Končno v Pokhari

Obtičala sva, resnično, dobesedno sva obtičala v Katmanduju. In kdo je kriv? Čudovita indijska birokracija. V ponedeljek sva šla (že tretjič) po najino vizo. Postopek naj bi bilo načeloma tak: na netu izpolniš obrazec, ga sprintaš, oddaš na viza centru in plačaš kolikor pač rečejo (40 USD + processing fee). Po 5 delovnih dnevih prideš nazaj, oddaš potni list in se naslednji dan vrneš po vizo. No, pri nama je bilo malo drugače. Prvi dan nisva mogla oddati obrazca, ker je prišlo do napake v informacijskem sistemu in niso našli Slovenije. Ok, prideva naslednji dan in oddava obrazec. Čez 5 dni se vrneva in naju soočijo z dejstvom, da slovenski državljani potrebujemo "clearance" indijske ambasade v Sloveniji in da tega pač še ni. Naj prideva čez 2 dni pogledat, če je že urejeno. Glede na to, da nihče od ostalih čakajočih ni imel podobnih težav, sva se resnično počutila diskriminirana. Sploh napram ZDA prosilcem, ki so jih smehljaje za rokico peljali naokoli po uradu. Z dvignjenim pritiskom, predvsem pa razočarana, da bova morala pretrpeti še 2 dni v glavnem mestu in plačevati drag hotel, sva spisala nekaj ogorčenih uradnih mailov. Pomagalo ni nič, čez 2 dni še nobenega odgovora iz SLO, zato sva se odločila, da spokava v Pokharo ne glede na vse in greva na najin planiran treking. Upava, da se bodo v 3 tednih zmožni odločiti ali nama dajo vizo ali ne.

Neznosna lahkost bivanja

Do Pokhare nama ni uspelo priti niti naslednji dan. Zgodaj zjutraj sva se otovorjena odpravila proti avtobusni postaji in zaman iskala taksi. Ceste so bile sumljivo prazne, trgovine zaprte, ljudje pa so sproščeno hodili po cesti. Praznik ali parada, sva se spraševala. V hotelu nama niso ničesar omenili, rikšar, ki naju je odpeljal do postaje je bil preračunljivo tiho. Ob cesti so stali policisti v polni bojni opremi in jasno nama je bilo, da se nekaj pripravlja. Na avtobusni postaji so se najini upi za pot v Pokharo dokončno razblinili. Zaradi splošnega protesta oz. štrajka, je iz varnostnih razlogov prepovedan promet po vsej državi. No, krasno. Poklapano sva odcapljala proti Thamelu in se za eno noč nastanila v najcenejši sobi, kar sva jo našla (za info, 4 - 5 USD). Katmanduja sva imela vrh glave, vse znamenitosti sva že pregledala in preizkusila cel kup restavracij. Viseti na netu ali brati knjigo ob poslušanju uličnega vrveža pa tudi ni bilo več zabavno.

Pogled na Daulaghiri

Nepal je na višku predvolilne kampanje, ki bo doživela svoj triumf ali poraz z volitvami v sredini novembra. Politična situacija ni rožnata, za upravljanje državne blaganje se borijo vedno novi lumpi. Nepal je bil skozi večji del svoje zgodovine priča krvavim bojem za kraljevi prestol, navadni ljudje pa so ujeti v kruti kastni sistem in suženjstvo na skopi zemlji bolj ali manj tolkli revščino. Pa da malo osvetliva nedavno preteklost Nepala. V 50-ih letih 20. st. se ja na oblast vrnila "stara" kraljeva družina Shah. Za kratek čas so pristali na eksperiment parlamentarne demokracije, ki pa se je l. 1960 kruto končal. Zahteva po parlamentarnih volitvah je bila ponovno uslišana šele l. 1991. Zmaga "Nepali Congress" stranke ni prinesla tako želenih pozitivnih sprememb, nezadovoljstvo ljudstva se je povečevalo in botrovalo rojstvu novih in novih političnih strank. Leta 1996 je pod zastavo Maoistov izbruhnila državljanska vojna. Maoisti so prodajali idejo ljudske republike, ki bi povsem nadomestila monarhijo. Spopad med vladnimi/kraljevimi silami in Maoisti je trajal vse do leta 2006. Vmes se je l. 2001 zgodil še dvorni pokol, v katerem naj bi pod streli princa Dipendre, umrlo 9 članov kraljeve družine. Ugibanja kaj se je res zgodilo se še danes niso polegla. Kraljevina se je uradno ukinila l. 2008, na prestol pa so se zavihteli Maoisti. Seveda, se situacija v državi ni nič spremenila, samo žepi so se zamenjali. Da, denar izginja neznano kam, je jasno. Pomoči iz tujine je bilo veliko, denar od turizma tudi ni zanemarljiv, vseeno je infrastruktura v Nepalu še vedno v stanju izpred 50-ih let. Nič, resnično nič ni na novo zgrajenega, cest ni, elektrika je omejena, nafta zelo draga (1 USD), revnih ljudi pa ogromno. Maoisti so ravno tako razočarali in se razcepili na več delov. Eden od "odcepljenih" je kriv za trenutni štrajk, za katerega so pravi vzrok volitve. Nova frakcija zahteva čas za pripravo na tekmo in jih hoče preložiti.

