Ipoh

Spet sva se znašla v dilemi: kam pa sedaj? Štiri noči v Penangu bi se lahko sprevrgle že v mučenje, zato sva se želela za dan ali dva še kje ustaviti. Pogled na zemljevid je govoril, da bi mesto Ipoh lahko bila primerna vmesna postojanka, ampak vodič naju je prepričeval v nasprotno. Opis ni bil spodbuden: prostitucijsko gnezdo, propadlo središče in dolgočasna okolica z nekaj jamami. No, pa pojdiva vseeno pogledat.

Most (še vedno rahlo zadimljen)

Ko se zaprejo trgovine

Ipoh se je rodil leta 1820 kot mala rudarska vas v dolini reke Kinta, sredi bogatega nahajališča kositra. Kositer, Britanci, kasneje še Kitajci, so Ipoh v začetku 20. st. razvili v pomembno in cvetoče mesto, upravno središče pokrajine Perak, kar je Ipoh še danes. Mesto ima 700.000 prebivalcev, med katerimi s 70% prevladujejo Kitajci.

Mestna hiša

Tadj Mahal železniška postaja

Mesto danes res nima več stare slave in je zato za popotnika celo bolj prijetno. Stari del mesta je razdeljen na indijski in kitajski del, oba pa sta polna pisanih trgovinic ter restavracij. Zahodnih turistov skoraj ni. Promet ni prehud, imajo pa akutno pomanjkanje pločnikov, tako da previdnost ni odveč. Starih kolonialnih zgradb je veliko, nekatere so v prav krasnem stanju. Nič posebnega nisva počela, potepala sva se po ulicah, posedala na klopcah in se čudila svetu okoli sebe. O tako imenovanem problemu prostitucije ni bilo ne duha ne sluha, sva pa opazila veliko revežev, ki so vsi po vrsti še malo premaknjeni. Razumljivo.

Kitajska četrt

Indijska četrt

Frajer

Da ima mesto očitno močno ponudbo prostitucije, sva ugotovila med iskanjem prenočišča. Večina "poceni" (še vedno 15 - 20 EUR) sob je prav grozljivih, ponavadi imajo plastično prekrivalo za jogi, barvni spekter pa je prav boleč za oči. Cenik na uro in receptor varno spravljen za stekleno šipo takoj povesta kje si. Prostitucija je v Ipohu že od samega začetka in pomemben spremljevalec rudniškega biznisa. Kot zanimivost, samo Kitajci so že leta 1891 imeli v lasti 45 bordelov. Po dolgem in napornem iskanju sva pristala v solidnem kitajskem hotelčiču z avtentično opremo iz sredine 70ih.

Še nekaj za duha

Malo športa

Če že ne zaradi mestnih lepot, se splača v Ipoh zaradi hrane, ki je po vseh merilih enako dobra kot tista bolj sloveča iz Penanga. Za zajtrk sva hodil k Indijcem na roti canai, zvečer pa na night market, kjer dobiš kar ti srce poželi. Imajo odlične satay-e, piščanca z omakicami, rezance in riž na 101 način. Ipoh je slaven tudi po piškotih in beli kavi (s palmino margarino), vendar naju ni prepričalo niti eno niti drugo. Sladice v Aziji so zmeraj znova razočaranje, pa čeprav zaviješ v še tako nobel slaščičarno. 

Indijske slaščice lepo izgledajo

Po dveh ležernih dnevih v Ipohu nadaljujeva v podobnem slogu proti Penangu. Ha, spet bova jedla in bolj malo počela.

Cameron Highlands

Po morski vročinki paše ohladitev v hribih. V Maleziji to sploh ni problem, napoved za Cameron Highlands nama je obljubljala max. 20-25 stopinj celzija čez dan in pod 15 stopinj ponoči. Nogavice in topla dekica so obvezna oprema.

