Vietnamsko osrednje višavje (Central Highlands)

Instintktivno sva se odločila, da iz Saigona ne slediva glavni obalni turistični poti, ampak greva severno v smeri osrednjih hribov. Izbor smeri se je kmalu izkazal za pravega, nagrajena sva bila s svežimi temperaturami pod 30 stopinj, manjšo gnečo in praznimi hoteli. Vseeno pa pot v hribe ni tako preprosta. Do prve postojanke, Dalata, gre še gladko z velikim avtobusom, naprej je pa že bolj zabavno. Ampak lepo počasi po vrsti.

Mladinci na pohodu

Dalat, ljubkovalno mu rečejo "mali Pariz", je fino, skoraj po švicarsko poštimano hribovsko letovišče na 1500 metrih nadmorske višine. Leži na južnem delu višavja, se pravi je še najbližje Saigonu in ponuja prijetno ohladitev v sicer bolj tropskem Vietnamu. Razvoju letovišča so v začetku 20. stoletja botrovali Francozi, ki so si zgradili razkošne vile, hotele, šole, golf igrišče in vse kar spada zraven. Danes ima Dalat preko 300.000 prebivalcev, uspešno živi od turizma in gojenja kave, čaja, rož, zelenjave in sadja. Zaradi ugodne klime uspeva marsikaj, tako da je dolina prepredena s polji, nasadi in steklenjaki.

Dalat z višine

Kava

Mesto samo je, po pravici povedano, kičasto. Rožice vsepovsod, Miki Miške za smetnjake, povsod isti spominki ala kava, čaj in kandirano sadje. Na sredi mesta se bohoti še umetno jezero, po katerih se preganjajo labodki - pedalini. Na bregu vas čakajo konjske vprege, da vas popeljejo na golf. Dalat je med Vietnamci popularen kraj za poroke, medene tedne, družinske izlete in temu je prirejena tudi ponudba. Na tujce so fokusirani t.i. Easy Rider vodniki, motorčkarji, ki te popeljejo po okolici, lahko za 1 ali več dni. Biznis se je v zadnjih letih zelo razrasel in vsak od teh stricev trdi, da je on pa res "ta pravi in najboljši". Znajo biti zelo nadležni in ti sledijo še v kafič in na WC. Nekako se nama ideja, da bi se morala cel dan voziti  stisnjena za prepotenim hrbtom strica v vojaški jakni, ni zdela preveč vabljiva. Še zmeraj si lahko sam rentaš skuter. Raje sva izbrala treking na 3 vrhove, prijeten pohod, z najvišjo točko 2160 m in čudovitim razgledom na pokrajino.Vodič je znal angleško in celo premogel nekaj sarkazma. Tudi "so-pohodnika" iz UK in Kanade sta bila kar zabavna ("Moram prav pogugglati, kdo je začel to vietnamsko vojno" in pa "V Kambodži mi je bilo najbolj všeč streljanje s kalašnikovim, pa še s kreditno sem lahko plačal"). Generalno sva v Dalatu predla od ugodja, ker sva ponovno lahko oblekla dolge rokave, si pretegnila noge na pohodu, pila odlično kavo in pojedla nekaj dobrih večerij.

Lago di Dalat

Francoski kič

Zabava v parku

Pogled z vrha

Želela sva nadaljevati v podobnem stilu in še bolj globoko zabresti v hribe. Iz Dalata sva izbrala smer proti mestu Kon Tum. Na zemljevidu izgleda blizu, ampak videz vara. Iz Dalata bi potrebovala 8-10 ur po ozki ovinkasti, a tudi slikoviti cesti. Raje sva si pot razpolovila s prenočevanjem v Buon Ma Thout, središču trgovine s kavo v osrednjem višavju. No, v bistvu sva samo do BMT-ja potrebovala 6 ur na nepozabni vožnji v natlačenem minibusu. Na sosednjih sedežih je ves bled sedel avstralski par srednjih let, ki se je po udobnem letu iz Saigona do Dalata odločil za malo avanature. Želje so se jima uresničile. Pozno popoldne smo prispeli v BMT, še eno veliko malo vietnamsko mesto. Ulice polne motorčkov, ampak po drugi strani tudi lepo urejene (spet v rožicah) in skoraj brez smeti, kar naju je kar malo presenetilo. Pričakovala sva precej manj razvito območje, pristala pa sva v modernem mestu, česar si v tem trenutku res nisva želela. Prenočila v hotelu, zjutraj pa takoj naprej.

