Luang Prabang

Pot je pomembnejša od cilja bi lahko rekla za vožnjo iz Nong Khiaw-a do Luang Prabanga. Vožnja po reki Ou oz. kasneje Mekong-u je čarobna in bi jo bilo škoda zamuditi. 6 urna vožnja z ladjico, da povsem novo rečno perspektivo. Pokrajina ob reki je hribovita, vmes so na redko posejane vasice. Ribiči, nabiralci raznih rečnih živali ter razigrani otroci skrbijo za živahno dogajanje ob rečnih bregovih. V sušnem obdobju le-ti postanejo vrtički, po sredini struge pa nastane nešteto otočkov. Reka je zelo nizka in bo na določenih odsekih čez par tednov neplovna. Tudi mi smo se morali za nekaj časa izkrcati iz čolna in narediti krajši sprehod, da je lahko naš spretni krmar zvozil brzice. Slike naj povedo še preostalo.

Pokrajina ob reki Ou

Hribi vsepovsod

Tudi menihi se kopajo

Še več hribov

Življenje ob reki

Ladjica sopotnica

Luang Prabang, nekdanje francosko trgovsko središče ob Mekongu, je svet zase. Razvoj turizma v zadnjih letih je poskrbel za obnovo nekdanjih francoskih vil, ki so danes spremenjene v hotele, restavracije in bare. Mesto je idealno za kofetkanje, branje knjig in opazovanje prometa na Mekongu, česar pa se človek hitro naveliča. Nešteto agencij ponuja okoliške izlete, ki pa naju niso pritegnili, se šparava za bolj vznemirljiva mesta na jugu. 

Francoski šik

Vila

Pritok Mekonga in druga stran Luang Prabang-a

Ulica

Po naključju sva naletela na poučno razstavo urada za odstranjevanje neeksplodiranih bomb, ki so ostale po obsežnem ameriškem bombardiranju. Laos ima v lasti nesrečni rekord najbolj bombardirane države v svetovni zgodovini. Po podatkih UXO-ja (unexploded ordnance) se v Laosu nahaja cca. 30 milijonov neeksplodiranih bomb. Žrtve so najpogosteje otroci saj so t.i »zvončki« iz posebnih kasetnih bomb živih barv, ki hitro pritegnejo otroško oko. Druga skupina žrtev so zbiralci odpadnih kovin, ki navkljub vladni prepovedi vneto iščejo čim večje kose. 350 kg bomba jim prinese cca. 200 USD zaslužka, kar je ogromno za laoške razmere, detektorji za kovine so obvezna oprema na podeželju. Najbolj prizadeta območja so ravno v provinci Luang Prabang ter celotni obmejni pas z Vietnamom (Ho Chi Minh trail). Na leto umre cca. 300 oseb še več pa je poškodovanih. Zanimiv je podatek, da se najbolj »kontaminirana« bombna območja istočasno tudi najbolj revna. Situacija se počasi izboljšuje saj veliko vlagajo v ozaveščanje ogroženega prebivalstva (predvsem predšolskih otrok) in čistijo kmetijska območja. 

Ameriška darila

Neprijeten občutek v želodcu po ogledu zgornje razstave sva imela priliko popraviti z prijetnim naključjem. Naletela sva na praznovanje ob odprtju nove stavbe v enem izmed mestnih templjev. Lokalci so pripravili veliko hrane za menihe, kar pa ostane pa lahko pojedo navadni smrtniki. Ostalo je veliko. Še predno sva se zavedla kaj se dogaja so nama v roke potisnili polne krožnike in kozarce. Res nisva mogla reči ne. Zraven naju sta sedeli gospe, ki sta dobro govorili angleško in sva priložnost iskoristila za spoznavanje hrane in lokalnih navad. Laoška hrana ni tako pestra kot npr. Tajska, vendar še vedno okusna in polna sosednjih vplivov. Dobijo se juhice na 101 način, razni rezanci, meso z žara, obilo pa je tudi zelenjavno-mesnih solat. Kar pa malo pogrešava, je širši izbor sadja. Klimo imajo dobro za vse možne eksotične reči, vendar so v prodaji predvsem banane, kakšen ananas in mango. Menda Laožani kot tudi sosedje v Kambodži enostavno niso ravno neki veliki ljubitelji sadja.

Družba na pojedini

Sončni zahod ob Mekongu

Luang Prabang tako zaključujeva brez velikih besed. Naslednja postaja Vang Vieng, kjer upava na namakanje v rekah in kak lep pohod. Pa na čim manj žurersko razpoložene mularije.