Pravljica v indonezijskem dimu

Plantaže čaja

V Kuala Besutu sva kupila karti in se kot edina potnika v kombiju odpeljala proti hribom. Prvi del 5-urne vožnje sva pridno predremala, v drugem delu pa zaradi ovinkov to ni bilo več mogoče. Poleg tega se nama je paralo srce, ko sva opazovala pokrajino izza avtomobilskih stekel: oskubljeni hribčki, eni že zasajeni z oljnimi palmami, drugi samo z razrito zemljo. Ista zgodba se ponavlja po vseh delih Malezije in dokazuje popoln polom okoljevarstvene politike. Za še dodaten grenak priokus je poskrbel dim s Sumatre, ki nama je vneto sledil. Zaradi spremembe vetra, se je le-ta razširil po vsej Maleziji, dosegel je tudi skrajni sever. Človek kar ne more verjeti, da je biznis s palminim oljem (pa tudi celulozo in kavčukom) tako močan, da si lahko privošči uničevanje deževnega gozda in ogrožanje zdravja ljudi. Nekaj podobnega se je zgodilo že leta 1997 na Borneu, ko je dim nad JV Azijo vztrajal več mesecev. Zgodovinska lekcija ni nič pomagala.

Tanah Rata

Mestni park

Še enkrat čaj

Za bazo v CH sva si izbrala kraj Tanah Rata, kjer je izbor prenočišč še največji. Cameron Highlands ponujajo trekinge, obisk plantaž čaja, jagod, zelenjave in tudi igranje golfa. Je tudi pravo mesto za ogled največje rože na svetu - raflezije in obisk najstarejšega hribovskega gozda. Jure je preboleval prehlad, tako da sva najine športne podvige omejila na organiziran izlet po okolici. Z nekdanjim vojaškim džipom smo se najprej zapeljali na ogled plantaž čaja. Glavni frajerji plantaž so Škoti, stara familija Russell, ki od leta 1933 trži vodilno malezijsko znamko BOH. Ustanovitelj, J.A. Russell, hud vsestranski poslovnež, je med drugim zgradil glavno železniško postajo v KL. S čajem je povezana tudi velika indijska skupnost v Highlands-ih. Russell je večino Indijcev pripeljal v Malezijo kot delavce na železnici, nato pa jih "transformiral" v plantažne delavce. Danes je ročnega dela zelo malo, vse se dela s stroji, ki pa jih še vedno upravljajo Indijci.

Landrover - eden od simbolov Cameron višavja

Foto seansa

Z zelenih plantaž smo pot nadaljevali proti vrhu Brinchang-a (2.032 m), najvišjega hriba, dostopnega z avtomobilom v Maleziji. Razgleda žal nismo mogli uživati, saj sta dim in megla povsem zakrila pokrajino. Bolj zanimiv je bil kratek potep po najstarejšem "mahovnem" gozdu v državi. Drevesa so kljub starosti (tudi preko 400 let) nizka in drobcena, za kar pa je kriva predvsem nadmorska višina. Gozd spominja na tiste iz grozljivih pravljic, skrivnosten, rahlo meglen, temen, poln ovijalk in korenin. Je eden redkih, ki je še ostal in vreden ogleda. Imeli smo posrečenega vodiča, ki nam je pripravil še mini tečja iz spoznavanja zdravilnih rastlin.

Mah vsepovsod

Glej in se čudi

Izlet smo zaključili z jagodnim šejkom in obiskom "farme metuljev", kjer pa so metulji bolj v manjšini. Glavna atrakcija so žuželke, škorpijoni, kače in kuščarji. Jure se je opogumil kar za 2 škorpijona naenkrat.

To bi lahko bila dobra večerja

Scorpion fists

Malo še lenariva, se mastiva z odlično indijsko hrano, zaskrbljeno gledava v nebo in načrtujeva pot naprej. Po vsej verjetnosti se bova namenila proti Penangu.

Pulau Perhentian - mali morski raj

V kosteh sva začutila, da je spet napočil čas za morje. Občutek in dober glas naju je vabil na SV obalo, natančneje na Perhentian otoke. 