Pot do Kon Tuma nama je popestrila slikovita (dobesedno) dinamična vožnja z minibusom. Začelo se je z sadističnim kondukterjem, s katerim smo se najprej udarili glede cene. V hotelu so nama rezervirali bus in točno povedali kako in kaj, kondukter si je zamislil še 5 USD več. Nisva se dala in predvidevava, da sva med debato pokasirala vse možne kletvice, saj je bus pokal od smeha. Po telefonskem klicu, je kondukter odnehal in se začel raje ukvarjati s tem, kako na 25 sedežev spraviti 45 ljudi. Čisto resno, po 3 urah smo bili do roba natlačeni tako da sva lahko normalno funkcionirala samo v zasukanem joga položaju, v katerem se pretvarjaš, da nog sploh nimaš. Tokrat sva res izkusila, kaj pomeni "zmanjšan" osebni prostor. Juretov sosed je resnično slonel na njegovih kolenih. Vmes pa neverjetne rošade potnikov, plezanje iz zadnjih sedežov, pa kakšen bruhec vmes. Midva sva izgledala kot vesoljca. Med pavzo se je nabrala gruča sopotnikov in naju ocenjujoče gledala z varne razdalje 2 metrov. Pa sva gledala nazaj in se smejala. Nazaj na avtobusu se je eden le opogumil in pobožal Juretove zlate dlake na rokah. Ni veliko prilik za šlatanje kosmatih tujcev.

Pogled na okoliške hribe Kon Tuma

Prihod v Kon Tum se je po 6-ih urah zdel kot odrešitev. Mestece s preko 100.000 prebivalci, širokimi cestami, obdano s hribi in vasmi različnih etničnih manjšin. Območje je etnično zelo pisano, prevladuje pa skupina Bahnarov. "Hribovci" so zaradi sodelovanja z Američani (ki so kot vedno dajali prazne obljube o avtonomiji) med vojno, bili dolgo časa na črni listi vietnamskih oblasti. Preganjanje, pokoli, množično naseljevanje ljudi iz severa in juga, so zelo spremenili podobo višavja. Populacija plemen se je zelo zmanjšala in se bila prisiljena umakniti na rob. Še pred 10-15 leti so bile nekatere vasi povsem izolirane in je lahko beli turist povzročil pravi preplah. Razvoj sam, pa tudi francoski misijonarji so prispevali, da plemena danes sanjajo enake sanje kot vsi ostali mestni ljudje. Mesto je prijetno, ima bolj ležeren značaj, ljudje so resnično prijazni in cene so enake kot za lokalce (se pravi, je res poceni). Znamenitosti ni veliko, je pa dobro izhodišče za treking ali vožnjo s skuterjem do okoliških vasi. Midva sva naredila slednje. Najbolj pomemben del vasi, je "rong", skupna hiša, kjer se odvijajo vaške ceremonije in socialno življenje. Višja kot je streha, bolj pomembna je vas. Čeprav so vaške hiše vedno bolj zidane, rong še ohranja tradicionalni izgled.

Trek steza v kon Tumu

Rong

Zadnji dan sva imela ogled mesta s posebnim vodičem, 13-letnim Khuem, ki bi rad vadil angleščino. Srečala sva ga prejšnji večer nedaleč od hotela, v gruči otrok, ki je čakala na pričetek krožka. Pridružila sta se še 2 "prijateljčka" in smo šli na ogled glavnih znamenitosti kot so lesena cerkev, škofova hiša, lokalni muzej in tržnica. Postavljena sva bila v nenavadno vlogo, saj najini vodiči še nikoli niso bili v cerkvi tako da sva jim razložila osnovne principe krščanstva. Zabavno. Drugače pa ta mali kar obvladajo, od zgodovine do biologije. Khue si želi celo na Cambridge. Čakala sva, kaj imajo fantje za bregom, ampak ni bilo nič takega. Potepanje smo končali na soku iz sladkornega trsa (ki so ga oni plačali!?!), potem pa je vsak odbicikliral po svoje.

Lesena cerkev v Kon Tumu

Kwang in Khuê poskušata razumeti krščanstvo

Višavje nama je bilo zelo všeč in če bi imela več časa, bi se resnično lahko izgubila izven turbo civilizacije. Idealna izbira za vse, ki se jim na poti iz Saigona ne mudi na plažo in si želijo malo ohladitve. Pristni Vietnam se tukaj še najde, narava je krasna, ljudje pa prijazni nad pričakovanji. Ampak morava naprej. Čaka naju Hue.

