Mjanmara
(dobesedni prevod pomeni "zlata dežela") sva se resnično veselila. Toliko dobrega sva
slišala in že na letalu se je zdelo, da bo vzdušje povsem drugačno kot v
državah, ki sva jih do sedaj obiskala. Z Burmancema na sosednjih sedežih sva
prijetno klepetala, naučili so naju osnovne besede in na vsak način vztrajali,
da si zapiševa njune telefonske številke, če bi potrebovala pomoč. Vauu!
Pogled na Sule Paya pagodo |
Sožitje v mestu |
Prenočišče
sva rezervirala nedaleč od China Town-a. Tukaj se je najin »vau« moment malo
umiril. Za luknjo od luknje sva morala odšteti 24 USD na noč, kar je v
povprečju 3x več kot sva zapravljala do sedaj. Za zjokat. Cene so v zadnjih 2
letih šle astronomsko navzgor in zdi se, da še kar rastejo. Po določenih ocenah
naj bi jim primanjkovalo hotelov še naslednjih 5 let. Zahod je navalil, čim so
ukinili sankcije. Odpirajo se nove poslovne priložnosti, tako da je tujih
kravatarjev že kar dosti. Zadnji LP vodič iz 2012 je, kar se cen tiče, tako
čisto neuporaben.
Tudi
v Yangonu se nisva mogla izogniti obilici vode v čast lunarnega novega leta. Še huje, varnih območij sploh ni, čim
stopiš na ulico, tvegaš, da nate zlijejo čeber vode (vodne pištole so mala
mal'ca v primerjavi s tem). Ker si tujec, je užitek še toliko večji. Burmanci
so burno praznovali, skakanju ni bilo konca, brizgalne so brizgale. Po mestu so
bili postavljeni različni odri, kjer so 5 dni nastopali različni pevci,
skupine, med njimi celo najbolj slavni myanmarski metal bend – Iron Cross. Še
posebej nevarni so pick-upi, naloženi s plešočo mladino, ki krožijo po mestu in
doživijo svojih 5 minut slave, ko se zapeljejo mimo enega od odrov. Ena velika
nora parada. Žal nimava vodotesnega fotoaparata, da bi lahko bolj temeljito
ovekovečila zabavo.
Vodna norija |
Pet
dni preživetih sredi vodne fontane pa je počasi le dovolj. Zadnji dan sva
bivakirala na terasi hotela in se šele zvečer odpravila poiskat kaj za pod zob
na bližnjo ulico.
Yangon
je zmešnjava različnih etničnih skupin, od Indijcev, Bamarov, Kitajcev,
Arabcev, severnih plemen, cele pisane Burme. Zraven so dodane še stare propadajoče
kolonialne stavbe, mošeje, hindujski in budistični templji, krščanske cerkve
ter nekaj nebotičnikov. Najbolj slavna zgradba v Yangunu je (kot ponavadi)
tempelj oz. Shwedagon pagoda, poznana tudi kot zlata pagoda, najbolj sveti kraj
burmancev. Glavni simbol mesta in Myanmara. Pagodin kompleks hrani relikvije 4
budinih reinkarnacij. Midva sva obiskala pagodo dan po zaključku praznikov in
padla v veliko gnečo domačih obiskovalcev. Prepustila sva se toku množice in
krožila okrog 500 ton zlata, 5000 diamantov in ostalega dragega kamenja. Ko
pade mrak osvetljena pagoda zažari v zlatem sijaju in ustvari čarobno vzdušje.
Pisanosti
ljudi sledi pisanost kulinarike: burmanska, indijska, japonska, kitajska,
korejska (celo severno korejska). Poizkusila sva burmansko in indijsko, ostalo
pa pustila za drugič. Ulična hrana prav nič ne zaostaja za restavracijami in je
neverjetno poceni (odlično se lahko naješ za 0,1 – 0,5 evra).
Hitro
se opazi velike socialne razlike, novi veliki avtomobili na eni strani (prodaja
avtomobilov je eksplodirala v zadnjih 6 mesecih) in na drugi strani koščeni
brezdomski otroci, ki te prosijo za hrano po parkih. Bedi navkljub so bili prav
vsi nasmejani in norčavi.
Yangon
je bila šele pokušina, nadaljujeva proti severu in se veseliva bolj temeljitega
spoznavanja Myanmara.