Na jug: Bangalore, Mysore, Udupi in Kannur

Draga severna Indija, saj je bilo zanimivo in posebno, ampak najina pljuča so bila že krepko zapolnjena s smogom, pa še vedno bolj premražena sva se zbujala. Za zadnjo indijsko tretjino sva želela spet obiskati jug, Karnatako in Keralo. Za slovo sva morala še malo trpeti po severnjaško.

Gandhi s plaže v Malpe-ju bi se razjokal nad Patno

Let v Bangalore sva imela iz Patne, prestolnice Biharja, oddaljene iz Varanasija 6 ur vožnje z vlakom. Zdelo se je enostavno. Ugnezdila sva se na prepišni nočni vlak (žal dobila le še sleeper) in ob poslušanju dolge žolčne debate sopotnikov ob 3h zjutraj prispela v Patno. Utrujena in prezebla sva se namenila v enega od mnogih hotelov, da si nabereva moči do večernega leta. Nekaj metrov stran od postaje, na ulici polni bleščečih neonskih reklam za hotele in trgovine, sva najprej zarila v globoko blato. Zatem sva se spotaknila ob velik kup smeti in ugotovila, da so ulice blizu podobam postapokaliptičnega filma. Sem ter tja kakša porušena zgradba, razdejane električne žice, smodeče smeti in glavne ulične frajerke - podgane. Samo čisto posteljo sva si želela, pa je bilo tudi to preveč. Hodila sva od hotela do hotela, pa venomer naletela ali na smešno visoko ceno (3000 – 4000 Rs) ali pa so nama odkrito dali vedeti, da tujcev nočejo. Po številki 15 je stvar postala že malce sumljiva. Kaj za vraga se dogaja v Patni? Spomnila sva se na nedavne težave z Maoisti (bomba tu in tam) in se resignirano vrnila na železniško postajo. Skupaj z množico domačinov sva šklepetala z zobmi in čakala na jutro, da se odpeljeva direktno na (bolj prijazno) letališče. Prizori na železniški postaji so bili razred zase. Lulanje in kakanje sredi perona le meter stran od spečih ljudi se je poleg klasičnega smetenja zdela normalna stvar tako mladim kot starim. Ure so se nama vlekle kot še nikoli do sedaj. Ob 7h zjutraj le megla za pozdrav. Odbrziva na letališče, kjer naju čaka še ena klofuta za najin zahodnjaški ego. Letališče se odpre ob 9h, do takrat pa lahko zmrzujeva na parkirišču. Ob 9h nama spet ni uspelo v letališke prostore, ker so se varnostniki odločili, da vas spustijo v zgradbo šele 2 uri pred vašim letom. Zagnala sva vik in krik, odkorakala proti direktorjevi pisarni (ki prične z delom itak šele ob 11h) in po eni uri le dosegla, da sva se lahko namestila na prazne sedeže znotraj letališča. Čudoviti dan v Patni.

Veselo trgovanje na tržnici v Mysore-ju

V Bangaloreju sva si globoko oddahnila. Namestila sva se v Mass Residency-u pri najinih prijateljih že izpred 3 let in 2 dni le lenarila v užitkih civilizacije. Bangalore je noro hitro razvijajoče mesto, ki ga napaja IT speed. Mladi iz vse Indije prihajajo sem v želji po dobri zaposlitvi. Množica novih steklenih kolosov, shopping centrov, restavracij in zabavišč daje povsem drug vtis o Indiji. Kar pa je najlepše, Bangalore je (skoraj) čist, pojavilo se je celo modro nebo. Imela sva še to srečo, da sva bila nameščena v zelenem nobel delu mesta. Poslovila sva se z mini slovensko večerjo za najine gostitelje.

Večerja

Mesto Mysore je bila najina naslednja postaja, kjer se nama je pridružil še Juretov bratranec Bor. Dva tedna se bomo skupaj potepali po jugu. Mysore je kraljevsko mesto s slavno palačo, poznano po svojih praznovanjih (Dasara), ekscentričnem princu (politik in modni kreator je žal preminil ravno nekaj dni po našem obisku mesta), svili, sandalovini, sladicah in še čem. Turizem je zato glavno gonilo ekonomije. Središče mesta je prijetno majhno, hrana odlična (še posebno dose) ljudje pa sproščeni in prijazni. Zavili smo v palačo, na tržnico, v park in dneva sta hitro minila. Želja po morju je bila vse močnejša in zdelo se nam je, da ga že vohamo v daljavi.