Kasta posebne sorte

Papiga ima rada konopljo

V Pokhari sva lažje zadihala, čeprav gre za drugo največje mesto v Nepalu. Deli se na dva dela, na turistični predel ob jezeru Phewa in na običajen, prašni prometni del zadaj, kjer živi večina prebivalcev. Pokhara je popularna baza za vse, ki so namenjeni na treking okoli Anapurne. Ne samo to, v zadnjih letih je postala pravi adrenalinski Disneyland z ogromno ponudbo jadralnega padalstva, raftinga, gorskega kolesarjenja, pa zip line se najde... Pogled v nebo je zaradi silne gneče v zraku na trenutke kar malce srhljiv. Mavrica padal se ziblje naokoli jezera, mi spodaj pa se čudimo, kako jim uspevajo vsi precizni manevri.

Pogled na Pokharo

Zahod nad jezerom

Jadralci vsepovsod

Za začetek sva se s čolnom popeljala preko jezera na drugo stran in se povzpela na "World peace" pagodo. Razgled s pagode je čudovit, zgodaj zjutraj se vidijo vrhovi Anapurne in Dhaulagiri. Predolgo sva poležavala, gore so že zakrili oblaki. V mesto sva se vrnila po drugi strani hriba in si spotoma ogledala še t.i. Devi's fall. Gre za kanjon z deročo reko in manjšim slapom, ki so ga skupaj z zgodbico spremenili v turistično znamenitost Pokhare (ampak iskreno povedano bolj za domačine). V reki naj bi leta 1961 med golim (poudarek!) kopanjem utonila Švicarka Devin.

"World peace" pagoda

Slap Devis

Naslednji dan sva izkoristilla za kolesarjenje in se odpeljala SZ od jezera proti vasi Pema. Promet se hitro zredči, kamni na cesti pa povečajo. Kolesa so zdržala, midva pa sva bila nagrajena z luštno, spokojno dolino, sredi katere kraljujejo riževa polja in potoki. Katmandujske tegobe so bile dokončno pozabljene.

Idilična riževa polja

Ceste so slabe....

Vesela kolesarka

Vseeno, v Nepalu se obetajo še zabavni časi. Danes je nov štrajk, trgovine so zaprte, ceste prazne (idealen dan za kolesarjenje), domačini pa posedajo ob robu ceste in se nervozno pomenkujejo. Podpora štrajku je majhna, ampak kot sva prebrala v časopisu, je prišlo ponekod tudi do nasilnih izpadov, od zažiganja avtobusov, do uničevanja stojnic trgovcev, ki niso spoštovali vsesplošne paralize države. Na zajtrk sva še lahko šla, v roku ene ure pa se je zaprl tudi ta lokal. Upava, da bo zvečer vse odprto, da si nakupiva še zadnje zaloge za treking. Jutri odhajava na pot okoli Anapurne. Dva do tri tedne hoje, nič luksuza, nič interneta, veliko kamenja, visokih hribov in upava, da tudi prijaznih ljudi.

Pokhara med štrajkom

Bhaktapur in ostale lepote Katmandujske doline

Po kolobocijah z indijsko vizo (računalnik ni znal izdati potrdila o plačilu za slovenski potni list) sva se končno premaknila iz Katmanduja. Nisva šla daleč, le ca. 15 km stran v staro mesto Bhaktapur, ležeče na nekdanji trgovski poti med Indijo in Tibetom.

Bhaktapur

Bhaktapur, mesto verujočih, je na prvi pogled pomanjšana in bolj spokojna verzija starega dela Katmanduja. Nastalo je v 9. st. in kar 300 let vladalo celotnemu Nepalu. Danes je eno najbolje ohranjenih navarskih mest in posledično priljubljena turistična točka. Iz rdečih opek grajene stavbe, ozaljšane z umetelno izrezljanimi lesenimi elementi, široki trgi, množica templjev, stari kamniti vodnjaki, ozke ulice in pisani domačini prišleka kot sva midva povsem prevzamejo. Osrednji (stari) del mesta je zaprt za večji promet, turisti pa plačajo 1100 NPR vstopnine. Največ od »turistov« je prav gotovo plačal Bertolucci za snemanje filma Mali buda.