Dobro jutro Ho Chi Minh, dobro jutro Saigon!

V Ho Chi Minh sva priletela v zgodnjih jutranjih urah. Prva postaja na letališču: ureditev vize in olajšanje denarnice za 45 USD po osebi. Še lani je bila cena pol nižja. Ampak je šlo pa hitro in so se ti zahvalili za dolarje.

Na prihod v Vietnam sva se dobro mentalno pripravila. Slišala sva toliko kritik glede neprijaznosti in opozoril pred krajami, da sva postala že malo zaskrbljena, kako bo to sploh šlo. Z letališča sva se udobno odpeljala na lokalnem (poceni) busu proti centru mesta. Promet je zmešan in zelooo počasen. Kamorkoli sva se ozrla, reke motorčkov. Še eno ogromno mesto, kjer so pešci ogrožena vrsta.

Šolsko tekmovanje v paradiranju

Srp in kladivo za dekoracijo

Nastanila sva se v turistični coni, zelo podobni Khao San v Bangkoku in k sreči že v prvo naletela na lušten hotel, ki ga vodijo 3 tete in 2 mala puhasta psa. Vsa preživetvena infrastruktura pa na dosegu roke, hrana, trgovine, bari, avtobusne agencije, masažni saloni... Zvečer postane ulica malo nadležna, začne se borba za goste, pod nos ti začno moleti celo travo, mimo pa seveda non stop švigajo motorčki. Po večerji sva se hitro pobrala v oazo miru hotelske sobe.

Nedeljsko dopoldne

Ho Chi Minh je še eno brbotajoče JV azijsko mesto, kjer biznis cveti na polno in se denar z veseljem pokaže. Avenije izgledajo zelo evropsko, neonske reklame pulzirajo noč in dan, center mesta pa so zavzeli luksuzni hoteli in dizajnerske trgovine. Nebotičniki se pospešeno gradijo in samo vprašanje nekaj let je, kdaj bo panorama zelo podobna Bangkoku. Kaj si torej sploh ogledati v mestu? Midva sva se odločila za muzej o vietnamski vojni in za sprehod po centru mesta. 

Rožice na trgu

Lepotca

Muzej se bolj točno imenuje War Remnants Museum in je dom impresivni fotografski zbirki na temo vietnamske vojne. Ogledati si je mogoče tudi ostanke orožja, tankov in letal, vendar fotografije povedo veliko več. Podobe se s svojo pretresljivostjo globoko zarežejo v spomin. Zelo poučno. Se je našel kak obiskovalec z USA majico, ampak je takoj pokasiral grde poglede in opozorilen Juretov komentar.

Povabilo v muzej

Kako šoping pri Gucciju zaključiš z vietnamsko vojno

Depresijo vojnega muzeja sva morala nekako pozdraviti, kako drugače, s čim boljšo večerjo. Saigon slovi po dobri in raznoliki kulinariki, vendar midva sva si zaželela točno določeno jedačo. V beležki sva hranila naslov balkanske restavracije z avtentičnimi čevapčiči, pleskavicami, kajmakom in seveda že par dni prej sanjala, kako bova krožnike do čistega pomazala z zadnjim koščkom lepinje. Žal nama ni bilo usojeno, Adija in restavracije ni več tam, kjer je bila 2 leti nazaj. Zadovoljiti sva se morala z vietnamskimi lignji na žaru, riževimi cmočki v omakici in juhi z raco. Uboga midva, vietnamska hrana je res odlična.

Nihče naju ni oropal, ljudje so bili večinoma prijazni, pila sva super kavo, ampak Saigona je bilo po 2 dnevih čisto dovolj. Ker imava plaže za nekaj časa dovolj, sva za naslednjo postajo izbrala hribe, osrednje višavje. Se že veseliva hladne sapice.