Nong Khiaw

O Nong Khiaw-u sva slišala takšno dobro reklamo (hvala Mario, thanks James), da sva ga enostavno morala uvrstiti na plan poti po Laosu. Nima ravno direktne povezave z Luang Nam Tha-jem, ampak vse se da. Usedla sva se na bus za Luang Prabang z namenom, da izstopiva v Pak Mong-u, od koder je še 20 km do Nong Khiaw-a. Vožnja pa zopet adrenalinska in zelooo počasna, saj stare škatle težko zmorejo več kot 20-30 km na uro po vseh teh hribih. Po šestih urah tresoče vožnje nam je uspelo do Pak Monga, za zadnji del poti pa smo si skupaj s francoskim parom za zmerno ceno privoščili kombi.

Prevozi v Laosu so nasplošno dražji, počasnejši in manj pogosti kot na Tajskem. Ceste so slabe, vsaj na severu, busov je malo in imajo prav trapaste vozne rede. Zelo malo jih na severu štarta v zgodnjih jutranjih urah. To pomeni, da na daljših relacijah (recimo do Luang Prabang-a) prispeš na končni cilj linije šele zvečer. V kolikor pa želiš prestopati nekje vmes, pa ponavadi zamudiš dnevno linijo in si obsojen na prenočevanje sredi ničesar. Cene pa: Nam Tha - Luang Prabang 90.000 Kip (ca. 9 EUR), kar je za laoške razmere velik denar. Še zdaj nisva sigurna ali imajo domačini nižjo ceno ali ne. Glede na to, da busi niso polni, se zna zgoditi, da ne.

Nong Khiaw pa idealen za na razglednico. Reka Ou obdana s hribi, v bližini pa veliko možnosti za pohodništvo, kolesarjenje, odkrivanje jam in še in še. Takoj sva vedela, da bova ostala več kot 2 dni.

Pogled z mostu proti vzhodu

Pa pogled z mostu na zahodno stran

Odločila sva se za športna dneva v lastni režiji. Prvi dan sva najela gorska kolesa in prečesala okolico. Najti normalna kolesa za te hribe in blatne ceste je skoraj nemogoče, tako da sva se morala sprijazniti s slabimi zavorami in dvema delujočima prestavama. Šest ur kolesarjenja gori in doli je pustilo posledice na zadnji plati, nevajeni kolesarskih užitkov, tako da sva naslednji dan izbrala to kar manj boli, hojo. Odpravila sva se navzgor ob reki do bližnjih vasi in vseeno naredila več kot 30 km. Zahvala gre tudi oblačnemu vremenu, sicer bi že na pol poti javkala. Pot zelo razgibana, nekaj časa poteka ob reki, potem zavije bolj v džunglo, prečka reko in vijuga med vedno novimi hribčki. Prva vas ob poti še ima elektriko, vse ostale pa se znajdejo po svoje. Nekaj kablov speljanih na enostavno vodno elektrarno in to je to.

Akcija!

Ponosna na športne dosežke

Skoraj sopotnici

Samo še 25 km

Obisk jam nama ni ušel, saj gre za t.i. kraško območje. Ogledala sva si 4 izmed njih, prav vse pa so se med ameriškim bombardiranjem v letih 1968-1974 uporabljale za skrivališča (bolj natančno administracije province Luang Prabang) in zaklonišča. Razdejanje bomb je še danes vidno, določeni deli jam so močno poškodovani. Vodiči po jamah so kar otroci, ki se trudijo prislužiti kakšen dinarček. Sicer so pa otroci najbolj svetel in vesel del Laosa. Razposajeni, nasmejani in venomer za štose. V odročnih vasicah so kot mali kužki tekali okoli naju in pozdravljali v nedogled.

Speleologi v akciji

Šlo je na tesno

Divjaki

Prebivalstvo v teh krajih je tesno povezano z rekami, tako v smislu transporta kot vira prehrane in zaslužka. Opazila sva tudi nekakšno specializacijo med vasmi, ena se ukvarja s perutnino, sosednja dila prašičke itd. Kot da so se vsi lepo zmenili. Pa še nekaj, Lao Lao (rižev viski) teče povsod, ne glede na uro dneva. Če bi se ustavljala ob vsakem povabilu, bi težko prišla kamorkoli. Laožani so se izkazali za prijazne in gostoljubne. "Pridete drugo leto spet?"

Najina naslednja postaja je Luang Prabang. Ker veva, da imava pred seboj še obilo avtobusnih prevozov, sva za nadaljevanje poti izbrala ladjico. Je malo počasnejša, malo dražja, ampak obetava si pa krasne razglede in predvsem manj tresljajev. Kolesarjenje še zmeraj čutiva.

