Kritično o prelepem Nepalu

V Nepal je bilo lažje priti kot pa odditi, tako dobesedno kot emocionalno obarvano. Izstopna letališka procedura je trajala in trajala, da ne omenjava 4-kratnega pregleda prtljage ter telesnega šlatanja. Po drugi strani še vedno vzdihujeva za himalajskimi hribi in čarobno Bardio. Nepal je raznolik, poln naravnih čudes in prijaznih ljudi, ponuja mir, pa tudi obilo akcije. Navdušil naju je bolj kot sva si mislila in že sedaj veva, da se bova vrnila.

Vas pod hribi

Kuharska pavza

Katmandu

Vse prej naštete dobre strani pa Nepalu nič ne pomagajo, da bi se skobacal iz revščine. Nepalcev je ca. 30 mio, od tega jih preko 2 mio dela v tujini, večina ilegalno. Če se samo spomniva na najin let iz Kuala Lumpur-ja skupaj z množico izmučenih delavcev, ki so se umikali iz države pred napovedanimi racijami... Njihov največji kos prtljage je bila odeja v plastični vreči, prav vsak jo je imel. Arabske države (Katar, Emirati, Saudska Arabija...), Malezija, pa tudi Avstralija, ZDA, Kanada in Indija so najbolj priljubljene za iskalce boljšega življenja. Nepalci so že dolgo ujeti v kletko svojih skorumpiranih politikov, ki kljub velikim besedam ne naredijo prav nič za državo in ljudi. Najprej je bila krivda za slabe razmere na strani monarhije, vendar nova oblast ni prav nič boljša. Nenehni (krvavi) spopadi med političnimi opcijami, podpihovanje medetničnega sovraštva so in še vedno hromijo državo. Trenutno so na oblasti t.i. Maoisti, ki pa so se nedavno spet razdelili med seboj. Nova frakcija želi prestaviti novembrske volitve in si pridobiti čas za volilno tekmo zlepa ali zgrda. Tekom najinega bivanja sva doživela 2 "štrajka", ko je obstalo vse v državi. Kdor se ni uklonil in je odprl svoj lokal ali vozil avtobus, se je izpostavil jeznemu maščevanju podpornikov nove politične frakcije. Lahko sva prebirala o zažganem avtobusu s katerega so potniki komaj ušli, razbitih trgovinah in celo podstavljenih bombah. Politična paraliza seveda ustreza sosedom, zlasti Indiji in Kitajski. Indija je tihi fnancer nepalskih oblasti, v zameno pa dobiva poceni delovno silo, neovirano šverca svoje izdelke in prejema poceni elektriko. Ob najinem obisku je ravno izbruhnila afera z uvozom poceni okuženih indijskih piščancev. Kitajska se seveda pripravlja, da pokupi naravne vire, predvsem vodni potencial, diši ji tudi gozd, cestne povezave z Indijo pa se tudi ne bo branila. Na poti okoli Anapurne sva se lahko prepričala kakšna bo usoda rek Nepala: hidroelektrarna v vsako vas. Pa da ne bi mislili, da je gradbena delovna sila nepalska, ne večinoma je kitajska. Nepal je zelo prikladen za raznovrsten šverc komerc, od orožja, drog do ponarejenega denarja, ki potuje večinoma med Indijo, Pakistanom in Afganistanom (slabo nadzorovan ovinek preko Nepala in Tibeta). 

Vesela družba

Tetka

Tempelj

Zaradi festivala se je veliko delavcev iz tujine vrnilo domov in imela sva priliko pogovora z mnogimi od njih. Največ sva jih srečala iz delonvne emigracije Emiratov in Avstralije. Nekateri so v turizmu, drugi v varovanju ali gradbeništvu. Nihče ne razmišlja o vrnitvi domov. Enaka je situacija s sinom lastnika hotelčiča v Bardii. Ravno je po 7-ih letih pridobil avstralsko državljanstvo. Po eni strani je edini sin, ki ga še zanima biznis z domačim hotelom, po drugi strani, pa nima namena, da bi se kmalu vrnil domov. BJC bo šla v prodajo ali pa bo enostavno propadla. Kljub vsemu gre za srečkote srednjega razreda. Ogromno število navadnih brezpravnih delavcev umira po gradbiščih v Katarju in državah naokoli. Še pred odhodom jim domači agentje mastno zaračunajo, nato jim tretjino vzamejo posredniki pri prenosu denarja v Nepal, izkoriščanje s strani zaposlovalcev je pa sploh poglavje zase. Nepal je tiho in se opravičuje Katarju za negativno publiciteto po svetovnih medijih.

