ponedeljek, 11. marec 2013

Proti jugu Laosa: Tad Lo

Vsak dan bolj sva se zavedala, da je do južne meje Laosa s Kambodžo še precej daleč. Po jami Kong Lo sva želela nadaljevati v ležernem podeželskem stilu. Namenila sva se v idilični Tad Lo, poznan po čudovitih slapovih. Pred tem sta naju čakali še dve večji mesti, saj sva si potovanje z avtobusom želela razbiti na dva bolj časovno znosna dela z max. 7-8 ur vožnje.

V vasi Kong Lo nas je pobral "songthaew" in oddrveli smo v tri ure oddaljeni Tha Khaek, kjer je na voljo več povezav naprej. Tam sva vzela bus za Savannakhet, končno postajo za ta dan. Savannakhet je zaspano mestece ob Mekongu, ki je svoje boljše dni doživljalo v času francoske kolonizacije. Ostalo je še nekaj vil, ki jih danes skušajo prodati pod svojo turistično ponudbo. Obrežje Mekonga je še najbolj privlačno, polno restavracij z razgledom na sosednjo Tajsko. Tudi midva se nisva mogla upreti kozarčku v tako romantičnem ambientu.

Zaslužen kozarček ob Mekongu

Naslednje jutro naju je že čakala šesturna vožnja do Pakse-ja, enega največjih mest v Laosu in središču južne province Champasak. Mesto ima danes industrijsko-poslovni pridih, po drugi strani pa je turistični hub za takšne kot sva midva, namenjene proti meji ali za tiste, ki želijo narediti krožno pot po Bolevanski planoti (sicer poznana po gojenju kave).

V Pakse-ju sva padla v roke tuk tuk mafije in se pošteno zjezila. Bus je nas tujce namesto na uradni avtobusni postaji vrgel ven sredi ničesar (dobesedno, torbe so letele iz avtobusa kjub protestom), kjer je že veselo čakal tuk tuk in zagotavaljal, da nas bo peljal zastonj v mesto. Seveda se je izkazalo za nasprotno. Želel je vsoto še ene avtobusne karte po osebi. Bili smo štirje in se odločili, da se ne damo. Po malo pregovarjanja, sva enostavno popokala svoje nahrbtnike in urno odšla. Grenak priokus prihoda v mesto je začinilo še iskanje (pre)drage sobe. K sreči je šlo le za eno noč.

Pot do samega Tad Lo-ja je bila doživetje zase. Še en avtobus historične vrednosti, poln do zadnjega kotička. Potniki so bili večinoma Vietnamci, namenjeni domov preko mesta Salavan. Med vožnjo so neumorno kadili, kar je v naših koncih že zdavnaj pozabljen prizor.

Precej utrujena sva končno prispela v Tad Lo. Vas nosi ime po t.i. drugem slapu. Prvi slap, največkrat pofotkan in tudi najbolj primeren za kopanje, je v neposredni bližini vasi in nastanitev, imenuje pa se Tad Hang. Devet kilometrov stran se nahaja še tretji slap, največji, ca. 100 m visok in najbolj spektakularen, Tad Suong, ki pa je v trenutnem sušnem obdobju skoraj presahnil. Obisk priporočljiv tik po koncu deževja, novembra ali decembra.

Rečni utrinek
Tad Lo
Suhi Tad Suong

Prvi dan sva izkoristila za kopanje in klepet z ostalimi popotniki. Naslednji dan sva se peš odpravila do slapa Tad Suong. Enoinpolurni pohod naju je nagradil s čudovitim razgledom z vrha slapa. Razgled bi bil še lepši, če ga ne bi kazila električna centrala v neposredni bližini in napol požgana pokrajina. Električna centrala je vezana na bližnjo hidroeletrarno, ki nama je zagrenila naslednji dan.

Srečanje s sloni
Pot proti slapu
Tad Suong z vrha
Razgled z vrha Tad Suong-a
Osvežitev v laguni

Zadnji dan sva želela polno izkoristiti za kopanje pri prvem slapu. Urška je poležavala na skali in brala knjigo, Jure pa je čofotal pod slapom. Kar naenkrat se je pretok vode močno povečal in obema je bilo takoj jasno, da se hidroelektrarna igra z zapornicami. Suha plažica pod slapom se je v minuti spremenila v deroče brzice in Urška se je še v zadnjem hipu skobacala na drugo stran. Jure je zaradi silne skrbi, da bi najina torba ostala suha (pač polna dragocenosti kot so potni list, dinarčki, ipd.), ostal ujet med slapom in brzicami. Situacija se je vsako minuto bolj zapletala, saj je pretok še naraščal, možnosti za varen prehod pa je bilo vse manj. Kar na lepem (in na najino veliko srečo) se je pojavil možak z dolgo bambusovo palico, očitno odločen pomagati Juretu iz težav. Prva ideja je bila spraviti torbo s pomočjo palice na suho, ampak razdalja je bila prevelika. Možak je nato skočil v deročo vodo in se pridružil Juretu na drugi strani. Zdaj se je adrenalinski del šele začel. Oba sta se držala za bambusovo palico in skušala prečkati slapove. Juretu je deroča voda nogo potegnila v sifon, vendar ga je prisebni Laožan še pravočasno dvignil in rešil. Voda je bila enostavno premočna za prečkanje, torbo pa je že bilo mogoče s palico prenesti na suho. Torba je bila rešena, Jure pa še ne. Korak za korakom sta se skupaj z možakom skušala vrniti na prvotno pozicijo. Ob (prej) laguni pod slapom, se je Laožan spet vrgel v vodo in skušal splavati na drugo stran. Kljub odnašajočemu toku, mu je uspelo. Jure se je vrgel za njim v vodo in se oprijel ponujene bambusove palice. S pomočjo palice se je kočno prebil na varno suho stran.

Vaška idila
Tad Hang z malo vode

Vsi smo bili presrečni, da se je vse skupaj srečno končalo. Možaka sva povabila na pivo in izvedela, da mu je ime Hong. Pospravlja sobe v bližnjem hotelu in je med delom opazil Jureta težavah. V zahvalo mu je Jure podaril švicarski nož, darila je bil izredno vesel, tako da je Jureta med objemanjem kar kušnil na prsa (je pač glavo nižji). Kopanja in slapov je bilo zaenkrat dovolj.

Mali veliki mož Hong

Zadnje kar naju čaka v Laosu so Mekongovi otočki na meji s Kambodžo, t.i. 4000 otokov. Juhej!