Prenaseljena indijska metropola je za nekatere vizija pekla: smog, neznosen promet, množica revežev na ulicah, smrad, smeti, krave in krdela potepuških psov. Vajena vsega hudega in še z dodatnimi psihološkimi pripravami sva vseeno z strahom stopila z aviona. Na koncu sva bila nad Delhijem pozitivno presenečena, nič ne boli, videla pa sva veliko zanimivih stvari.
 |
| Tržnica |
 |
| Znotraj Red forta |
Širše območje Delhija ima preko 22 mio prebivalcev in je tako kot mnoge azijske prestolnice zavit v večno meglo smoga. Po dveh dnevih sva že pridno polnila robce s sivimi smrklji, davkom industrije in prometa. Nastanila sva se v "turističnem" predelu Paharganj, glasnem bazarju zmešanem s poceni hoteli blizu nove železniške postaje. Lokacija je dobra, sam predel pa precej manj. Hrup, motorčki in tečni prodajalci, ki te stalno sprašujejo: "Do you want to spent some money sir?" Niti ena restavracija se ni izkazala z dobro hrano, celo najbolj enostaven indijski zajtrk jim ne gre od rok. No, to sva potem popravila drugje v Delhiju.
 |
| Paharganj |
Delhi se nezadržno modernizira, kar povzroča, da je kontrast med bogatimi in revnimi še večji. Metro naju je navdušil. Je relativno nov, poceni in omogoča najhitrejše premikanje po mestu. Kljub obilici različnih prog ni minute v dnevu brez gneče. Počutila sva se kot sardine v konzervi. Zraven je treba dodati še indijski kaos. Čakanje v vrsti je še vedno vesoljska znanost, prerivanje pa najbolj priljubljen šport. Na cestah je veliko dragih avtomobilov, pojavile so se celo električne rikše. Na eni strani moderna poslovna in nakupovalna središča, kjer se zbira "kul" bogataška mladina, na drugi strani beda revežev v cestnem prahu, živinski trgi in življenje v slumih podobno tistemu izpred 100 let. Indija pač, kontrast v barvah, pravicah in odnosih med ljudmi.
 |
| Vhod v trdnjavo |
Območje Delhija naj bi bilo poseljeno že pred 4000 leti. Delhi ima zelo pestro zgodovino saj je "gostil" številne vladarje in skupaj z njimi doživljal vzpone in padce. Najbolj bogata zapuščina je ostala za mogulskimi vladarji (16 st.). Mogulska moč je začela veneti v 18 st., ko je imperij Maratha začel vračati kontrolo hindujski strani. Sledila so burna desetletja neštetih vojn. Britanci so v 19. st. "naredili red", nato pa leta 1911 prestavili sedež prestolnice "britanske Indije" iz Kalkute v Delhi.
 |
| Vodna črpalka odeta v marmor (Red fort) |
 |
| Kraljevski voz |
Odločitev kaj si ogledati v tako kratkem času je bila zelo težka. Začela sva z rdečo trdnjavo (Red fort), nekdanjo rezidenco mogulskih vladarjev. Obzidje je resnično rdeče barve. Kompleks je žal v slabem stanju, obnova traja že preko deset let, narejenega pa je bilo bolj malo. Nadaljevala sva z obiskom največje indijske mošeje, Jama Masjid. Le-ta lahko sprejme neverjetnih 25.000 ljudi. Zgrajena je bila sredi 17.st. in se ponaša z 40 m minaretom, na katerega sva se tudi sama povzpela. Obiskala sva jo ravno na praznik Eid al Adha (Kurban Bajram), ko muslimani množično žrtvujejo koze in ostale živali. Praznično vzdušje je bilo čutiti tako na kozji tržnici nedaleč stran kot v sami mošeji.
 |
| Red fort |
 |
| Hodnik znotraj palače |
 |
| Okrašena koza |
 |
| Jama Masjid |
Naslednji dan sva obiskala Qutub Minar kompleks zgrajen v 13.st.. Spektakularen stolp Qutub Minar, visok 73 metrov, zgrajen iz marmorja in rdečega peščenjaka v afganistanskem stilu jemlje dih. Poleg stoji ena najstarejših mošej v Indiji. Zanimivo je opazovati izklesane detajle prinešene iz uničenih hindujskih tempeljov, ki so bili uporabljeni med gradnjo. Posebno pozornost si zasluži železni steber iz.4. st., ki izvira iz hindujskega templja v čast Višnuju. V vseh stoletjih ni začel rjaveti, znastveniki pa ne znajo pojasniti tehnike ulitja stebra. Tehnika, ki omogoča antikorozijsko zaščito železa naj bi bila odkrita šele v 19.st.. Znotraj kompleksa se nahaja še nekaj grobnic tedanjih imenitnežev. Oglasila sva se še pri sosedih, Crafts muzeju, ki pa je bolj namenjen tekstilnim navdušencem. Ideja muzeja je dobra, predstavil naj bi umetnostno obrt po posameznik zveznih državah, celo podeželsko arhitekturo. Muzej je v zelo slabem stanju, zunanji del razstave razpada, v notranjosti je pa prašni kaos.
Za zaključek sva se odpravila do Humayunove grobnice, čudovitega zlitja mogulske arhitekture in perzijskega vrta. Grobnico je leta 1569 začela graditi prva Humayunova žena. Obkroža jo obsežen park in par manjših grobnic članov kraljeve dinastije. Kompleks je bil v preteklih letih lepo obnovljen in vreden ogleda. Sprehod po parku nama je predstavljal prijeten pobeg od prašnih in hrupnih ulic.
 |
| Qutub Minar |
 |
| Qutub Minar iz druge strani |
 |
| Dekoracija na stebrih mošeje |
 |
| Grobnica Haji Beguma |
 |
| Humayunuva grobnica |
 |
| Unikatno zlitje rdečega peščenjaka z belim marmorjem |
Vmes sva iskala popoln obrok. Najboljša izbira lokalov se je pokazala v okolici Connaught Place-a, dobre južno-indijske restavracije, kebabi, nekaj bolj nobel lokalov in ogromna izbira slaščičarn. Kot sva opazila so Indijci prav mahnjeni na sladice, sploh sladoled. Tudi misva sva si ga po dolgem času privoščila
 |
| Maščoba je osnovna sestavina |
Čeprav nama je ostalo še veliko znamenitosti, nekaj dobrih muzejev in restavracij, sva bila sita Delhija. Preveč ljudi, prometa in smoga na enem mestu. Veseliva se novih dogodivščin v Rajastanu.