Vhod v vas

Mizarska dela

Poredne rezbarije

Nepal je še vedno med top revnimi državami in zato dobiva raznovrstno pomoč od vsepovsod. Poleg pomoči jim kapne tudi kar nekaj sredstev iz turizma (vize, takse, dovolilnice). Hiter izračun (1,5 mio turistov letno) pove, da se lahko nabere vsaj 100 mio USD letno. Kljub temu se v infrastrukturo oz. nazaj prebivalcem ne vrača absolutno nič. Nepalske ceste po najini oceni visoko vodijo na lestvici najslabših (pa saj jih skoraj ni) na najinem potovanju. Elektrike konstantno primankuje, javnega šolstva skoraj ni, da o zdravstu niti ne govorimo. Kljub temu bi si rad Nepal popravil uvrstitev na svetovni lestvici pismenosti in napoveduje za leto 2015 uvedbo obveznega šolanja do 15. leta. To jim bo zelo težko uspelo, glede na to, da ogromno ljudi nima denarja za šolanje otrok. S tem je povezana še ena žalostna plat Nepala. Otroško delo je zelo razširjeno, 10-letni mulčki so sprevodniki na avtobusih, čistijo restavracije ipd. Na vasi so otroci v šoli po potrebi. Ko je delo doma, se zvezki vržejo v kot. V odročnih vaseh pa šol tako ali tako ni.

Kopalnica

Zgovorni grafit

Ena boljših cest

Ulična prodaja

Žalostno in težko zgodbo nosijo s sabo tudi nepalske ženske. Podrejene, slabo izobražene, zgarane in velikokrat povsem izobčene. Družba je kruto šovinistična in trajalo bo še dolgo časa, da se zgodi kakšen napredek. Začne se že pri šolanju. Seveda družine najprej investirajo v sinove. Dekleta so zato precej slabše pismena in le malo jih uspešno zaključi prvo stopnjo. Za šolo ni časa, potrebno je varovati ostale brate in sestre, skrbeti za gospodinjstvo ali pomagati na polju. Odrasle ženske gradijo ceste in hiše, obdelujejo polja, med tem pa v vasi opaziš kup moških kako posedajo ob čaju z dojenčki na ramenih. Povsem normalno za Nepalce. V turizmu žensk skorajda ni. V nekaterih vaseh še vedno prakticirajo izločitev žensk iz vasi v času menstruacije, takrat so obsojene na bivanje v posebni ločeni baraki zunaj vasi. K sreči je vedno več domačih ženskih aktivistk, ki se borijo proti tej neumni praksi.

Gradbinke

Kurjava na strehi

Mama ali babica?

"Garači"

Na prvi pogled se zdijo odnosi med ljudmi sproščeni, vendar se v ozadju skriva dediščina kastnega sistema. Še huje, tlačanstvo in suženjstvo sta bila dovoljena le 10 let nazaj. Predsodki so doma povsod, za hribovce so kmetje iz nižin najhujši divjaki, za mestne prebivalce Katmandujske doline pa so oboji neizobražena nižja vrsta. Hribovske vasi se praznijo in ne glede na vse negativne plati, je turizem eden glavnih dejavnikov, da ljudje sploh še ostajajo doma. V kratki pohodniški sezoni si lahko lahko uborni dohodek uborne zemlje vsaj malo popravijo.

Pobiranje krompirja

Vodne zaloge

Nepalcem ni lahko, vendar ostajajo krasni in prijazni ljudje. Narava je izjemna in upava, da bo ostala takšna čim dlje. Prav gotovo pa bodo v Nepalu vedno ostali divji, težko dostopni kotički, kjer se je čas ustavil. Vsem priporočava, da obiščejo to čarobno dezelo, se z nahrbtnikom podajo po kozjih stezah, se izgubijo po ozkih ulicah starodavnih mest, se nasmejijo z domačini, vriskajo z vsaj enega visokega hriba, skačejo čez potoke in pobožajo jaka.