Ko Tao - potop v modrino

Po vrnitvi iz Mjanmara sva si na Tajskem rezervirala dober teden, da si nabereva moči pred potjo v Vietnam. V Bangkoku sva zašopingirala in končno poslala domov spominke, ki so se nama kopičili že od Laosa naprej. Obiskala sva  Jim Thompson's house, ki je zanimivo estesko doživetje. Jim Thompson je bil ameriški (OSS) vohun, delujoč na Tajskem po drugi svetovni vojni. Tajsko je vzljubil do te mere, da je zapustil svojo ženo in se preselil v Bangkok. Po poklicu je bil arhitekt, ustvarjal pa je tudi kot grafični oblikovalec. Predvsem pa je bil ljubitelj tajske, kitajske in burmanske umetnosti. Ustanovil je Thai silk company, postavil tajsko svilo na svetovni trg in na ta račun neizmerno obogatel. Kompleks je sestavljen iz šestih tradicionalnih tajskih hiš, med katerimi se bohoti prečudovit vrt. V stavbah je mogoče videti predmete iz njegove osebne zbirke kot so kitajski porcelan, religiozni kipci iz različnih držav, poslikave na platnu in svili, ipd. Priporočava.

Oaza miru sredi Bangkoka

Del zbirke

Najin glavni cilj je bil tokrat Ko Tao, otok na vzhodni tajski obali, sloveč kot potapljaška meka. Želja po potapljanju je že dolgo zorela in zdel se je pravi čas, da se končno uresniči. Iz Bangkoka sva se z vlakom odpeljala do mesta Chumphon, tam pa vzela trajekt do otoka. Ni šlo brez prevozniških nategancij, firma, ki upravlja trajekt, bi najraje zaračunala še zrak. 

Ko Tao naju je presenetil s svojo lepoto in čistim morjem. Kazi ga le pretirano razvita turistična industrija (na otoku je 40 potapljaških šol). V bistvu sploh ni Tajska, večina turističnih kapacitet in lokalov je v rokah tujcev. Tajci vozijo čolne, pečejo palačinke ali pospravljajo. Izrazi na njihovih obrazih jasno povedo, da imajo vsega dovolj.

Večer

Meditacija pred potopom

Izbrala sva PADI tečaj s Crystal dive (prenočišče vključeno v ceno tečaja 9.600 B) in nisva bila razočarana. Naša inštruktorja Neil in Tank sta oba nekdanja britanska vojaka, afganistanska veterana, ki sta se odločila, da pustita vojsko in počneta kaj bolj pametnega. Tečaj traja štiri dni. Bila sva najstarejša tečajnika, okoli naju sama mularija, skoraj so naju vikali. Tečaj je setavljen iz teorije, vaj na bazenu in štirih potopov v morju. Najglobji potop je pokazal 18 metrov, videli smo del koralnega grebena in nekaj zanimivih živalic. Potapljanje nama je odprlo novo dimenzijo in naju popolnoma navdušilo.

Ribi

Vse naloge sva opravila brez težav in se odločila, da bova nadaljevala z izobraževanjem. Priložnosti bo še kar nekaj na najini poti. Za zaključek smo si ogledali film, posnet med našim potapljanjem, zatem pa prav konkretno zažurali s tečajniško družbo. Obkrožili smo večino barov na plaži, si ogledali ladyboy show, predvsem pa sva imela možnost ogledati si svet povprečnega 20-letnega zahodnjaškega mulca. Tajska je zanje poceni, daje lažen občutek eksotike in "dogajanja". Okrogle blondinke se obešajo na drobne Tajce, bledolični britanski najstniki stoično postopajo ob robu plesišča, sem in tja pa se najde še kakšen ostareli hipi, ki skoči na šank, da bi zaplesal na Gangam Style. Res je, da je sosednji Ko Pangan bolj zabaviščno razvit, ampak tako nagravžne komercialne muzike že dolgo nisva slišala.

Tečajniki

Kabare za začetek

Show must go on

Po tečaju sva odhitela nazaj proti Bangkoku in držala pesti, da trajekt ne bi preveč zamujal. Zgodaj zjutraj naju čaka let v Vietnam.

Osnove mjanmarske kuhinje

Mjanmarska kuhinja je tako pisana in raznolika, kot so pisani ljudje. Preko 130 etničnih skupin prispeva k galaktičnemu izboru mjanmarskega jedilnega lista. Določene jedi so poznane samo v krogu nekaj kilometrov, tako da se pogosto dogaja, da boste v sosednji vasi zaman iskali določeno jed. 

Obložena miza št. 1

Kljub vsemu lahko rečeva, da obstaja izbor najbolj popularnih jedi, ki jih lahko najdete skoraj povsod. Nacionalna kraljica, ki jo preferira tudi Aung Su Či, je mohinga, ribja juha z rezanci, čebulo, česnom, ingverjem, limonino travo in izbranimi dodatki šefa kuhinje. Jed je popularna ulična hrana in se lahko je od jutra do večera. Midva sva jo najraje jedla kot zajtrk prvakov (ponavadi sredi noči na kakšni avtobusni). Z mohingo tekmuje še cela vrsta juh, zelenjavnih, govejih in piščančjih s takšnimi in drugačnimi rezanci, cmočki, ocvrtki itd. Nama je bila zelo všeč Shan juha z (svežimi) rezanci (Shan noodle soup).