Republica de palma

Long Beach

Iz Melake sva odrinila nazaj v Kuala Lumpur, nato pa na vzhodno obalo. Prvotno sva načrtovala počasno pomikanje ob vzhodni obali od spodaj navzgor, vendar naju je že prvi dan vožnje prepričal, da to nima smisla. Pokrajina je milo rečeno dolgočasna, povsod nasadi (oljnih) palm ali pa opustošena polja, ki jih palme še čakajo. Za prenočevanje ter krajšanje poti sva se ustavila v Kuala Terengganu, mestu z veliko mošejami, gnilimi hoteli (vsi ponujano sobe na uro) in kičasto tržnico. Nisva uspela ugotoviti kaj točno si mesto želi biti, versko središče, trgovinski center ali, bog ne daj, celo turistična atrakcija. Naslednji dan sva jo urno popihala, imela pa več sreče kot pameti. Avtobus za Kuala Besut, od koder vozijo čolni do otokov, sva zamudila za 10 min, kar pomeni 3 ure čakanja na naslednji bus. Lokalni "taksisti" so naju hitro našli in ponudili prevoz za vsega 15 EUR (ca. 2 uri vožnje), pa še en par bi se pridružil. Račun je pokazal, da se splača. Za ca. 4 EUR po osebi smo se usedli v neoznačen avto in odbrzeli proti 100 km oddaljenemu pristanišču. Dostavljeni smo bili skoraj na pomol, v naročje taksistovega brata, ki je naše denarnice olajšal za dodatnih 70 RM (18 EUR) po osebi, kolikor znaša povratna karta za hitri čoln (dobesedno hiter, drveli smo preko 40 navtičnih milj na uro).

Samo še turisti manjkajo

V 40 min sva bila na malem otoku Perhentian Kecil, izbrani plaži Coral Bay in že pridno iskala solidno posteljo. Perhentian Kecil je manjši in lepši otok kot sosednji Perhentian Besar. Na Besarju so zgolj turistične kapacitete, na Kecilu pa je poleg turizma moč najti tudi lokalno ribiško vas. Kecil ima več plaž, največji sta Coral Bay in Long Beach, med sabo oddaljeni ca.10 min hoda skozi džunglo. Long Beach je bolj "žurerska" plaža, kjer se dobi najcenejše pivo na otoku za 7 RM (1,75 EUR). Naju ni pritegnila, ker je precej nasmetena, pa še lokalci zelo nevarno švigajo z hitrimi čolni (prav vsi imajo motorje z najmanj 75 KM!) med kopalci in "pristajajo" direktno med brisače. Pravo nasprotje je Coral Bay, prijeten zalivček, kjer je boljša izbira prenočišč, lepše skrite plaže brez lokalnih dirkačev. Tu so še potapljaški centri, par dobrih restavracij in tri trgovine. Nizek budget kot je najin, nama je tokrat omogočil osnovno sobico v bungalovu, očiščenemu verjetno nekje pred 3 meseci, s posteljo brez rjuhe.

Coral Bay

Najin novi prijatelj z vrta

Zadala sva si, da opraviva nadaljevalni potapljaški tečaj in pridobiva dovoljenje za potope do 30 m ter imava potem za nekaj časa mir s formalno potapljaško izobrazbo. Najprej pa sva si vzela en dan za pretegovanje na soncu, snorkljanje in plavanje. Snorkljanje na bližnji plaži je bilo fenomenalno, kristalna voda, reef sharki patruljirajo po grebenu, pisan ribji svet... Vsa navdušena sva naslednji dan šla še na poldnevni izlet, ki vključuje šest različnih lokacij. Plavala sva z orjaškimi želvami, spet videla grebenske morske pse (največji 1 m), ogromno večjih (papagajke!) in manjših rib(ic) ter krasne korale. Začele so nama rasti škrge. Družbo na čolnu so nama delali iranski študentje, v vodi nerodni da je kaj. No, če bi bila s Kitajci, bi bilo še slabše. Prvi stavek našega čolnarja je povedal vse: "Please, don't drown while snorkling".

