Yangon 2 z okusom po Severni Koreji

Zaradi vodnega festivala, na katerega sva naletela ob prihodu v Mjanmar, sva imela z Yangonom še nekaj neporavnanih računov. 

Res, tokrat je bilo drugače. Ulice živahne, polne stojnic s hrano in kramo, plastičnih stolčkov za posedanje lačnih strank, predvsem pa bolj natrpane z avtomobili. Običajni delovni dnevi. Midva sva se potikala naokoli brez nekega silnega načrta, zavila sva malo na tržnico, kjer sva se en dva tri zapičila v sliko v eni od galerij, kjer ponujajo moderne všečne stvaritve umetnikov iz Yangona. Malo sva mencala, malo smo se pogajali in odločitev »za« je padla.

Staro in novo

Družba na nudl štantu

"Scott market"

Ponovno sva imela srečo in srečala družabne domačine. Spoznala sva fanta (kasneje tudi njegove prijatelje), ki je doštudiral ekonomijo v Maleziji, kjer še vedno živijo njegovi starši. On se je iz čistega domoljubja vrnil v Yangon in poskuša najti delo, čas si krajša z učenjem japonščine. Mjanmarci so zelo podobni Slovencem kar se tiče pivske kulture s to razliko, da je pri njih v določenih lokalih steklenica žganja cenejša od enega piva. Vsaka runda je bila zadnja in nazdravljanju kar ni bilo konca. Potrdila se je najina predhodnja ugotovitev, da je država še vedno v ostrem primežu vojaške hunte, saj si domačini na javnih mestih ne upajo govoriti o kočljivih temah, če so v družbi tujcev. Preživela sva lep večer. 

Pivski kompanjoni

Večerni utrip

Kadar je Juretu res dolgčas, potem se loti tudi rumenih strani. Med listanjem 15 centimeterskega »špeha« za Yangon, je naletel na oglas za severnokorejsko restavracijo. Na svetu jih res ni veliko izven S Koreje. Če ne moreva v S Korejo, potem lahko greva vsaj v restavracijo. Nisva se mogla upreti skušnjavi in se takoj pozanimala za naslov. Lokalci so naju opozorili, da so na tistem koncu zgolj prestižne restavracije. Pa kaj potem.

V restavaciji so naju na vhodu pričakale postrojene natakarice in nisva se mogla upreti šali, da so bile najbrž deležne vojaškega treninga. Malo sva bila razočarana saj so bili po celi restavraciji nalepljena opozorila, ki prepovedujejo fotografiranje. Osebje je bilo zelo zadržano in imela sva občutek, da se naju bojijo, saj sva bila edina zahodnjaka na večerji. Restavracija ponuja hrano po visokih cenah za mjanmarskih standarde, vendar je bilo vse kar sva poizkusila vrhunsko kulinarično doživetje, veliko morske hrane, raca, govedina na različne načine... Že sva hotela oditi, ko sva se pred vhodom zapletla v pogovor z južnokorejskim poslovnežem (katerim je restavracija namenjena). Ta naju je opozoril, da bo čez deset minut predstava v restavraciji in da bi jo bilo škoda zamuditi. Naročila sva še eno pivo in čakala. Nastopajoči v predstavi so kar natakarice same, ki so začele živčno tekati po restavraciji, da bi se še pravočasno preoblekle. Šov je mešanica pevskih (fenomenalni vokali) in plesnih točk. Za zaključek pa so natakarice oblikovale rock skupino z dodatkom dveh korejskih bobnov. Bila sva navdušena, ravno tako Korejci v restavraciji. Vino in žganjice so tekle v potokih, samo vprašanje trenutka je bilo, kdaj bo cela restavracija zaplesala. Pevke so dale iniciativo in gostje so veselo sledili. Zelo zanimivo doživetje, ki ga priporočava vsakomur.

Jure v rožicah

Pevki v akciji

Korejsko kolo

Najina mjanmarska dogodivščina se zaključuje in čaka naju krajši postanek na Tajskem pred odhodom v Vietnam.