Tako nekako izgleda mohinga

Miza je ob "resnih" obrokih v Mjanmaru zelo obložena. Riž, omakice, vložnine, sveža zelenjava, paste, solatke in kari, vse se je skupaj. Kadar v restavraciji naročite kari vse ostalo pride samo od sebe. Če slučajno česa zmanjka, se skleda pred vami čudežno napolni. Kariji so močni, vendar ne pekoči in skoraj vedno mesni. Izdatno so naoljeni (večinoma se uporablja arašidovo olje), tako da niso ravno dietna hrana. Solatke so mešanica izbrane zelenjave, prepraženega česna, arašidove paste, začimb in dodatkov kot je sezam ali praženi arašidi. Urška je tokrat naredila izjemo in prebavila celo zeleni paradižnik. Solate so bile fantastične, čeprav sva zaradi njih preživela kar nekaj časa na WC-ju. Voda za pranje zelenjave pač ni pitna.

Obložena miza št. 2

Ob morju se seveda uživa v obilju odlične morske hrane. Neredko lahko dobite res kapitalne ribje komade, od "snapperjev" do barakude. Najboljše na žaru, v soli ali v foliji z začimbami.

Omeniti morava tudi čajnice, idealno mesto za zajtrk, malico, kosilo, druženje ali lahko zgodnjo večerjo. Ponavadi ponujajo izbor juh, (praženega) riža, "palačink" in prigrizkov, ki jih lahko poplaknete z brezplačnim čajem (ponavadi zeleni čaj), kavo ali osvežilnimi pijačami. Prigrizki dajo čajnicam poseben pečat, saj se vsaka izmed njih ponavadi osredotoči le na nekaj vrst. Lahko naletite na indijske samose in dose, pomladanske zavitke ali na različne polnjene ocvrtke, slane ali sladke.

Prigrizki

O sladicah ni za modrovati, ker tako kot drugje po SV Aziji, niso ravno briljantne za najin okus. Želeji, pudingom podobne zadeve, banane na 101 način in anemični kolački. 

V Yangonu in Mandalayu lahko brez težav najdete vrsto tujih restavracij, korejske, japonske, kitajske, indijske, tajske, zahodnjaške, ipd. V Mjanmaru ni mogoč izgovor, da niste našli prave hrane za svoj okus.

Pa še nekaj za igranje doma: SOLATA S PARADIŽNIKOM IN KORENČKOM

• 3 korenčke
• 2 čvrsta manjša paradižnika
• manjša šalotka
• 3 stroki česna
• pest arašidov
• ribja omaka
• pol žličke kurkume
• limetin sok po okusu

Korenček nastrgajte, paradižnik narežite na tanke rezine, prav tako šalotko. Česen strite v pasto in ga počasi prepražite na 4 žlicah (arašidovega) olja. Sredi praženja dodajte kurkumo in nadaljujte s praženjem, da česen rahlo porjavi. Odstavite. Arašide prav tako prepražite na malo olja, da rahlo porjavijo in jih nato strite v pasto. Zmešajte zelenjavo, šalotko, česen (z žlico olja), arašidovo pasto in žlico ribje omake. Na koncu po želji dodate limetin sok in potresete s sezamom.

Za slovo od Mjanmara

Najina pričakovanja pred odhodom v Mjanmar so bila res velika, uresničila so se le deloma. Mjanmar naju je kar malo razočaral in opomnil, da je treba ostati na realnih tleh. Država je kompleksna, saj so razlike med revnimi in bogatimi, etničnimi skupinami in različnimi verami zelo velike, eksplozivne, po drugi strani pa tudi očarljive. Informacije o dostopnosti krajev se menjavajo iz meseca v mesec in so pogosto nasprotujoče (eden linkov z bolj svežimi informacijami kam lahko greste). Občutek, da ti je kot tujcu v več kot pol dežele prepovedan vstop, ni ravno spodbuden in marsikoga odvrne od potovanja. Na direktno vprašanje zakaj tako, bodo domačini kot iz topa izstrelili odgovor, da je vlado skrbi za varnost turistov. Po kozarčku ali dveh, v varnem zavetju mize v zadnjem kotu, boste dobili drugačen odgovor.

