Spet sva se znašla v dilemi: kam pa sedaj? Štiri noči v Penangu bi se lahko sprevrgle že v mučenje, zato sva se želela za dan ali dva še kje ustaviti. Pogled na zemljevid je govoril, da bi mesto Ipoh lahko bila primerna vmesna postojanka, ampak vodič naju je prepričeval v nasprotno. Opis ni bil spodbuden: prostitucijsko gnezdo, propadlo središče in dolgočasna okolica z nekaj jamami. No, pa pojdiva vseeno pogledat.
 |
| Most (še vedno rahlo zadimljen) |
 |
| Ko se zaprejo trgovine |
Ipoh se je rodil leta 1820 kot mala rudarska vas v dolini reke Kinta, sredi bogatega nahajališča kositra. Kositer, Britanci, kasneje še Kitajci, so Ipoh v začetku 20. st. razvili v pomembno in cvetoče mesto, upravno središče pokrajine Perak, kar je Ipoh še danes. Mesto ima 700.000 prebivalcev, med katerimi s 70% prevladujejo Kitajci.
 |
| Mestna hiša |
 |
| Tadj Mahal železniška postaja |
Mesto danes res nima več stare slave in je zato za popotnika celo bolj prijetno. Stari del mesta je razdeljen na indijski in kitajski del, oba pa sta polna pisanih trgovinic ter restavracij. Zahodnih turistov skoraj ni. Promet ni prehud, imajo pa akutno pomanjkanje pločnikov, tako da previdnost ni odveč. Starih kolonialnih zgradb je veliko, nekatere so v prav krasnem stanju. Nič posebnega nisva počela, potepala sva se po ulicah, posedala na klopcah in se čudila svetu okoli sebe. O tako imenovanem problemu prostitucije ni bilo ne duha ne sluha, sva pa opazila veliko revežev, ki so vsi po vrsti še malo premaknjeni. Razumljivo.
 |
| Kitajska četrt |
 |
| Indijska četrt |
 |
| Frajer |
Da ima mesto očitno močno ponudbo prostitucije, sva ugotovila med iskanjem prenočišča. Večina "poceni" (še vedno 15 - 20 EUR) sob je prav grozljivih, ponavadi imajo plastično prekrivalo za jogi, barvni spekter pa je prav boleč za oči. Cenik na uro in receptor varno spravljen za stekleno šipo takoj povesta kje si. Prostitucija je v Ipohu že od samega začetka in pomemben spremljevalec rudniškega biznisa. Kot zanimivost, samo Kitajci so že leta 1891 imeli v lasti 45 bordelov. Po dolgem in napornem iskanju sva pristala v solidnem kitajskem hotelčiču z avtentično opremo iz sredine 70ih.
 |
| Še nekaj za duha |
 |
| Malo športa |
Če že ne zaradi mestnih lepot, se splača v Ipoh zaradi hrane, ki je po vseh merilih enako dobra kot tista bolj sloveča iz Penanga. Za zajtrk sva hodil k Indijcem na roti canai, zvečer pa na night market, kjer dobiš kar ti srce poželi. Imajo odlične satay-e, piščanca z omakicami, rezance in riž na 101 način. Ipoh je slaven tudi po piškotih in beli kavi (s palmino margarino), vendar naju ni prepričalo niti eno niti drugo. Sladice v Aziji so zmeraj znova razočaranje, pa čeprav zaviješ v še tako nobel slaščičarno.
 |
| Indijske slaščice lepo izgledajo |
Po dveh ležernih dnevih v Ipohu nadaljujeva v podobnem slogu proti Penangu. Ha, spet bova jedla in bolj malo počela.