Palača v Mysore-ju 

Barve, barve

Morje rumene

Več kot tri mesece brez morske vode, to se nama v tem letu še ni zgodilo. Naša prva indijska plažna postaja ima ime Udupi in leži na jugu Karnatake. Natančneje povedano, plaža je 4 km stran v Malpe-ju, dobro povezana z lokalnim busom. Udupi je poznan po templjih posvečenih Krišni in odlični vegetarijanski kuhinji. Nas je zanimala predvsem plaža, dolga peščena kača, obdana s kokosovimi palmami. Morje ni nič posebnega, rahlo valovito, motno zaradi peska, z nekaj otočki na obzorju (eden od njih je St. Mary's island). Na glavnem delu plaže se med stojnicami gnete domača mularija in hindujski romarji, kilometer ali dva stran pa že lahko najdete popolni mir. Sem in tja pride mimo kakšen radovednež (kopalke delajo svoje), vendar nam zleknjenim v senčki pod palmami nič ne pride do živega. Do morske hrane nam ni uspelo priti, zato pa okusimo najboljše vegetarijanske variacije do sedaj na najini poti po Indiji.

Malpe beach

Ko se snema reklama na plaži 

Vrvež v Malpe-ju

Krišna tempelj v Udupi-ju

Albinska družina

Iz ležernega Udupija se premaknemo v še bolj ležerni Kannur, obmorsko mesto na severnem delu Kerale. Čaka nas domač hotelčič na rajski plaži daleč od mesta. Plaža je popolna, peščena, obrasla s palmami, prazna, niza se zaliv za zalivom. Turizma takorekoč ni, kar je tudi eden od razlogov, da je plaža tako spokojna. Kraj je večinsko muslimanski in sončenje na plaži v kopalkah za ženske odpade. Urška se malce namrgodi, vendar izzivanje temperamentnih verskih mož ne bi bilo ravno pametno. Domača hrana, viseča mreža, sončna terasa s pogledom na morjem ter zvok valov so več kot dovolj, da se vsi zadovoljno ovijemo v brezskrbno »poletno« razpoloženje. Zima je daleč.

Ribiči v Kannurju

Kannur beach

Nogomet za konec dneva

Romantika

Nadaljevali bomo v podobnem slogu. Naslednja postaja Kochin, Backwaters in plažeeeee.

Romantični Udaipur

Iz živahnega Puškarja sva se odpravila v precej drugačen Udaipur. Mesto naj bi raznežilo in omehčalo še tako trdo srce, še posebej, če si lahko privošči razvajanje v katerem od luksuznih hotelov ob ali na jezeru. Udaipur nima več prašnega pečata radžastanske puščave, leži v kotanji z več jezeri, obdani z zelenimi hribčki. Voda dela čudeže, skrbi za prijetno klimo in privablja obilico turistov. Ni čudno, da ga včasih imenujejo Vzhodne Benetke.

Pozidan jezerski breg Udaipurja

Mesto je bilo ustanovljeno v 16. st. kot prestolnica Mewar-skega kraljestva. Zaradi lege sredi hribov mesto ni nikoli podleglo mogulskemu vplivu, ista kraljeva družina pa se je ohranila na tronu vse do danes. Sistem jezer je še starejši in izvira iz 13. st., ko so nastali prvi jezovi na hribovskih pritokih. Ogromne zaloge vode in sofisticiran pretočni sistem so pravi recept za razcvet regije. Mesto se ponaša s celo množico palač, vrtov in templjev, zgrajenih skozi stoletja. Idealna filmska (od Bonda do Bollywoodske kičarije), poročna, snobovska turistična lokacija.

Megleni razgled na jezero 

Prodajalka

Kljub vsemu morava priznati, da je mesto res luštno. O (ne)čistoči jezera ne bi preveč razpravljala, so pa zato ulice v turističnem delu za indijske razmere tip top očiščene. Ob bregu se gnetejo palače in hoteli, vsi v boju za drobec razgleda na jezero Pichola. Pravi bogataši se bodo mešanju s skupinami bledoličnih turistov z belimi nogavičkami v crocksih elegantno izognili in se skrili na enem od otočkov. Na izbiro imajo slavni Taj Lake Palace hotel, palačo iz blešečečega belega marmorja, zgrajeno v 18. st., ki se obvezno pojavi na vseh turističnih razglednicah Udaipurja ter še starejšo s parkom obkroženo palačo na otočku Jagmandir.