Adijo Kambodža

Kambodža naju ni pustila ravnodušna, iskreno rečeno, zapuščava jo z olajšanjem. Občutki nihajo med jezo, žalostjo in navdušenjem. 

Kamboška poroka

Pa začnimo s svetlo platjo. Država se vztrajno kobaca iz kravave zmešnjave, ki so jo za sabo pustili Rdeči Kmeri. V turizmu je pridna učenka sosednje Tajske oz. jo v določenih pogledih že prehiteva. Prenočišča relativno poceni in kolikor toliko urejena, prevozi cenovno dostopni in udobni, zaposleni v turizmu pa prijazni, pripravljeni pomagati zmedenim tujcem. Turistu tako ni hudega, odlično se lahko naje, zabava in razgraja. Ni čudno, da se vse več zahodnih »penzionistov« odloči za obisk Kambodže.

Večdnevni obisk Angkor Wata pusti posledice

Midva sva najbolj uživala v Siam Repu, za kar sta kriva neponovljivi Angkor Wat in odlična hrana (najboljši amok) ter kje drugje kot na tropskem rajskem otočku Koh Rong Samloen-u. Če bi prišla v zelenilo po deževni dobi, bi se verjetno navdušila tudi na severovzhodnim delom Kambodže, ki sva se mu tokrat izognila. Neizmerno sva uživala tudi v hrani, bogati z raznovrstnostjo okusov in eksotičnimi dodatki. Morske pojedine so bile brez konkurence.

Bolj ko se pogovarjaš z domačini in dobivaš vpogled v nacionalno psiho, bolj se prebija na površje občutek jeze. Mlada generacija je razdeljena na neizobražene, izobražene in tiste z vezami (to dobro poznamo tudi pri nas). Skupna jim je želja po uspehu in bogastvu, ki se ponekod prav perverzno razkazuje, ter po drugi strani občutek nemoči. Kambodži še vedno vladajo sile s korenimami v kmerskem režimu, z roko v roko z vietnamskimi, kitajskimi in tajskimi tajkuni. V tujejezičnih medijih sva zasledila ogromno člankov na temo, kako vlada razlašča kmete in zemljo prodaja za velike gradbene projekte ali pa podarja koncesije podjetjem z ogromnimi plantažami tega ali onega (ponavadi v lasti zaslužnih članov stranke CPP). Če nisi v stranki CPP in ne podmazuješ uradniške piramide, potem si uboga para.

Primer kamboškega vzornika

Nazaj z k mladini. Hong, 24 - letni mladenič, je dopoldan deklica za vse v majhnem penzionu v Kampotu, popoldne pa uči angleščino in se dobro zaveda situacije v državi. Brska po spletu, bere tuje časopise in pozna zgodovino. Iz njega kar bruha ogorčenje nad lastnimi voditelji, dejstvom, da so brez velike podkupnine zanj zaprta vsa vrata bolje plačanih služb (fant sicer še študira ekonomijo), ve, da je drugje po svetu drugače. Njegova sestra ima manj sreče in dela v tekstilni tovarni za 60 USD na mesec. Čim bom zanosila, bo odpuščena. Malo sva začela razlagati o Sloveniji in protestih, ampak je samo zmajal z glavo. Ljudje so prestrašeni, starejša generacija si želi samo golega miru, mladi pa nimajo nobene besede v družbenem dialogu. Poskušajo preživeti po svoje ali po zgledu svojih velikih vodij: kriminal, šverc komerc, prostitucija, izsiljevanje... Trdo pridno delo v Kambodži ni poplačano.

Kdo pravi, da moški ne delajo

Dejstvo je, da Kambodžani nimajo v svoji državi skoraj ničesar v lasti. Zemlja, naravni viri in vplivna področja so razdeljena med velike sosede, pa tudi vsemogočni zahod je pristavil svoj lonček. Trenutni trend sekanja gozdov nakazuje, da čez 10 let ne bo niti enega uporabnega drevesa več. Vlado nič ne moti, če se to dogaja v območju nacionalnih parkov. Še enkrat morava omeniti katastrofalen odnos do okolja. Zdi se, da res prav vsi Kambodžani mečejo smeti direktno pred svoja vrata in jim je eno figo mar, ali gre za plastiko, strupe, nafto ali pa težke kovine.