Taksista

Država je res ogromna in ima slabo prometno infrastrukturo. Morda se je velja lotiti po odsekih, v nasprotnem primeru se ni mogoče izogniti dolgim avtobusnim vožnjam. Mjanmar skorajda ni več destinacija za popotnike z nizkim budžetom kot je bil najin, saj so cene prenočišč zelo navite. Obisk med polno sezono (dec/jan) iz vidika prenočevanja odsvetujeva. Cene se trenutno dvigajo najmanj 30% na leto in ta trend naj bi se nadaljeval še kar nekaj časa. V letošnjem decembru Mjanmar gosti še SEA Games in je pričakovati pravo norišnico. Kar zameriva Burmancem je dejstvo, da so pri določanju cen zelo diskriminatorni (niso pa edini). V primerjavi z domačini kot tujec plačuješ 15x več za prenočišča, 4x več za železnico, 2x več v nekaterih restavracijah itd. Začeli so tudi z majhnimi turističnimi prevarami, tako da je potrebno venomer ostati na preži, cene preverjati  vnaprej in se dosti pogajati. Zaenkrat obisk tujcev skokovito narašča, kaj se bo zgodilo z njihovim turizmom, ko bo »vau« efekt mimo, pa bo zanimivo videti.

Moderni buda

V državi vlada samo navidezen mir, državljanska vojna je resna in konstantna grožnja. Etnična slika Mjanmara je zelo pisana in priročna za spodbujanje konstantnih trenj med skupinami. Domačini priznavajo, da jih je strah in da domača ulica ni več prostor sožitja. »Vam turistom ne bo hudega, vsi vam bomo pomagali, če boste potrebovali pomoč. Med nami samimi ni tako, težav je veliko«, na kratko opiše stanje v državi mladenič, doma z juga. V nasprotju z večinskim prepričanjem lokalcev, meniva, da bo »demokracija« deželi prinesla več slabega kot dobrega. Takšni in drugačni investicijski jastrebi so že na preži, korejski, japonski, tajski, pa tudi »zahodni« poslovneži so opaženi vsepovsod. Kljub temu, da tujci nimajo dovoljenja za kupovanje nepremičnin, so le-te zelo zaželjena roba. Pogovarjala sva se skupino Korejcev, ki so prišli v Yangon po nakup nekaj hiš in zemljišč. Ni problema, vse se da, vojaška hunta zaračuna le nekaj dodatne podkupnine.

Da vam ni potrebno po stopnicah za vsako malenkost

Velik del prebivalstva je povsem brez izobrazbe in je lahka tarča nestrpne politične propagande, izkoriščanja in zlorab. Zlasti severne "zvezne" države kot so Šan in Kačin, bogate z naravnimi bogastvi, imajo dovolj bamarske diktature in želijo na svoje. Po drugi strani pa sta ti dve državi pod močnim vplivom lokalnih političnih oz. vojaških vodij, ki se financirajo iz večinoma nelegalnih dejavnosti (opij, amfetamini, smaragdi, zlato...) in jim je blagostanje njihove regije zadnja briga. Žrtve so ponavadi kmetje, ki se nehote znajdejo med ognjem "uradne" in lokalne vojske. Ko bo v državi dopuščena možnost večje avtonomije posameznih pokrajin, se bodo želje po odcepitvi od mjanmarske federacije samo povečevale. Vojaška hunta mirne odcepitve verjetno ne bo dopustila. V bližnji prihodnosti lahko zadiši po jugoslovanskem scenariju. Upava, da se motiva.

Mali in še manjši

Noben od krajev na naju ni naredil res globokega vtisa, razen Yangona, ki je dinamično multikulturno mesto in te prevzame na svojevrsten način. Deloma je kriv termin najinega obiska, saj je april najbolj vroč in prašen mesec v letu, tako da je v večjem delu države neznosna vročina in huda suša. Največ k pozitivni izkušnji prispevajo ljudje. Tako prijazne domačine sva srečala samo še v Iranu. Ljudje so radovedni, sami iščejo stik in vedno vrnejo nasmeh. Druženje z domačini nama je bilo v velik užitek in je odtehtalo vse negativne plati potovanja. Se je pa potrebno zavedati, da so pogosto nadzorovani in se jih ne sme postavljati v neroden položaj s političnimi debatami. Ni težko najti družbe in pogosto sva se morala opravičevati, da je pozna ura in je potrebno iti spat. V Mjanmaru se pijeta odličen viski in rum. Po vseh mesecih cenenega pocukranega azijskega popa, je bila mjanmarska glasba pravi balzam za ušesa. Končno malo roka in udarnih etno ritmov.