Uživancija na plaži - Ngwe Saung beach

Iz Bagana do morja ni lahka pot, sploh če se odločaš v zadnjem trenutku kot sva se midva. Vsi »nobel« avtobusi do Yangona so bili že zapolnjeni, tako da sva pristala na pol lokalni varianti. Začelo se je obetavno, z malo ljudmi, po eni uri pa se je slika že zelo spremenila. Pobrali smo ljudi po okoliških vaseh in kmalu je bil avtobus povsem poln. Voznik je delal nerazumljivo veliko doolgih postankov in postalo nama je jasno da se bo vožnja do Yangona precej podaljšala. Iz povprečnih 9 ur smo končali na 13 urah (kljub vožnji po avtocesti). V Yangonu sva se morala prestaviti na drugo avtobusno postajo, kar je pomenilo še 1 uro vožnje s taksijem. 

Romantika Ngwe Saung

Na postaji, ki pokriva jug, se je pričel pravi teater. Najin taksi je obkolila množica avtobusnih posrednikov in začela se je odisejada s šriokim spremstvom od ene firme do druge. Iskala sva povezavo do mesta Pathein, izhodišča za obalo, vendar je bila cena kart nenavadno zasoljena. Nevedne turiste je treba čim bolj ožuliti. Midva se nisva dala in vztrajala pri svojem. Nekje pri 10. avtobusarski firmi nas je spremstvo nenadoma zapustilo in dobila sva karte za pol prejšnje cene brez težav (3600 Kyatov). Avtobus dober. V Patheinu se je zgodba ponovila, le da so bili glavni akterji taksisti. Zadnji dve uri poti do obale sva preživela na starem nabasanem minibusu, kašljajočem in dušečem kot kak star astmatik. Pogonska gred se je med vožnjo navkreber tako segrela, da je Jure že mislil, da se mu topijo podplati copatov.

Romarski otoček

Brez besed

Trud je bil poplačan, klima ob morju bistveno bolj prijetna. Najina odpornost je po 22 urah vožnje malo padla in sva se moto taksistu pustila zvabiti v neznan hotel. Cena ugodna, bungalov ob morju pa katastrofa. Kopalnica v razpadanju, smeti v bližini, zaprta voda zvečer so bili najbolj očitni minusi. Sodu so izbile dno podgane, ki so za malico pospravile Urškine gate. Takoj zjutraj sva se spakirala in se z bicikli odpeljala na preverjen plac iz LP (Shwe Hintha). Za 25 USD sva dobila udoben bungalov. Ah, uživanje se je res lahko začelo.

Osamelec

Ngwe Saung je 15 km dolga peščena plaža, ki ji ni in ni konca. Pred letom 2000 so bile tu samo redke ribiške vasice, skrite v tropskem gozdičku. Danes je plaža poznana po dragih finih hotelih, ki računajo tudi preko 100 USD na noč. Vsako leto zraste kak nov resort in izgine kakšna ribiška vas. Lokalci so nam povedali, da hotelirji niso plačevali za zemljo, ampak za palme. Danes domačini niso več ribiči ali kmetje, ampak čistilke, natakarji, vrtnarjih v hotelih, kjer dobijo med 20 in 100 USD na mesec. Glavni obiskovalci plaže pa paketni turisti iz Evrope in domači bogataši iz Yangona.

Kolesarjenje

Ribiški prizor

Vaščani prevzemajo ulov

Kaj sva silnega počela? To kar se za plažo spodobi, se pravi lenarila, se metala v valove, prekolesarila obalo in jedla dobre ribe. Nič posebnega. Okoli bližnjih otokov naj bi bilo možno tudi snorklanje, vendar tega zaradi visokih valov nisva poizkušala. Imela sva dobro družbo para iz Srbije, zvesta obiskovalca in poznavalca Mjanmara, tako da so dnevi brzeli mimo. 

Igra

Najina pot po Mjanmaru se zaključuje. Imava še kakšen dan ali dva v Yangonu, potem pa nazaj v Bangkok.