Jaipur

Obiskati Radžastan in ne videti Jaipurja, to bil nezaslišan turistični zločin. Jaipur se ponosno šopiri na vseh mogočih lestvicah popularnosti, od najbolj priljubljenih, najbolj obiskanih azijskih destinacij do lestvice z najdražjimi prenočišči. Sloves "pink" mesta je deloma upravičen, deloma pa bi ga lahko opisali z glasnim oskubljenim petelinom.

Palace of winds - najbolj šminkerska fasada v mestu

Do Jaipurja sva je bila dolga in prašna pot. Sedenje v zaprtem avtobusu prav nič ne prepreči vdihavanje oblakov prahu in izpušnih plinov skozi katere smo se peljali. Po prihodu v skoraj 4 milijonsko mesto ni bilo nič bolje, neznosen promet in oblak smoga vsenaokoli. Hoja ob cesti se je zdela kot igranje z nevarno zverjo, ampak nisva se ji mogla izogniti. Kar nekaj časa sva iskala pameten hotel. Jaipur se ima pač za nekaj boljšega, ampak to se tiče samo cen. Sprijazniti sva se morala, da bova tokrat primorana bolj na široko odpreti denarnico, če si ne želiva spati ravno med podganami.

Pogled na okolico iz trdnjave Amber

Jaipur je eno prvih načrtno zgrajenih oz. projektiranih mest v Indiji. Leta 1727 ga je ustanovil maharadža Sawai Jai Singh II in se navdušeno lotil planiranja po vedskih načelih, ki naj bi prebivalcem zagotavljali  čim večjo blaginjo. Po mestu so posejane palače, parki, celo jezero, nedaleč stran pa se bohotijo trdnjave Amber, Nahargarh in Jaigarh. Pink barva se je pojavila l. 1853 v čast obiska valeškega princa in ostala kot vzdevek vse do danes. No, danes v starem delu mesta bolj prevladuje barva v smogu zadušenega lososa.

Palača sredi jezera

Ogled sva otvorila z obiskom trdnjave Amber, nekaj km izven središča mesta. Amber (oz. Amer) je bila prvotna stara naselbina, ki jo je Sawai Jai Singh II nadomestil z Jaipurjem. Trdnjava je imela bolj značaj palače, med tem ko je pravo obrambno vlogo igral sosednji Jaigarh. Pogled na zgradbe je impresiven (še bolj bi bil ob jasnem nebu). Spodaj jezerce, na sredi katerega leži ograjen park, zgoraj pa v hrib potisnjena palača katere obzidje se vije čez celoten greben. Do vhoda se lahko odpravite peš ali pa hojo prepustite slonu. Padla sva v množico domačih in tujih turistov, prodajalcev spominkov in krotilcev kač. Za zidovi se skriva množica veličastnih prostorov, umetelno poslikana pročelja, stebri iz marmorja, sobane z zrcali  in  parki s fontami. Zlitje mogulske arhitekture s hindujsko je vredno ogleda.

Trdnjava Amber

V trdnjavo, lahko vstopiš na slonu

Bogato okrašene sobane

Snažilka ali princesa?

Nadaljevala sva v starem delu mesta, obdanem z obokanim obzidjem in si ogledala v astronomsko igrišče vladarja Sawai Jai Singh-a. Navdušenec nad zvezdno znanostjo si je nedaleč od svoja palače postavil objekte za različne namene astronomskih opazovanj in računanj. Od daleč park izgleda kot moderna umetniška inštalacije, pogled od blizu pa razkrije, da gre za super precizne sončne ure, objekte za določanje položaja zvezd in sonca, ipd.

Ogromna sončna ura

Le nekaj sto metrov stran se nahaja simbol Jaipurja, neštetokrat fotografirana Hawa Mahal ali Palača vetrov (Palace of winds). Palačo na kateri se bohoti kar 953 majhnih oken, je l. 1798 dal zgraditi maharadža Sawai Pratap Singh. Rdečkasto - roza peščenjak skrbi za slavno barvo stavbe. Okenca dajejo vtis čipke, katera služi dvema namenoma, učinkovitemu zračenju in uličnemu kukalu dvornih dam. Po načelu "purdah-a" morajo ženske skriti svoj obraz oz. se povsem skriti pred moškimi pogledi. Okenca so omogočala pogled ven brez nevarnosti, da bi se kar koli opazilo na drugi strani. Ponovno se spajata mogulska in radžputska arhitektura. Notranjost palače ni tako impresivna, precej žalosti tudi zelo slabo opravljena renovacija. Očitno je bilo že samo pleskanje prevelik zalogaj (razpacana barva, packe po marmornatih tleh, s plastiko obdane stene, ipd.). Palač sva imela vrh glave, zato sva obisk t.i. mestne palače prešpricala. Deloma v njej še danes prebiva domača kraljeva družina.

Hawa Mahal

Vzorec na vratih

Obiskovalka

Večje kot je mesto, večja je možnost, da naletiš na kretene v množici. Poudarek je na moškem spolu. Hoja po ulicah bazarja je bila precej podobna bojevanju. Vedno znova se je našel kreten, ki se je več kot očitno zanalašč zaletel v Urško. Situacijo že poznava, komolci so vedno napeti in torba pripravljena kot odbijač. Vseeno pridejo trenutki, ko bi režečemu tipčku z veseljem polomil nos. Anomalije indijske družbe, kjer delež žensk vztrajno pada proti 40%, se manifestirajo na različne načine. Ampak o tem drugič.

Vhod v stari del mesta

Ponoči nama je post - Diwalijsko pokanje še vedno kratilo spanec. Ni čudno, da se ljudem meša v tem groznem hrupu. Za konec sva si pustila mestni muzej Albert Hall, še eno stavbo poimenovano v čast obiska britanskega princa. Muzej je zmešnjava različnih zbirk, domačih in tujih. Lahko si ogledate različno indijsko keramiko, nekaj orožja, malce starih glasbil, egipčansko mumijo (seveda so jo privlekli Britanci), kitajski porcelan, stare kovance iz vseh vetrov... Muzej je bil poln domačih obiskovalcev, celih družin na diwalijskem izletu, ki so brez pravega zanimanja brzele mimo vitrin in se neutrudno fotografirale.

Albert Hall

Fantje občudujejo portete vladarjev

Egipčanska sekcija

Od Jaipurja sva pričakovala več, predvsem malo bolj skrben odnos do svojih spomenikov, ki naj bi privabljali množice turistov od katerih mesto tako dobro živi. Ugodnih nakupov ne pričakujte, poceni sob ali hrane prav tako ne. Domačini so rahlo snobovski in vas najprej ocenjujoče premerijo od nog do glave. Tri dni je bilo več kot dovolj, potujeva v Puškar na kamelji sejem.