Romantični Udaipur

Iz živahnega Puškarja sva se odpravila v precej drugačen Udaipur. Mesto naj bi raznežilo in omehčalo še tako trdo srce, še posebej, če si lahko privošči razvajanje v katerem od luksuznih hotelov ob ali na jezeru. Udaipur nima več prašnega pečata radžastanske puščave, leži v kotanji z več jezeri, obdani z zelenimi hribčki. Voda dela čudeže, skrbi za prijetno klimo in privablja obilico turistov. Ni čudno, da ga včasih imenujejo Vzhodne Benetke.

Pozidan jezerski breg Udaipurja

Mesto je bilo ustanovljeno v 16. st. kot prestolnica Mewar-skega kraljestva. Zaradi lege sredi hribov mesto ni nikoli podleglo mogulskemu vplivu, ista kraljeva družina pa se je ohranila na tronu vse do danes. Sistem jezer je še starejši in izvira iz 13. st., ko so nastali prvi jezovi na hribovskih pritokih. Ogromne zaloge vode in sofisticiran pretočni sistem so pravi recept za razcvet regije. Mesto se ponaša s celo množico palač, vrtov in templjev, zgrajenih skozi stoletja. Idealna filmska (od Bonda do Bollywoodske kičarije), poročna, snobovska turistična lokacija.

Megleni razgled na jezero 

Prodajalka

Kljub vsemu morava priznati, da je mesto res luštno. O (ne)čistoči jezera ne bi preveč razpravljala, so pa zato ulice v turističnem delu za indijske razmere tip top očiščene. Ob bregu se gnetejo palače in hoteli, vsi v boju za drobec razgleda na jezero Pichola. Pravi bogataši se bodo mešanju s skupinami bledoličnih turistov z belimi nogavičkami v crocksih elegantno izognili in se skrili na enem od otočkov. Na izbiro imajo slavni Taj Lake Palace hotel, palačo iz blešečečega belega marmorja, zgrajeno v 18. st., ki se obvezno pojavi na vseh turističnih razglednicah Udaipurja ter še starejšo s parkom obkroženo palačo na otočku Jagmandir.

Slavni hotel Taj Lake Palace 

V palači

Povsem sva se zadovoljila z enim od budget hotelov in se prepustila ležernemu raziskovanju mesta. Star del je majhen, tako da so noge najboljše sredstvo za premikanje. Jagdish tempelj, le nekaj korakov stran navduši s preciznimi rezbarijami. Ogledala sva si tudi mestno palačo (največja v Radžastanu) in se skupaj z množico domačih turistov drenjala po ozkih hodnikih njenega muzeja. Na ogled je na voljo le droben del, ki po pravici povedano razočara. Videla sva že preveč arhitekturnih umetnij in bogatejših muzejskih zbirk.

Okrašen balkonček mestne palače 

Gugalnica za velike

V parku na južni strani palače se nahaja pomol, s katerega se lahko popeljete okoli jezera ali na katerega od otočkov. Udaipur je tako kot druga indijska mesta na severu ujet v smogasto meglico, tako da je vidljivost zelo slaba. Na sosednji breg se komaj vidi, zato sva se vožnji s čolnom odpovedala.

Jagdish tempelj

Kot ta prava turista sva si za pol dneva (ca. 5 EUR) najela rikšarja, da naju popelje okoli preostalih mestnih znamenitosti. Najprej na razgledni punkt na hribčku nad mestom. Nisva imela sreče, meglica je vztrajala tudi ta dan. Nadaljevali smo z enim od mnogih parkov, vijuganjem po ozkih mestnih ulicah in sprehodom po bazarju. Če si želite zapravljanja, nikar ne zavijte med turistične trgovinice v okolici jezera, raje se odpravite na domači market oz. na drugo stran mesta, kjer nakupujejo domačini. To je tudi del, kjer se spet vrnete v pravo živahno pisano Indijo.

Leča na 101 način

Zelenjavna tržnica

Presenečenje je otoček tišine sredi mestne norije. Ustavimo se na prostoru, kjer so postavljena spominska obeležja kraljeve družine v Udaipurju. Po ograjenem travniku je posejana nepregledna množica marmornatih kupolastih stavb, ki spominjajo na templje. Nekatere večje in bogato okrašene, spet druge manjše in čistih linij. Zapeljemo se okoli zgornjega jezera in pokukava v še en vrt, Saheliyon-ki-bari, nekoč namenjen zabavi dvornih dam.

Obeležja mrtvih vladarjev

Saheliyon-ki-bari

Zaželela sva si pokukati tudi v okolico Udaipurja. Preko hotela sva najela avto in šoferja ter se popeljala proti 90 km oddaljeni trdnjavi Kumbhalgarh. Vožnja po mirnem podeželju brez gneče znotraj ali zunaj avtomobila je bila za naju nekaj povsem novega in lahko sva polno uživala v pogledu na pokrajino. Trdnjava se skriva med hribi na 1100 m nadmorske višine in je bila eno najbolj varnih zatočišč Mewar-skih vladarjev. Padla je samo enkrat, pa še to le za 2 dni. Obkroža jo 36 km debelega zidu, znotraj katerega se skriva glavna palača, preko 300 starih templjev in pomožnih objektov. Sama notranjost ni nič spektakularnega, saj je šlo v prvi vrsti za vojaški objekt. Razgled je (oz. bi bil ob čistem nebu) toliko bolj veličasten in se razteza daleč preko Aravalli hribov. Na poti nazaj sva si v Ranpurju ogledala še kompleks Jain templjev. Lepota je, lepota, vendar je treba prej preko kovinskih detektorjev in šlatajočih varnostnikov, kar človeka na tako svetem mestu malo razjezi.

Podeželje

Obzidje Kumbalgarha 

Mogočni zidovi

Kumbalgarh od daleč

Udaipur kar kliče po lenarjenju na hotelski terasi, kar sva s pridom počela. Našla sva celo pekarno z zadovoljivimi jabolčnimi pitami (seveda z nemškim šefom). Za večerno zabavo je poskrbel radžastanski kulturni program, mali Diwali z nič kaj zmanjšanim pokanjem in več kot živahna skupina izraelskih gostov. Po 2 divjih nočeh jih je imel tudi vodja hotela vrh glave in jih vrgel ven.

Plesalka z malimi činelami

Ples z lonci

Čas je za slovo od Radžastana. Pokukala bova v sosednjo državo Madja Pradeš.