Ena od skritih plaž

Izbrati pravi center ni lahka zadeva. Seveda so vsi "največji, najboljši in sploh frajerji", ampak po hitrem ogledu opreme, sva ugotovila, da jih je polovica pravih šalabajzerjev. V primerjavi z začetnim tečajem je teorije manj, poudarek pa predvsem na praksi. Tečaj zajema pet potopov, dva sta obvezna (globinski, navigacijski), ostale tri izbereš sam. Izbrala sva obisk velike (dolžina 94 m) potopljene ladje, ki je nekoč prevažala sladkor, vendar so bile razmere med potopom zelo slabe. 1-3 metre vidljivosti in močan podvodni tok, tako da sva zgolj pazila, da ne izgubiva inštuktorjevih plavuti pred nama. Po tej klavstrofobični izkušnji sva nadaljevala s spretnostnim potopom, kjer se ukvarjaš z lebdenjem, vzvratnim plavanjem, obračanjem na glavo in podobno. Zelo zabavno in poučno. Zadnji potop je bil fotografske narave in sva se preizkušala z podvodno fotografijo. Loviti ravnotežje nad koralami, obenem pa imeti mirno roko medtem ko riba beži stran od tebe, ni ravno enostavno. Bova pridno vadila v prihodnje.

Kiss

Krasni podvodni svet

Potapljaški styling

Potopi so naju vsak dan dobro izmučili, malo sva se še pogrela na soncu, zvečer pa navalila na hrano. Katera je najboljša restavracija (Ewan's place) na otoku, sva hitro ugotovila. Ribe na žaru, v omakicah ali a-la curry, vse neverjetno dobro, ob super postrežbi. Za pivo ni ostalo dovolj ringitov, k sreči sva še imela malo zalogo vietnamskega ruma.

Otok in otočani imajo povsem svoj ritem, ne glede na to kaj si želijo ali mislijo turisti. Življenje se začne ob 9h in nič prej. Kljub temu, da se prva runda potopov začne že ob 8.30, lahko zgodnji zajtrk dobite samo v enem hotelu (in ga kot zunanji gost veselo preplačate). Mantra otoka (kot še marsikje) je "lepo počasi in brez naprezanja". Na koncu sva se je še midva nalezla. 

Skoraj polna luna

Po treh dnevih na otoku, sva začela opažati čudno meglico nad morjem. Med TV novicami sva zasledila, da dim s Sumatre zaradi požiganja gozdov, vse hujši in že povzroča resne preglavice v Singapurju in na jugu Malezije. Melaka, kot tudi druge južne province, naj bi bile zaradi katastrofalnega zraka in vidljivosti takorekoč zaprte. Dim je viden povsod nad Malezijo. Indonezijski odgovor na pritožbe sosed je, da so v požiganje vpletena malezijska in singapurska podjetja. Pohlep ne pozna meja. Stanje se zaenkrat še nič ne izboljšuje, pomagala bi veter ali močan dež. Upava, da bo KL zdržal in da se nama ne podre plan leta v Jakarto čez 10 dni.

Z otoka odhajava navdušena nad tamkajšnjim podvodnim svetom in še vedno prijetno praznimi plažami. Morda se še kdaj vrneva. Za kratek dopust so kot naročeni.

Melaka (Malacca)

Po turbo navitem KL sva potrebovala umiritev. Da bi spoznala še malo malezijske zgodovine, sva se odpravila v Melako, staro mesto, samo 2 uri stran iz Kuala Lumpurja. V 14. st. ga je ustanovil hindujski princ Parameswara s Sumatre. V 15. st. so ga prevzeli Kitajci, v 16. Portugalci, v 17. Nizozemci, konec 18. pa še Britanci. Iz vsega etničnega miksa so nastali t.i. Baba Nonya, kar je v praksi mešanica med Kitajci in vsemi ostalimi. Mesto slovi po odlični hrani, se šopiri na listi UNESCA in je popularna vikend destinacija za domačine.

Kičasti kanal

 

Imela sva to »srečo«, da sva z vsemi domačini, tudi midva uletela v Melako s pričetkom vikenda. Kolone avtomobilov in avtobusov so napovedovale najhujše. Prenočišča v starem delu mesta zasoljeno draga, zato sva potrebovala kar nekaj časa, da sva našla ugoden prostorček. Reče se mu Ringo's Foyer, pod vodstvom prijaznega in informacij polnega kitajskega lastnika, sicer navdušenega kolesarja (kolesa so tudi del dekoracije hostla).

