Yangon 2 z okusom po Severni Koreji

Zaradi vodnega festivala, na katerega sva naletela ob prihodu v Mjanmar, sva imela z Yangonom še nekaj neporavnanih računov. 

Res, tokrat je bilo drugače. Ulice živahne, polne stojnic s hrano in kramo, plastičnih stolčkov za posedanje lačnih strank, predvsem pa bolj natrpane z avtomobili. Običajni delovni dnevi. Midva sva se potikala naokoli brez nekega silnega načrta, zavila sva malo na tržnico, kjer sva se en dva tri zapičila v sliko v eni od galerij, kjer ponujajo moderne všečne stvaritve umetnikov iz Yangona. Malo sva mencala, malo smo se pogajali in odločitev »za« je padla.

Staro in novo

Družba na nudl štantu

"Scott market"

Ponovno sva imela srečo in srečala družabne domačine. Spoznala sva fanta (kasneje tudi njegove prijatelje), ki je doštudiral ekonomijo v Maleziji, kjer še vedno živijo njegovi starši. On se je iz čistega domoljubja vrnil v Yangon in poskuša najti delo, čas si krajša z učenjem japonščine. Mjanmarci so zelo podobni Slovencem kar se tiče pivske kulture s to razliko, da je pri njih v določenih lokalih steklenica žganja cenejša od enega piva. Vsaka runda je bila zadnja in nazdravljanju kar ni bilo konca. Potrdila se je najina predhodnja ugotovitev, da je država še vedno v ostrem primežu vojaške hunte, saj si domačini na javnih mestih ne upajo govoriti o kočljivih temah, če so v družbi tujcev. Preživela sva lep večer. 

Pivski kompanjoni

Večerni utrip

Kadar je Juretu res dolgčas, potem se loti tudi rumenih strani. Med listanjem 15 centimeterskega »špeha« za Yangon, je naletel na oglas za severnokorejsko restavracijo. Na svetu jih res ni veliko izven S Koreje. Če ne moreva v S Korejo, potem lahko greva vsaj v restavracijo. Nisva se mogla upreti skušnjavi in se takoj pozanimala za naslov. Lokalci so naju opozorili, da so na tistem koncu zgolj prestižne restavracije. Pa kaj potem.

V restavaciji so naju na vhodu pričakale postrojene natakarice in nisva se mogla upreti šali, da so bile najbrž deležne vojaškega treninga. Malo sva bila razočarana saj so bili po celi restavraciji nalepljena opozorila, ki prepovedujejo fotografiranje. Osebje je bilo zelo zadržano in imela sva občutek, da se naju bojijo, saj sva bila edina zahodnjaka na večerji. Restavracija ponuja hrano po visokih cenah za mjanmarskih standarde, vendar je bilo vse kar sva poizkusila vrhunsko kulinarično doživetje, veliko morske hrane, raca, govedina na različne načine... Že sva hotela oditi, ko sva se pred vhodom zapletla v pogovor z južnokorejskim poslovnežem (katerim je restavracija namenjena). Ta naju je opozoril, da bo čez deset minut predstava v restavraciji in da bi jo bilo škoda zamuditi. Naročila sva še eno pivo in čakala. Nastopajoči v predstavi so kar natakarice same, ki so začele živčno tekati po restavraciji, da bi se še pravočasno preoblekle. Šov je mešanica pevskih (fenomenalni vokali) in plesnih točk. Za zaključek pa so natakarice oblikovale rock skupino z dodatkom dveh korejskih bobnov. Bila sva navdušena, ravno tako Korejci v restavraciji. Vino in žganjice so tekle v potokih, samo vprašanje trenutka je bilo, kdaj bo cela restavracija zaplesala. Pevke so dale iniciativo in gostje so veselo sledili. Zelo zanimivo doživetje, ki ga priporočava vsakomur.

Jure v rožicah

Pevki v akciji

Korejsko kolo

Najina mjanmarska dogodivščina se zaključuje in čaka naju krajši postanek na Tajskem pred odhodom v Vietnam.