Slavni hotel Taj Lake Palace 

V palači

Povsem sva se zadovoljila z enim od budget hotelov in se prepustila ležernemu raziskovanju mesta. Star del je majhen, tako da so noge najboljše sredstvo za premikanje. Jagdish tempelj, le nekaj korakov stran navduši s preciznimi rezbarijami. Ogledala sva si tudi mestno palačo (največja v Radžastanu) in se skupaj z množico domačih turistov drenjala po ozkih hodnikih njenega muzeja. Na ogled je na voljo le droben del, ki po pravici povedano razočara. Videla sva že preveč arhitekturnih umetnij in bogatejših muzejskih zbirk.

Okrašen balkonček mestne palače 

Gugalnica za velike

V parku na južni strani palače se nahaja pomol, s katerega se lahko popeljete okoli jezera ali na katerega od otočkov. Udaipur je tako kot druga indijska mesta na severu ujet v smogasto meglico, tako da je vidljivost zelo slaba. Na sosednji breg se komaj vidi, zato sva se vožnji s čolnom odpovedala.

Jagdish tempelj

Kot ta prava turista sva si za pol dneva (ca. 5 EUR) najela rikšarja, da naju popelje okoli preostalih mestnih znamenitosti. Najprej na razgledni punkt na hribčku nad mestom. Nisva imela sreče, meglica je vztrajala tudi ta dan. Nadaljevali smo z enim od mnogih parkov, vijuganjem po ozkih mestnih ulicah in sprehodom po bazarju. Če si želite zapravljanja, nikar ne zavijte med turistične trgovinice v okolici jezera, raje se odpravite na domači market oz. na drugo stran mesta, kjer nakupujejo domačini. To je tudi del, kjer se spet vrnete v pravo živahno pisano Indijo.

Leča na 101 način

Zelenjavna tržnica

Presenečenje je otoček tišine sredi mestne norije. Ustavimo se na prostoru, kjer so postavljena spominska obeležja kraljeve družine v Udaipurju. Po ograjenem travniku je posejana nepregledna množica marmornatih kupolastih stavb, ki spominjajo na templje. Nekatere večje in bogato okrašene, spet druge manjše in čistih linij. Zapeljemo se okoli zgornjega jezera in pokukava v še en vrt, Saheliyon-ki-bari, nekoč namenjen zabavi dvornih dam.

Obeležja mrtvih vladarjev

Saheliyon-ki-bari

Zaželela sva si pokukati tudi v okolico Udaipurja. Preko hotela sva najela avto in šoferja ter se popeljala proti 90 km oddaljeni trdnjavi Kumbhalgarh. Vožnja po mirnem podeželju brez gneče znotraj ali zunaj avtomobila je bila za naju nekaj povsem novega in lahko sva polno uživala v pogledu na pokrajino. Trdnjava se skriva med hribi na 1100 m nadmorske višine in je bila eno najbolj varnih zatočišč Mewar-skih vladarjev. Padla je samo enkrat, pa še to le za 2 dni. Obkroža jo 36 km debelega zidu, znotraj katerega se skriva glavna palača, preko 300 starih templjev in pomožnih objektov. Sama notranjost ni nič spektakularnega, saj je šlo v prvi vrsti za vojaški objekt. Razgled je (oz. bi bil ob čistem nebu) toliko bolj veličasten in se razteza daleč preko Aravalli hribov. Na poti nazaj sva si v Ranpurju ogledala še kompleks Jain templjev. Lepota je, lepota, vendar je treba prej preko kovinskih detektorjev in šlatajočih varnostnikov, kar človeka na tako svetem mestu malo razjezi.

Podeželje

Obzidje Kumbalgarha 

Mogočni zidovi

Kumbalgarh od daleč

Udaipur kar kliče po lenarjenju na hotelski terasi, kar sva s pridom počela. Našla sva celo pekarno z zadovoljivimi jabolčnimi pitami (seveda z nemškim šefom). Za večerno zabavo je poskrbel radžastanski kulturni program, mali Diwali z nič kaj zmanjšanim pokanjem in več kot živahna skupina izraelskih gostov. Po 2 divjih nočeh jih je imel tudi vodja hotela vrh glave in jih vrgel ven.