Konj čuvar

Ker poznava že nekaj trikov in sva veliko noči preživela na avtobusih, sva skozi mesec povprečno porabila 18 eur na dan na osebo. Z manj bi šlo zelo težko, z bolj debelo denarnico, pa si lahko privoščite res posebne avanture, od križarjenja po neokrnjenih južnih otokih, do odkrivanja skritih džunglskih poti na severu. Po pričevanju nekaterih popotnikov, denar odpira tudi zaprta območja. 

Mjanmar se zelo hitro spreminja in je treba pohiteti z obiskom, če si želite ujeti še zadnje vzdihljaje raznolikosti in pristnosti.

Yangon 2 z okusom po Severni Koreji

Zaradi vodnega festivala, na katerega sva naletela ob prihodu v Mjanmar, sva imela z Yangonom še nekaj neporavnanih računov. 

Res, tokrat je bilo drugače. Ulice živahne, polne stojnic s hrano in kramo, plastičnih stolčkov za posedanje lačnih strank, predvsem pa bolj natrpane z avtomobili. Običajni delovni dnevi. Midva sva se potikala naokoli brez nekega silnega načrta, zavila sva malo na tržnico, kjer sva se en dva tri zapičila v sliko v eni od galerij, kjer ponujajo moderne všečne stvaritve umetnikov iz Yangona. Malo sva mencala, malo smo se pogajali in odločitev »za« je padla.

Staro in novo

Družba na nudl štantu

"Scott market"

Ponovno sva imela srečo in srečala družabne domačine. Spoznala sva fanta (kasneje tudi njegove prijatelje), ki je doštudiral ekonomijo v Maleziji, kjer še vedno živijo njegovi starši. On se je iz čistega domoljubja vrnil v Yangon in poskuša najti delo, čas si krajša z učenjem japonščine. Mjanmarci so zelo podobni Slovencem kar se tiče pivske kulture s to razliko, da je pri njih v določenih lokalih steklenica žganja cenejša od enega piva. Vsaka runda je bila zadnja in nazdravljanju kar ni bilo konca. Potrdila se je najina predhodnja ugotovitev, da je država še vedno v ostrem primežu vojaške hunte, saj si domačini na javnih mestih ne upajo govoriti o kočljivih temah, če so v družbi tujcev. Preživela sva lep večer. 

Pivski kompanjoni

Večerni utrip

Kadar je Juretu res dolgčas, potem se loti tudi rumenih strani. Med listanjem 15 centimeterskega »špeha« za Yangon, je naletel na oglas za severnokorejsko restavracijo. Na svetu jih res ni veliko izven S Koreje. Če ne moreva v S Korejo, potem lahko greva vsaj v restavracijo. Nisva se mogla upreti skušnjavi in se takoj pozanimala za naslov. Lokalci so naju opozorili, da so na tistem koncu zgolj prestižne restavracije. Pa kaj potem.

V restavaciji so naju na vhodu pričakale postrojene natakarice in nisva se mogla upreti šali, da so bile najbrž deležne vojaškega treninga. Malo sva bila razočarana saj so bili po celi restavraciji nalepljena opozorila, ki prepovedujejo fotografiranje. Osebje je bilo zelo zadržano in imela sva občutek, da se naju bojijo, saj sva bila edina zahodnjaka na večerji. Restavracija ponuja hrano po visokih cenah za mjanmarskih standarde, vendar je bilo vse kar sva poizkusila vrhunsko kulinarično doživetje, veliko morske hrane, raca, govedina na različne načine... Že sva hotela oditi, ko sva se pred vhodom zapletla v pogovor z južnokorejskim poslovnežem (katerim je restavracija namenjena). Ta naju je opozoril, da bo čez deset minut predstava v restavraciji in da bi jo bilo škoda zamuditi. Naročila sva še eno pivo in čakala. Nastopajoči v predstavi so kar natakarice same, ki so začele živčno tekati po restavraciji, da bi se še pravočasno preoblekle. Šov je mešanica pevskih (fenomenalni vokali) in plesnih točk. Za zaključek pa so natakarice oblikovale rock skupino z dodatkom dveh korejskih bobnov. Bila sva navdušena, ravno tako Korejci v restavraciji. Vino in žganjice so tekle v potokih, samo vprašanje trenutka je bilo, kdaj bo cela restavracija zaplesala. Pevke so dale iniciativo in gostje so veselo sledili. Zelo zanimivo doživetje, ki ga priporočava vsakomur.