Reka Ou v sušnem obdobju

V Laos! Luang Nam Tha

Pred vstopom v Laos sva imela velike učke polne pričakovanja. Obmejno mestece na Tajskem, Chiang Kong, se je sicer izkazalo za prijeten postanek ob Mekongu, vendar sva morala preko. Poizkusila sva se zriniti na prvo jutranjo rundo za prestop meje in nekako nama je uspelo. Aaahhh, takoj čez mejo bolj sproščeno vzdušje, malo priokusa ciganarije (sva jo na Tajskem takooo pogrešala) in prva župica je že padla. Potem pa z busom na sever, v Luang Nam Tha. Vožnja do tja dih jemajoča, tako glede razgledov, kot adrenalina. Vijuga za vijugo, poseljena vas pa nekje ena na uro. Skupni čas vožnje štiri ure. 

Pokrajina na severu Laosa

Hribčki in doline

Tržnica v Luang Nam Tha

Še en pogled s tržnice: slavne laoške solatke

Laos v primerjavi s Tajsko je kot mali preskok nazaj v času. Ampak paše. Manj ljudi, več divjine, manj prometa. Luang Nam Tha naj bi bilo zavarovano območje v smislu nacionalnega parka z obilico možnosti za pohode in raziskovanje narave (kajaking, kolesarjenje...). Več kot idealno za začetek potepa po Laosu. Prvi dan sva izkoristila za kolesarjenje. Mestece je na ravninskem delu z obilico zanimivosti v okolici (plemenske vasi, slapovi, riževa polja in templji). Nadaljevala sva z 2-dnevnim trekingom skozi džunglo, ki je vključeval tudi postanek in spanje v vasi plemena Khmu. Hja, na trekingu sva se dobro spotila, videla nekaj džungle, ampak naš vodič je bil pa vesolje zase. »Bird« in »bamboo« sta bili njegovi najbolj pogosti besedi, v vasi pa je hitro izginil v lokalni masažni salon. Vas smo spoznali s pomočjo otrok, ki bi se v nedogled igrali skakanje s kolebnico ali pa podajali žogo. Za jedačo pa je bilo več kot dobro, predvsem pa obilno poskrbljeno. Ratan juhica z bananininm cvetom skuhana v bambusu sredi džungle si zasluži čisto petko. Bila je zanimiva izkušnja, ampak našega nevidnega vodiča smo morali zatožit, ker nam je vsem malo kravžljal živčke na poti nazaj. Pritožili smo se na agenciji in s pomočjo argumentirane debate  iztržili vračilo 25% vrednosti aranžmaja. Pri 40 EUR na osebo, ki jih plačaš za tak špas, bi pa res moralo vse štimat. Je pa potrebno delati z Azjici v rokavicah, zelo mirno, saj je »loss of face« nekaj najhujšega na njihovi vrednostni lestvici (posledice znajo biti zelo nepredvidljive). 

Dekleti plemena Khmu

Pohod po džungli

Pojedina v naravi, juha skuhana v bambusu

Vaška šola

Še vedno švicamo

Naslednji dan sva najela skuter in se odpravila na pot proti kitajski meji oz. mestecu Muang Sing, oddaljenem od Nam Tha-ja 58 km. Sama cesta je zelo slikovita, saj poteka skozi nacionalni park in se vseskozi dotika rek ali potokov. Najine ritke so kar hitro ugotovile, da v Laosu ni heca. Ceste so občutno slabše kot na Tajskem, polne lukenj in z makadamskimi presledki. Potrebna je obilica previdnosti, saj znajo biti določeni odseki prav zahrbtni. Jure se je potrdil kot motorist (malo pihamo na dušo) in ostala sva brez praske. Sam cilj Muang Sing ni omembe vreden, saj je le razpotegnjena vas sredi riževih polj, ki služi kot nekakšna vzajemna Kitajsko-Laoška kmetijsko trgovska cona. Kitajski vpliv je vseprisoten. Večina napisov je najprej v kitajskih pismenkah, šele nato v laoščini. Da o izsekanih gozdovih niti ne govorimo. Goloseki so strašni, tudi na zaščitenem območju, ves les pa gre direktno  čez mejo. Laos definitivno pada na izpitu iz varovanja okolja, posledice pa bodo daljnosežne za lokalno prebivalstvo.