Plesalka z malimi činelami

Ples z lonci

Čas je za slovo od Radžastana. Pokukala bova v sosednjo državo Madja Pradeš.

Jaipur

Obiskati Radžastan in ne videti Jaipurja, to bil nezaslišan turistični zločin. Jaipur se ponosno šopiri na vseh mogočih lestvicah popularnosti, od najbolj priljubljenih, najbolj obiskanih azijskih destinacij do lestvice z najdražjimi prenočišči. Sloves "pink" mesta je deloma upravičen, deloma pa bi ga lahko opisali z glasnim oskubljenim petelinom.

Palace of winds - najbolj šminkerska fasada v mestu

Do Jaipurja sva je bila dolga in prašna pot. Sedenje v zaprtem avtobusu prav nič ne prepreči vdihavanje oblakov prahu in izpušnih plinov skozi katere smo se peljali. Po prihodu v skoraj 4 milijonsko mesto ni bilo nič bolje, neznosen promet in oblak smoga vsenaokoli. Hoja ob cesti se je zdela kot igranje z nevarno zverjo, ampak nisva se ji mogla izogniti. Kar nekaj časa sva iskala pameten hotel. Jaipur se ima pač za nekaj boljšega, ampak to se tiče samo cen. Sprijazniti sva se morala, da bova tokrat primorana bolj na široko odpreti denarnico, če si ne želiva spati ravno med podganami.

Pogled na okolico iz trdnjave Amber

Jaipur je eno prvih načrtno zgrajenih oz. projektiranih mest v Indiji. Leta 1727 ga je ustanovil maharadža Sawai Jai Singh II in se navdušeno lotil planiranja po vedskih načelih, ki naj bi prebivalcem zagotavljali  čim večjo blaginjo. Po mestu so posejane palače, parki, celo jezero, nedaleč stran pa se bohotijo trdnjave Amber, Nahargarh in Jaigarh. Pink barva se je pojavila l. 1853 v čast obiska valeškega princa in ostala kot vzdevek vse do danes. No, danes v starem delu mesta bolj prevladuje barva v smogu zadušenega lososa.

Palača sredi jezera

Ogled sva otvorila z obiskom trdnjave Amber, nekaj km izven središča mesta. Amber (oz. Amer) je bila prvotna stara naselbina, ki jo je Sawai Jai Singh II nadomestil z Jaipurjem. Trdnjava je imela bolj značaj palače, med tem ko je pravo obrambno vlogo igral sosednji Jaigarh. Pogled na zgradbe je impresiven (še bolj bi bil ob jasnem nebu). Spodaj jezerce, na sredi katerega leži ograjen park, zgoraj pa v hrib potisnjena palača katere obzidje se vije čez celoten greben. Do vhoda se lahko odpravite peš ali pa hojo prepustite slonu. Padla sva v množico domačih in tujih turistov, prodajalcev spominkov in krotilcev kač. Za zidovi se skriva množica veličastnih prostorov, umetelno poslikana pročelja, stebri iz marmorja, sobane z zrcali  in  parki s fontami. Zlitje mogulske arhitekture s hindujsko je vredno ogleda.

Trdnjava Amber

V trdnjavo, lahko vstopiš na slonu

Bogato okrašene sobane

Snažilka ali princesa?

Nadaljevala sva v starem delu mesta, obdanem z obokanim obzidjem in si ogledala v astronomsko igrišče vladarja Sawai Jai Singh-a. Navdušenec nad zvezdno znanostjo si je nedaleč od svoja palače postavil objekte za različne namene astronomskih opazovanj in računanj. Od daleč park izgleda kot moderna umetniška inštalacije, pogled od blizu pa razkrije, da gre za super precizne sončne ure, objekte za določanje položaja zvezd in sonca, ipd.