Lokalni Arni

Ko že skoraj ne more biti bolj kičasto

Stara Melaka je majhna, vse je blizu in dostopno peš. Stare hiše so nagnetene ob rečnem kanalu, ki ga krasi še nekaj kičastih mostov (a-la kopija Benetk), stara cerkev na hribu, nizozemska mestna hiša, kitajski templji, nekaj muzejev in obilica trgovinic s spominki, to je to. Mesto je ohranilo zelo malo starega šarma, razvoj je šel popolnoma v smer poceni kičastega zabavišča, kar priznavajo celo domačini. Po UNESCO-vi potrditvi so menda šle  stvari samo navzdol: divja gradnja, sprememba rečnega nabrežja in iznajdba vrste trapastih »zabavnih« dogodkov (parade, sejmi, tekma s čolni, ipd.). Naš kitajski gostitelj je bil vidno razočaran in se pridušal, da je vsega kriva velika korupcija v Maleziji, na račun katere si glavni politiki nabirajo milijarde (ja, res je, v EUR govorimo). O, pa ne da tudi tukaj.

Skriti del nabrežja Malake

Dekoracija na najstarejšem kitajskem templju v Maleziji

Soba mrtvih

Cerkveni zidovi

Glavni obiskovalci so iz KL in zdi se, da jih najbolj vleče na obisk prav hrana oz. Nonya kuhinja. Midva se s tem povsem  strinjava, hrana je fantastična. Poizkusila sva najbolj znane jedi kot so Nonya Laksa (močna juha z rezanci, z dodatkom kokosa, polna dodatkov kot so ocvrtki in jajce), Chendol (»nariban« led, prelit z sirupi, kokosovim mlekom in dodatkom želejčkov), ki ne res ne izgleda obetavno, ampak videz vara, pa seveda mastila sva se z ananasovimi kolački. Drugače je na voljo še velik izbor ražnjičev, sadnih shake-ov, juh, skratka pača za nos, oči in usta, od jutra do večera.

Hrana za vse okuse

Ananasovi kolački

Kateri je boljši?

Zvečer sva se zabavala ob paradi, katere namen ne pozna nihče. Prvič je bila na sporedu pred 4-imi leti, od takrat pa do danes pa je nadušenje malo popustilo. Pričela naj bi se ob 20h, vendar ob tej uri ni bilo videti ne potencialnih gledalcev, ne nastopajočih. Postopala sva naokoli in na stadionu našla nastopajoče: pihalna godba, okrašene volovske vprege, kolesarski oddred in nekaj nedoločljivih vozov. Za otroke super, za starejše pa malo manj. Kljub temu sva vztrajala še celo uro do pričetka parade, da vidiva to čudo. Razlog čakanja, zamuda VIP gostov oz. deželnega ministra. Sama parada pa hitro mimo, z malo gledalci in zdolgočasenimi nastopajočimi.

Še zadnji popravki pred parado

Parada- taxi služba se predstavi

Okranclani tradicionalni vozovi

Naslednji dan se zbudiva v gosto meglo. Zdelo se nama je nenavadno, saj je »megla« smrdela po dimu in na trenutke dražila oči, da sva bila vsa solzna. Kmalu so nama pojasnili, da je dim posledica požiganja gozdov na indonezijski strani Sumatre in da je to vsakoletni pojav ob tem času. Nisva se dala in vseeno šla na obhod po mestu, medtem pa naletela še na čudno veslaško tekmo s starimi čolni. Veslači so se predvsem zabavali, kondicija in hitrost sta bili bolj na spodnjem delu lestvice zmogljivosti. 

Dirka s čolni

Melaka za dan ali dva je več kot dovolj. Uživala sva v hrani, se zabavala ob malezijskem kiču in bila malo žalostna ob gledanju starih fotografij mesta, mesta, ki ga ni več prepoznati.