Utrinki s poti v Muang Sing

Utrinek nr. 2

Že prvi pogled na podeželje razkrije, da Laosu ni z rožicami postlano. Hiše so večinoma še vedno iz bambusa, na kolih, v vasi je ena pipa s tekočo vodo (ah, pa saj imajo potok), otroci pa napol nagi skačejo okoli. Po vaseh sva imela velikokrat občutek, da sploh ne hodijo v šolo. Starši se v veliki meri ukvarjajo s kmetijstvom ali pa nabirajo rastlinje za izdelavo metel. Rastlinje nabirajo po strmih gozdnih pobočjih, sušijo ob cesti, nakar je potrebno še krepko iztolči semena. Ena kila tega materiala se prodaja kitajskim trgovcem za 1000 kip-ov (0,1 EUR). Življenje ni lahko! Turisti so še najbolj enostaven vir zaslužka. Vseeno morava omeniti, da v Laosu ni agresivne prodaje ali pretiravanja v cenah kot  na Tajskem. 

Glavni na vasi

Vaška idila

Vsak dan je kot ponedeljek, bodoče metle na rami

Laos se za zdaj zdi kot destinacija po najini meri in se že veseliva poti naprej. Naslednja postaja Nong Khiaw.

Zbrani tajski vtisi

S Tajsko sva za nekaj časa zaključila in vesela sva, da je tako. Drug drugega sva vneto spraševala "Kaj si sploh misliš o Tajski?", pa sva morala obadva kar malo pomislit. Dejstvo je, da sva "nedolžno" Tajsko zamudila za 15-20 let. Kaj češ, nisva ta pravi letnik za to. Tajska je fejst turistična takorekoč do zadnjega kotička, ponekod že skoraj spremenjena v lunapark. Pa da ne bo pomote, da so "zahodnjaki" ta glavni turisti. Figo, to so z velikim naskokom kar Kitajci, sledijo ostali JV Azijci (Korejci, Malezijci...), belčki smo pa nekje za njimi. Kitajci tudi ogromno zapravijo, tako da se Tajci po novem pridno učijo kitajsko. Podoben trend se v nekaj letih obeta tudi vsem ostalim sosednjim državam. Investicije s kitajske strani so izredno močne.

Naj se sveti

Lahko rečeva, da sva obdelala osrednjo in severno Tajsko, za ostale predele pa bo prilika drugič. Severnjaki so še relativno prijazni, med tem ko pa je Bangok in okolica en sam podganji boj za zaslužek. Se pa potrudijo, da te "nategnejo" z nasmeškom, to jim je pa treba priznati. Je še zmeraj poceni, sploh hrana in nastanitev, ni pa več pristnosti ali iskrenosti. Sicer, pa kaj to sploh je? Tajci si tudi želijo postati "veliki", podobni zvezdnikom TV-limonad in videospotov. Nov roza Honda skuter je glavni hit pri mladini, za malo večje pa ogromni Toyota pick-up. Aja, malih avtov skoraj ni, čeprava so cene goriva zelo blizu našim. Ko sva malo povprašala, zakaj za vraga samo veliki avti, jasno, vladne subvencije, oziroma nekaj v smislu, da ti vrnejo del kredita. Socialne varnosti, ki bi jo zagotavljala država skoraj ni, tako da je vloga družine v tem smislu izredno pomembna. Pa večina mladine si blazno želi delati za kitajska podjetja, ker ta precej bolje plačujejo.

Obljubljena dežela za karaoke

Arkadna resničnost

Najbolje sva se počutila v manjših oz. bolj odročnih krajih, Sukhotai, Soppong, tudi vmesna postaja Phitsanulok ali pa zadnje obmejno mesto Chiang Khong. Mestne džungle ali pa shopping postaje niso za naju. Uživala pa sva v hrani, ki je res raznovrstna in zelo dobra. Več o tem pa drugič :).

Tajska klasika

• Urškini tajski dosežki: začela je piti pivo (ostalega alkiča ni oz. je predrag) in poskuša voziti skuter.
• Juretovi tajski dosežki: pridno trenira vsak dan in je skoraj postal vegetarijanec.
• Stopnja zrelaksiranosti po treh tednih: 95%
• Budget plan: dosežen, 20 eur porabe na osebo na dan brez odrekanja (vključno s tečajem, turo po parku in spominki)
• Stopnja zdolgočasenosti: 0% (še za branje in blog skoraj ni časa!)
• Kondicija: iz dneva v dan boljša.

Z optimizmom zazrta v Laos in pot naprej. Zdaj bomo morali reči "sabba-dii"!