Ogromna sončna ura

Le nekaj sto metrov stran se nahaja simbol Jaipurja, neštetokrat fotografirana Hawa Mahal ali Palača vetrov (Palace of winds). Palačo na kateri se bohoti kar 953 majhnih oken, je l. 1798 dal zgraditi maharadža Sawai Pratap Singh. Rdečkasto - roza peščenjak skrbi za slavno barvo stavbe. Okenca dajejo vtis čipke, katera služi dvema namenoma, učinkovitemu zračenju in uličnemu kukalu dvornih dam. Po načelu "purdah-a" morajo ženske skriti svoj obraz oz. se povsem skriti pred moškimi pogledi. Okenca so omogočala pogled ven brez nevarnosti, da bi se kar koli opazilo na drugi strani. Ponovno se spajata mogulska in radžputska arhitektura. Notranjost palače ni tako impresivna, precej žalosti tudi zelo slabo opravljena renovacija. Očitno je bilo že samo pleskanje prevelik zalogaj (razpacana barva, packe po marmornatih tleh, s plastiko obdane stene, ipd.). Palač sva imela vrh glave, zato sva obisk t.i. mestne palače prešpricala. Deloma v njej še danes prebiva domača kraljeva družina.

Hawa Mahal

Vzorec na vratih

Obiskovalka

Večje kot je mesto, večja je možnost, da naletiš na kretene v množici. Poudarek je na moškem spolu. Hoja po ulicah bazarja je bila precej podobna bojevanju. Vedno znova se je našel kreten, ki se je več kot očitno zanalašč zaletel v Urško. Situacijo že poznava, komolci so vedno napeti in torba pripravljena kot odbijač. Vseeno pridejo trenutki, ko bi režečemu tipčku z veseljem polomil nos. Anomalije indijske družbe, kjer delež žensk vztrajno pada proti 40%, se manifestirajo na različne načine. Ampak o tem drugič.

Vhod v stari del mesta

Ponoči nama je post - Diwalijsko pokanje še vedno kratilo spanec. Ni čudno, da se ljudem meša v tem groznem hrupu. Za konec sva si pustila mestni muzej Albert Hall, še eno stavbo poimenovano v čast obiska britanskega princa. Muzej je zmešnjava različnih zbirk, domačih in tujih. Lahko si ogledate različno indijsko keramiko, nekaj orožja, malce starih glasbil, egipčansko mumijo (seveda so jo privlekli Britanci), kitajski porcelan, stare kovance iz vseh vetrov... Muzej je bil poln domačih obiskovalcev, celih družin na diwalijskem izletu, ki so brez pravega zanimanja brzele mimo vitrin in se neutrudno fotografirale.

Albert Hall

Fantje občudujejo portete vladarjev

Egipčanska sekcija

Od Jaipurja sva pričakovala več, predvsem malo bolj skrben odnos do svojih spomenikov, ki naj bi privabljali množice turistov od katerih mesto tako dobro živi. Ugodnih nakupov ne pričakujte, poceni sob ali hrane prav tako ne. Domačini so rahlo snobovski in vas najprej ocenjujoče premerijo od nog do glave. Tri dni je bilo več kot dovolj, potujeva v Puškar na kamelji sejem.

Phnom Penh

O Phnom Penh-u sva od popotnikov slišala vse mogoče, od tega da je super žurersko mesto, do popolnoma nasprotnih kritik, da je blazno dolgočasno in brez prave vsebine. Ni bilo druge, kot da se še sama prepričava.

Sama pot je bila tudi tokrat nekaj posebnega, saj smo iz planiranih 6 ur potovanja, dosegli rekordnih 8 ur. Razlog: ena ura menjavanja počene gume. K sreči nas je okvara doletela v senci pod drevesi. Da pa je bila mera za ta dan še bolj polna, naju je po prihodu v mesto napadla tuk tuk mafija. Sva jih že vajena, ampak še vedno je težko ohraniti mirno kri. Imela sva ogledan hotelčič iz vodiča, vendar sva bila dostavljena na drug naslov z istim imenom. Seveda, sva to ugotovila, ko je bilo že prepozno. Cena uhuhu, sredi glavne party ulice in grooozna soba. Ker so bile opcije naokoli še dražje sva se sprijaznila z eno nočitvijo in že naslednje jutro zgodaj pobegnila na drugi konec mesta.

Dnevni utrinek

Večerni make-up

Prvi vtis o Phnom Penh-u ni bil najboljši. Večerni sprehod je razkril marsikaj. Glavni del mesta poln "barov" in "klubov" pred katerimi se razstavljajo zelo mlada dekleta. Na drugi strani pa ostarela zahodnjaška klientela, ki se nemalokrat brez zadržkov kaže v družbi takorekoč otrok. Ogromno je tudi beračev, invalidov in podobnih revežev, ki se poskušajo hraniti z ostanki na mizah dragih hotelov. Ena od temnih plati Kambodže.