Žalostno sliko poglablja vseprisotna prostitucija z središčem v večjih mestih Phnom Penh, Siam Rep in Sihanoukville. Vsem na očeh, brez zadržkov na glavnih ulicah, tudi z več kot mladoletnimi osebami. Človek se tudi vpraša, kaj za vraga dela po Kambodži toliko sirotišnic, tujih vrtcev in šol. Ko prebereš drobno novičko v časopisu, da je iz ene od sirotišnic zaradi domnevnega zlorabljanja pobegnilo 10 otrok, ti postane vse jasno. Lastnik, avstralski državljan, se je opravičil z izjavo, da so imeli otroci spor s kuharjem zaradi premajhnih porcij riža. Policija je opravičilo sprejela in primer je zaključen.

Reciklator

Da zaključiva, obisk Kambodže vseeno priporočava. Če vam bo zgodovina pretežka, pojdite na otok. Samo pazite, da medtem ko srkate poceni koktajl, ne boste natakarja spraševali ali je izgubil kakšnega sorodnika med strahovlado Rdečih Kmerov.

Otroci so prihodnost

Zbrani tajski vtisi

S Tajsko sva za nekaj časa zaključila in vesela sva, da je tako. Drug drugega sva vneto spraševala "Kaj si sploh misliš o Tajski?", pa sva morala obadva kar malo pomislit. Dejstvo je, da sva "nedolžno" Tajsko zamudila za 15-20 let. Kaj češ, nisva ta pravi letnik za to. Tajska je fejst turistična takorekoč do zadnjega kotička, ponekod že skoraj spremenjena v lunapark. Pa da ne bo pomote, da so "zahodnjaki" ta glavni turisti. Figo, to so z velikim naskokom kar Kitajci, sledijo ostali JV Azijci (Korejci, Malezijci...), belčki smo pa nekje za njimi. Kitajci tudi ogromno zapravijo, tako da se Tajci po novem pridno učijo kitajsko. Podoben trend se v nekaj letih obeta tudi vsem ostalim sosednjim državam. Investicije s kitajske strani so izredno močne.

Naj se sveti

Lahko rečeva, da sva obdelala osrednjo in severno Tajsko, za ostale predele pa bo prilika drugič. Severnjaki so še relativno prijazni, med tem ko pa je Bangok in okolica en sam podganji boj za zaslužek. Se pa potrudijo, da te "nategnejo" z nasmeškom, to jim je pa treba priznati. Je še zmeraj poceni, sploh hrana in nastanitev, ni pa več pristnosti ali iskrenosti. Sicer, pa kaj to sploh je? Tajci si tudi želijo postati "veliki", podobni zvezdnikom TV-limonad in videospotov. Nov roza Honda skuter je glavni hit pri mladini, za malo večje pa ogromni Toyota pick-up. Aja, malih avtov skoraj ni, čeprava so cene goriva zelo blizu našim. Ko sva malo povprašala, zakaj za vraga samo veliki avti, jasno, vladne subvencije, oziroma nekaj v smislu, da ti vrnejo del kredita. Socialne varnosti, ki bi jo zagotavljala država skoraj ni, tako da je vloga družine v tem smislu izredno pomembna. Pa večina mladine si blazno želi delati za kitajska podjetja, ker ta precej bolje plačujejo.

Obljubljena dežela za karaoke

Arkadna resničnost

Najbolje sva se počutila v manjših oz. bolj odročnih krajih, Sukhotai, Soppong, tudi vmesna postaja Phitsanulok ali pa zadnje obmejno mesto Chiang Khong. Mestne džungle ali pa shopping postaje niso za naju. Uživala pa sva v hrani, ki je res raznovrstna in zelo dobra. Več o tem pa drugič :).

Tajska klasika

• Urškini tajski dosežki: začela je piti pivo (ostalega alkiča ni oz. je predrag) in poskuša voziti skuter.
• Juretovi tajski dosežki: pridno trenira vsak dan in je skoraj postal vegetarijanec.
• Stopnja zrelaksiranosti po treh tednih: 95%
• Budget plan: dosežen, 20 eur porabe na osebo na dan brez odrekanja (vključno s tečajem, turo po parku in spominki)
• Stopnja zdolgočasenosti: 0% (še za branje in blog skoraj ni časa!)
• Kondicija: iz dneva v dan boljša.

Z optimizmom zazrta v Laos in pot naprej. Zdaj bomo morali reči "sabba-dii"!