Bagan

V Bagan, točneje v vas Nyaung U, sva ob 4. uri zjutraj prispela na neosvetljeno avtobusno postajo. Čim sva stopila iz avtobusa, naju je objela vročina, ki bi jo bolj pričakovala za dnevni čas. Počakala sva, da se zdani potem pa na lov za prenočiščem. Glede na to, da je Bagan ena največjih turističnih atrakcij, naju je presenetilo, da je Nyaung U zanemarjen zaselek, kjer se sredi prašnih ulic mešajo hoteli s kolibami. Cene prenočišč so postavljene smešno visoko, več kot 40 usd računajo za povprečno sobo, kljub temu da so hoteli skoraj povsem prazni. Na koncu sva našla ugodno varianto in se odpravila na ogled. Hop na kolo.

Panorama

Bagan so dobesedno templji. In še več templjev. Templji do koder vam seže pogled. Bagan je bil prestolnica Paganskega imperija, z vrhuncem med 11. in 13. st., ko so zgradili preko 10.000 verskih objektov. Pokrajina je trenutno povsem suha, puščavska in spominja bolj na kakšno sceno iz Egipta. Ogledu sta dominirala vročina in prah, kamni pagod so bili razbeljeni, bosonogi ogledi (spoštovanje budistične tradicije) pa zelo boleči. Še pred poldnevom sva bila primorana poiskati zavetje v senci in nekako predremati najhujše ure.

Lepotec

4 v vrsto

Tempeljsko mesto je impresivno v svojem obsegu in umeščenosti v prostor. Če bi obiskala kompleks po deževni dobi, bi se templji bohotili sredi zelenih riževih polj in dreves. Motila naju je skrajna komercializacija znamenitosti, saj na vsakem koraku prodajalci spominkov in pijač kričijo za tabo, kar precej zmanjša mističnost izkušnje. Na vrhu pagode »360 stopin«j, kjer se lepo opazuje sončni zahod je bilo ravno toliko prodajalcev kot turistov. Zdelo se nama je skrajno neokusno, zato sva takoj odšla in pozabila na sončni zahod.

Pogled z vrha

En dan ogledov nama je zadostoval. Naslednji dan sva morala le še nekako prebroditi ure do popoldanskega odhoda avtobusa. Zjutraj naju je že drugi dan zapored iz postelje vrgla budnica, spremljava dolge procesije. V aprilu mladi fantje odhajajo v meniški stan, ob bučnem kičastem sprevodu svojih domačih. 

Glasna procesija

Okranclani konji

Opoldan sva se zapletla v pogovor s simpatičnim lastnikom manjše restavracije, najinega začasnega azila. Pokazal nama je termometer na steni in skoraj naju je kap: 41 stopinj celzija v senci restavracije. Nato ga je odnesel še na prosto, kjer je po nekaj minutah kazal 48 stopinj. Še večji šok. Termometer je bilo treba urno odnesti na »hladno«, saj bi lahko eksplodiral. Možak je samo zmajal z glavo in nama povedal, da se ne spomni, da bi bilo že kdaj tako vroče. Vreme se spreminja tudi v Mjanmaru. Njegovi starši so pred 20-imi leti imeli redno tri žetve na leto, sedaj sta možni maksimalno dve, pa še to le, če je vse po sreči. Ali je preveč suho ali pa preveč dežja. Lokalno prebivalstvo je zaradi tega vedno bolj siromašno in poskušajo nadomeščati dohodek z ilegalno sečnjo, kar situacijo še poslabša. Razvoj turizma zaenkrat še ni prinesel blaginje lokalni skupnosti.

Vročine in prahu imava dovolj. Greva na morje!