Obrtnica

Dostava kosila kamorkoli

Cvetoči zobarski posel

Rikšarji na kolesih - izumirajoča vrsta

Želela sva si malo kulture in izbraževanja, zato sva se odločila za ogled nacionalnega muzeja in kraljeve palače. Nacionalni muzej je zelo skromen (čeprav obljublja drugače), ogledati si je mogoče predvsem kipce iz različnih obdobij kmerske zgodovine. Če ne bi bilo doniranih predmetov iz VB, Francije ali ZDA, bi bil muzej verjetno kar prazen. Dragotine so večinoma v tujih rokah. 

Muzejska kravica

 Kraljeva palača je bila že malo boljša kar se razkošja tiče. Najbolj impresivna je bila srebrna pagoda, ki je tlakovana s 5000 srebrnimi ploščicami. V njej je možno videti ogromno zlatih in srebrnih kipcev bud, najbolj znan je 90 kg kip bude (Maitreja buda) okrašen z 9584 diamanti.

Kraljeva palača od zunaj

Srebrna pagoda

Težji del zgodovine sva si pustila za naslednji dan, ko sva obiskala zloglasni zapor rdečih kmerov Tuol Sleng oz. S-21. O Rdečih Kmerih je že bilo veliko povedanega. Zapor je nastal v prostorih nekdanje srednje šole sredi mesta. Učilnice so spremenili v celice in mučilnice, idiličen vrt pa prav tako opremili za namene mučenja. Telovadni pripomočki so postali natezalnica. V S-21 zaporu je v 4 letih delovanja med 1975 in 1979 izginilo ca. 20.000 ljudi, predvsem "nezvesti" kadri Kmerov. Bivanje v zaporu je preživelo zgolj 7 ljudi (po drugi verziji okrog 20), ki so uspeli preživeti zahvaljujoč uporabnim znanjem kot so slikanje, fotografija, popravljanje strojev... Obisk nekdanjega poslopja groze pusti globok vtis, čeprav je mogoče videti le gole stene in fotografije zapornikov. Stene še vedno nemo kričijo, krvavi madeži so še vidni. Nekaj podobnega lahko opazite tudi na obrazih srednje in starejše generacije Kambodžanov. Strahote še niso pozabljene, smeha in veselja je malo. Nekaj glavnih vodij rdečih kmerov še vedno ni obsojenih oz. so ušli z  relativno milo kaznijo. Branijo jih najboljši ameriški, nizozemski in britanski odvetniki. Z nekdanjimi zločinci naj bi bila povezana tudi aktualna vodilna stranka CPP (Cambodia People's Party), kar pomeni da so Rdeči Kmeri samo malo zamenjali barvo in sprejeli doktrino kapitala. Enaka zgodba na različnih koncih sveta.

Tuol Sleng

Zaporniški prostori

Po vsem hudem sva potrebovala okrepčilo. Kambodža je idealna, če si želite preizkušati svoj kulinarični pogum. Restavracija Romdeng (sicer del Friends International organizacije) je idealno mesto za kaj takega. Gre za restavracijo, ki izobražuje mladino z ulice in je zaradi svojih "karitativnih namenov" tudi zelo draga. Zamižala sva pri budgetu in si privoščila dobrote kot so ocvrte tarantele, amok z ribo, ipd. Zdaj že lahko rečeva, da sva navdušena nad kamboško hrano. Recepte že zbirava. Polni in raznovrstni okusi, velika izbira eksotike kot so kače, žabe, polži, žuželke, pajki, ipd. Žabice so super, tarantela pa po pravici povedano nima ravno okusa. Kot kak dlakavi čips. 

Urška uspešno premaguje svoj strah pred pajki

Kambodža je preplavljena z t.i. nevladnimi pomoč ponujajočimi organizacijami, ki so vse po vrsti iz tujine.  Število le-teh je res impresivno. Vsi na veliko "pomagajo" in zbirajo sredstva, učinki pa so bog ve kje. Restavracij kot je Romdeng, je samo v Phnom Penh-u več kot 10. Kot sva opazila na licu mesta, vse skupaj bolj diši po izkoriščanju zastonj delovne sile. Pa še za pranje denarja je priročno.

Dva dni velemesta je bilo čez vrh glave dovolj. Naslednji cilj, tako težko pričakovan (že dva  meseca ga čakava) - morje! Da vidimo, s čim se Kambodža lahko po morsko pohvali.