino.... Še bolj razkošen je kot polnjen. Zahteva več časa za pripravo, ampak nagradi z izvrstnim okusom. Ponavadi se peče v peči/pečici, lahko pa ga naredite tudi v ponvi s pokrovko.

Naan obogaten z maslom

Tale recept preverjeno uspe: www.bbcgoodfood.com/naan-bread

Paratha

Večplastni kruhek v neštetih variantah, ki je kot polnjen odličen zajtrk (v spremljavi z jogurtom in kakšno dhal omakico). Nekateri ga pripravljajo na enak način kot čapatije, ki se jih med procesom izdelave malo bolj naolji, večkrat prepogne in tako postopoma valja. Midva sva se naučila recepta, ki je malo bolj kompliciran, da pa preverjeno mehak njami rezultat.

Polnjena paratha za zajtrk

Za 15 velikih parath (brez polnila) potrebujemo:

• 600 g moke (mešana bela in polnozrnata moka)
• 1 jajce
• četrt žličke soli
• 3 dl vode (oz. po občutku)
• olje za mazanje in peko

Iz moke, jajca vode in soli zgnetemo srednje mehko testo (potrebno bo nekje 5 min gnetenja). Testo razdelimo na 15 delov iz katerih oblikujemo krogle. Krogle naoljimo in jih pustimo počivati pol ure. Ko si naberemo novih moči nas čaka trdo delo. Vsako kroglo najprej na razvaljamo na nekaj mm, nato pa začnemo z vlečenjem testa. Tehnika je podobnah tolčenju perila ob kamen (kot pranje v starih časih): spodnji rob razvaljanega diska zargabimo z obema rokama in testo korajžno zavihtimo na pult. Ponavljamo, da dobimo 2-3x velikost diska. Nato testo zvijemo, da dobimo svaljek in še tega nekajkrat udarimo ob pult. Tako dobljeno kačo zvijemo v polžka in ga pustimo počivati nadaljne pol ure. Po pol ure je na vrsti finalno valjanje in oblikovanje z rokami (malce sploščimo testo) v krog. Tako oblikovane kruhke spečemo na vroči ponvi (za palačinke) in jih med peko še malce premažemo z oljem. Ko so lepo porjaveli na obeh straneh, so gotovi. Za final touch se jih še tople zmečka med rokami (kot da bi plosknili), da so še bolj mehki.

Kroglice testa počivajo

Za polnjeno paratho je postopek enak, le da pred peko na en krog testa damo nekaj polnila (krompir, paneer, zelje...) in ga pokrijemo z drugim krogom. Dobro stisnemo robove, potem pa k peki. Z nadevi se lahko igrate po svoje, tudi čisto po slovensko s sirom, zelišči, skuto, praženim krompirjem...

Kulcha
Kulcha je doma v Punjabu in je zelo podobna naanu. Glavna razlika je v tem, da namesto kvasa vsebuje pecilni prašek oz. sodo bikarbono. Tako kot pri naanu ali parathi je variacij nešteto: z zelišči, polnjen, premazan z maslom...

Še en kraljevski zajtrk s kulcho

Recept najdete tu: www.vegrecipesofindia.com/kulcha

Missi Roti

V Indiji na menijih zasledite tudi Missi Roti. Kaj za vraga je pa to? Gre za aromatični roti iz mešanice polnozrnate in čičerikine moke. So malce bolj debeli in zato bolj izdatni, z omakico primerni za zajtrk ali malico. Vsebuje precej začimb in ravno to ga naredi tako dobrega.

Recept najdete tu: www.tarladalal.com/Missi-Rotis

Puri

Še en priljubljeni zajtrk (s curryem) ali snack ter dodatek k thaliju. Puri je zlato ocvrt in lepo napihnjen, sicer pa enostaven za pripravo kot čapati. Le testo naj ne bi počivalo, ampak se razvaljani puriji vržejo direkt v olje.

Puriji s spremljavo

Recept najdete tu: chefinyou.com/poori