Kuala Lumpur

Iz Vietnama sva priletela v povsem drugačno državo, ko da bi prišla v kakšno Avstrijo, s to razliko, da so ženske pretežno v džilbabih, kar pomeni da sva po daljšem času v muslimanskem svetu. Na letališču naju ni nihče cukal za rokav in ponujal to in ono, kar je bilo po vseh vietnamskih zgodbah prav osvobajajoče. Vkrcava se na bus namenjen v center mesta in takoj opaziva, da ima Malezija infrastrukturo na vrhunski ravni. Avtoceste kot se šika, vključno z rožicami ob robu. Bližje ko smo bili mestu, bolj  sva odpirala usta v čudenju. Povsod bleščeče stolpnice, po cestah neverjetno veliko Mercedesov, ulice čiste. Slovenci smo lahko le "fouš". Po skoraj petih mesecih "nerazvitih" dežel se v nama prebudi razvajeni zahodnjak in prede od zadovoljstva..

Staro se umika novemu...

Downtown

Kuala Lumpur (kot tudi sama Malezija) je stičišče zelo različnih svetov. Deželi so v preteklosti vladali Indonezijci, Kitajci, Portugalci, Nizozemci in Britanci. Res pisana druščina. Glavni razlog je seveda v legi Malezije. Pristanišča na malezijskem ozemlju so bila vedno del najpomembnejših pomorsko-trgovskih relacij, zato je bilo za vse imperije ključno nadzorovati le-te. Bogata zgodovinska dediščina se odraža v velikem številu kolonialnih stavb, mesto ima kitajsko četrt (glavni trgovci v državi), malo Indijo (Indijce so v glavnem pripeljali Britanci), številne mošeje, za povrh pa še bleščeč poslovno-nakupovalni center mesta. Nad bankami in nakupovalnimi centri kraljuje stolpnica nacionalne naftne družbe Petronas, ki je tudi ena najbolj znanih stavb na svetu in ena od glavnih turističnih atrakcij v mestu. 

Islamski lepotec

Minaretov ne manjka

Parkirala sva se v najbolj ugodnem delu mesta, kitajski četrti, kjer se še nekako da dobiti sobo med 17 in 20 EUR na noč, seveda brez kopalnice in luksuza kot so brisače, hostel pač. Lokacija je idealna, blizu metroja in brezplačnega mestnega avtobusa. Ja, res, kar zastonj se lahko voziš po centru mesta (t.i. GOKL avtobusi). Drugače je pa center povsem obvladljiv peš, malo vijuganja med nebotičniki, pa gre. Ker nisva ljubitelja nakupovanja, sva oglede hitro zaključila in se raje podala v "Ptičji park", nedaleč stran od kitajske četrti. Gre za zamrežen park, največji na svetu, kjer lahko poleg tistih v kletkah, opazujete tudi prosto leteče ptice. Midva sva super zabavala ob ptičjih vragolijah, predvsem pa ob govorečih papagajih in zvedavih nojih. Za otroke je pa stvar še 10x boljša.

Azijski pozdrav

Kdaj bo konec?

A so že šli kakat?

"Golobčka"

Pozer

Prijatelja za vedno

Tukan

Popraskaj me na C4

KL ni samo mesto z veliko začetnico, je prava gurmanska prestolnica. Malezijska hrana je mešanica kitajskih, indonezijskih, indijskih in bog si ga vedi katerih vplivov še, skratka, take izbire še nisva doživela. Najine brbončice so že čisto ekstatične in se sprašujejo kaj naju še čaka. Pridno poizkušava, ampak bolj podrobno v posebnem prispevku. Je se veliko in dobro, kar pove že bežen pogled po ljudeh na ulici. Malezijci skoraj vsi govorijo angleško in so na prvo žogo zelo prijazni in komunikativni, saj radi sami začnejo pogovor. Naju je pa presenetilo, da je veliko mladih, ki dela v hostlih, prav iz Irana, tako da sva imela par zanimivih geopolitičnih debat. Kuala Lumpur nama je všeč, morda celo najbolj od vseh velemest, ki sva jih obiskala do sedaj.

Piščanec z rižem v glineni posodi

Chinatown tržnica

Obiskala sva tudi indonezijsko ambasado, kjer sva vložila zahtevek za 60-dnevno vizo. Medtem, ko čakava na potne liste se bova na kratko odpravila v Melako, zgodovinsko mesto na JZ, ki slovi po svoji kulinariki njamm.