Potep po skrajnem severu Tajske

Želja po pobegu iz mesta je bila ponovno velika, najino pot sva zato iz Chiang Mai-ja nadaljevala severozahodno proti meji z Burmo. Cilj je bilo podočje okoli Pang Maph-e oz. Sopponga, kjer naj bi bilo mogoče obiskati čudovite jame, videti vasi hribovskih plemen (Lisu, Karen in Lahu), narediti kakšen pohod ali spust s čolnom.

Skoraj celotno obmejno območje severne Tajske slovi po obsežni pridelavi in trgovini z opijem/heroinom v ne tako daljni preteklosti. Za pridelavo so politične oz. vojaške sile, predvsem pobegla kitajska cesarska vojska po revoluciji, izkoristila hribovska plemena, ki so za mali denar skrbela za makova polja. Velik del krivde nosijo tudi zahodne sile, predvsem ZDA, ki so sklenile dogovor s paravojaškimi enotami in kovale dobiček iz trgovine s heroinom. Danes se je tovrstni biznis preselil malo bolj na zahod (recimo mu kar Afganistan) in je situacija drugačna. Plemena so postala turistično blago in (ponovno) za majhen denar nastopajo v človeškem ZOO-ju. Večino kulturne dediščine se je izgubilo, nadomestili so jo mobilniki, nogometni dresi in skuterji. Ostanek heroinske pridelave še zmeraj privlači nekatere turiste-odvisnike.

Pa da se dotaknemo še dejanske poti. Prva vmesna postaja je bil Pai, nekdanja popularna hipi vas, danes pa turbo turistični market. Daljši obisk odsvetujeva, razen če si želite družbe nemških Neckermann upokojenk ali ameriške izgubljene mularije. Hitro sva se premaknila v Soppong oz. v vas 8 km stran, Ban Tham. Obiskala sva tamkajšnjo najbolj poznano jamo Tham Lod in naredila pohod po okoliških hribčkih. Po dveh nočeh sva ponovno bežala pred ameriško mularijo (mater, povsod jih je polno).

Pai am Nacht

Cave Lodge, najina rezidenca v Ban Tham-u

Tham Lod - vhod v jamo

Jamski detajl

Jure jamar

Guided by the light

Izhod iz jame

Vleka dveh težkih farangov (tujcev)

Razgled na hribčke

Pobiranje polžev

Namenila sva se proti Chiang Rai-ju, žal pa se nisva mogla izogniti vračanju preko Chiang Mai-ja. Javni prevoz po slikoviti hribovski cesti ponuja poskakujočo vožnjo na lokalnem busu ali pa kombi prevoze. Slednje sva zamudila, tako da sva se zabavala po lokalno. V  Chiang Mai-ju pa spet ujela nedeljsko tržnico...njami!

Chiang Rai je tudi eno od severnih središč, predvsem v trgovskem smislu, primeren pa je tudi kot treking baza za severo-vzhodne hribe. Je relativno majhno mesto, v katerem po pravici povedano ni kaj posebnega za videti. No, na večerni tržnici sva imela srečo in naletela na show domačih lady - boyev. Prepevali so zahodne in kitajske uspešnice ter tako pihali na dušo največji množici turistov - Kitajcem namreč.

Chang Rai

We are the dancing queens....

Poziranje

Njen alt-sopran je bil navdušujoč

Naslednja postaja je bil Golden Triangle (tromeja Tajske, Burme in Laosa) z ravno tako slavno zgodovino trgovine in tihotapstva opijevih derivatov. Nastanila sva se v zaspani vasi ob reki Mekong - Chiang Saen. Zaradi ravnice idealna lokacija za kolesarjenje, polna ostankov templjev (poln kufer jih že mava) in z lepo urejenim nabrežjem Mekonga, ki se zvečer spremeni v romantično restavracijo na prostem. Z motorjem sva se odpravila še do obmejnega mesta z Burmo - Mae Sai in do "uradne" tajske lokacije zlatega trikotnika, ki ga tvorita reki Ruak in Mekong. Znamenitost je turistični nateg kamor avtobusi dnevno dovažajo množice turistov. Stojnice, ladjice, ipd. Celotno regijo severne Tajske je najbolje raziskovati na motorju, s katerim je dostop do še tako odmaknjenih vasi lahek in enostaven. Najem motorja je mogoč v skoraj vseh večjih krajih.

Golden Triangle, levo reka Ruak, desno Mekong

Bizarni Buda

Prvi poskusi Urške na skuterju

Od Tajske se počasi poslavljava in se že veseliva dogodivščin v sosednji državi, Laosu.