Jure v rožicah

Pevki v akciji

Korejsko kolo

Najina mjanmarska dogodivščina se zaključuje in čaka naju krajši postanek na Tajskem pred odhodom v Vietnam.

Uživancija na plaži - Ngwe Saung beach

Iz Bagana do morja ni lahka pot, sploh če se odločaš v zadnjem trenutku kot sva se midva. Vsi »nobel« avtobusi do Yangona so bili že zapolnjeni, tako da sva pristala na pol lokalni varianti. Začelo se je obetavno, z malo ljudmi, po eni uri pa se je slika že zelo spremenila. Pobrali smo ljudi po okoliških vaseh in kmalu je bil avtobus povsem poln. Voznik je delal nerazumljivo veliko doolgih postankov in postalo nama je jasno da se bo vožnja do Yangona precej podaljšala. Iz povprečnih 9 ur smo končali na 13 urah (kljub vožnji po avtocesti). V Yangonu sva se morala prestaviti na drugo avtobusno postajo, kar je pomenilo še 1 uro vožnje s taksijem. 

Romantika Ngwe Saung

Na postaji, ki pokriva jug, se je pričel pravi teater. Najin taksi je obkolila množica avtobusnih posrednikov in začela se je odisejada s šriokim spremstvom od ene firme do druge. Iskala sva povezavo do mesta Pathein, izhodišča za obalo, vendar je bila cena kart nenavadno zasoljena. Nevedne turiste je treba čim bolj ožuliti. Midva se nisva dala in vztrajala pri svojem. Nekje pri 10. avtobusarski firmi nas je spremstvo nenadoma zapustilo in dobila sva karte za pol prejšnje cene brez težav (3600 Kyatov). Avtobus dober. V Patheinu se je zgodba ponovila, le da so bili glavni akterji taksisti. Zadnji dve uri poti do obale sva preživela na starem nabasanem minibusu, kašljajočem in dušečem kot kak star astmatik. Pogonska gred se je med vožnjo navkreber tako segrela, da je Jure že mislil, da se mu topijo podplati copatov.

Romarski otoček

Brez besed

Trud je bil poplačan, klima ob morju bistveno bolj prijetna. Najina odpornost je po 22 urah vožnje malo padla in sva se moto taksistu pustila zvabiti v neznan hotel. Cena ugodna, bungalov ob morju pa katastrofa. Kopalnica v razpadanju, smeti v bližini, zaprta voda zvečer so bili najbolj očitni minusi. Sodu so izbile dno podgane, ki so za malico pospravile Urškine gate. Takoj zjutraj sva se spakirala in se z bicikli odpeljala na preverjen plac iz LP (Shwe Hintha). Za 25 USD sva dobila udoben bungalov. Ah, uživanje se je res lahko začelo.

Osamelec

Ngwe Saung je 15 km dolga peščena plaža, ki ji ni in ni konca. Pred letom 2000 so bile tu samo redke ribiške vasice, skrite v tropskem gozdičku. Danes je plaža poznana po dragih finih hotelih, ki računajo tudi preko 100 USD na noč. Vsako leto zraste kak nov resort in izgine kakšna ribiška vas. Lokalci so nam povedali, da hotelirji niso plačevali za zemljo, ampak za palme. Danes domačini niso več ribiči ali kmetje, ampak čistilke, natakarji, vrtnarjih v hotelih, kjer dobijo med 20 in 100 USD na mesec. Glavni obiskovalci plaže pa paketni turisti iz Evrope in domači bogataši iz Yangona.

Kolesarjenje

Ribiški prizor

Vaščani prevzemajo ulov

Kaj sva silnega počela? To kar se za plažo spodobi, se pravi lenarila, se metala v valove, prekolesarila obalo in jedla dobre ribe. Nič posebnega. Okoli bližnjih otokov naj bi bilo možno tudi snorklanje, vendar tega zaradi visokih valov nisva poizkušala. Imela sva dobro družbo para iz Srbije, zvesta obiskovalca in poznavalca Mjanmara, tako da so dnevi brzeli mimo. 

Igra

Najina pot po Mjanmaru se zaključuje. Imava še kakšen dan ali dva v Yangonu, potem pa nazaj v Bangkok.