Bacala Durga na Trgu Durbar

Trg Durbar

Poceni prenočišče naju je samo poiskalo (oz. fantje iz recepcije), vreme se je počasi popravljalo, obetalo se nama je prijetno mestno raziskovanje. Durbar je osrednji trg, ki ga obkrožajo tako pomembni objekti kot so kraljeva palača z zlatimi vrati, narodna galerija ter več templjev. Če želite razumeti vso arhitekturno simboliko in ne obvladate hindujskih štorij, si lahko najamete katerega od vodičev, ki se na ponujajo po mestu. Veliko izmed njih so ulični mulčki, ki jim gre po glavi vse prej kot zgodovina, zato previdno. 

Fotogenični domačini

Zlata vrata na vhodu v kraljevo palačo

Imela sva srečo, da sva na dan prihoda naletela na budistični praznik Panchadan. Pet mask, pet Pandava bratov s spremstvom hodi po mestu in nabira darove. Maske so nerodne in težke, tako da ljudje skriti pod njimi potrebujejo pomoč pri hoji. Vzdušje je veselo, bobni dajejo takt in vabijo množico na ulice. Ženske so napravljene v rdeče, moški pa so z izjemo pokrival ali rožic za ušesi klasično dolgočasni. Slediva domačinom in pristaneva na drugem največjem trgu, Taumadhi Tol-u, kateremu kraljuje 5-nadstropni tempelj boginje Sidi Lakšmi. Največja pagoda v Nepalu je polno zasedena z občinstvom, prav tako prostor pred templjem. Čaka se na sprevod mask, skupino glasbenikov in predstavo. Midva sva se zabavala z opazovanjem ljudi.

Pandava

Častilci

Občinstvo na Taumadhi Tol-u

Prevladovalo je prešerno razpoloženje

Naslednje dni sva se enostavno prepustila mestecu in se izgubljala po ulicah, najraje po stranskih. Veliko ljudi še živi kot v starih časih, vodo prinašajo iz vodnjakov, na dvorišču gojijo kure, na cesti pa sušijo koruzo. Okoli glavnih atrakcij je obilica trgovin s tipičnimi navarskimi izdelki: lončevina, leseni izrezljani izdelki, predmeti iz medenine in bakra. Mladi se dolgočasijo, kar nama je jasno povedal eden od grafitov: »I'm bored. No electricity again!« Elektrika je velika težava Napala. Zaradi pomanjkanja (oz. izvoza k sosedom) je dostopna samo po določenem urniku, ponavadi do sredine dopoldneva in nato spet po 9. uri zvečer. Bogatejši si privoščijo generatorje, ki pa so zaradi kurjenja nafte strup za zrak.

  

Lončarski trg

Trg Tachapal Tol

Dolgčas mularije gor ali dol, nama je bilo v mestu zelo všeč: ležerno vzdušje, prijazni ljudje, slastni momo cmočki, skoraj nič turistov in drugačno okolje kot sva ga videla do sedaj. Na strehi enega od kafičev sva nabirala barvo in upala, da se oblaki razkadijo ter se odpre pogled na Himalajo. Žal, monsun se še ni čisto poslovil. Okoli glavnih atrakcij je obilica trgovin s tipičnimi navarskimi izdelki: lončevina, leseni izrezljani izdelki, predmeti iz medenine in bakra. Ostala indo-nepalska tekstilna krama tudi ne manjka. 

Stranska ulica

Spet samo ženske delajo....

"Mali Buda" riše Thanko

Da si malo pretegneva noge, sva se odločila še za kratek pohod do templja Changu Narayan, uro in pol oddaljenega iz Bhaktapurja. Pot vodi po vaški cesti, med polji in grički. Pokrajina izgleda nekako tako, kot če bi na Dolenjskem začeli namesto trte gojiti riž. Tempelj je najstarejše Višnuju posvečeno svetišče v katmandujski dolini in datira nazaj v 5. st. Večji del današnje zgradbe je nastalo v 18. st., velja pa za eno najlepših svetišč v Nepalu. Lepo ga vzdržujejo, izrezljane podobe na tramovih so sveže pobarvane, medenina zloščena. Razgled na dolino tudi ni slab. 

Changu Narayan

Vaška idila

Pogled na "smogasto" Katmandujsko dolino

Iz Bhaktapurja sva se za dva dni preselila na podeželje v Dhulikhel, miceno navarsko mestece, nekoč popularno na poti hipi karavane. Vonj konoplje je še prisoten, karavane in blišča pa že dolgo ni več. Nameravala sva narediti krajši teking mimo samostana v Namobbudhi do Panautija, pa nama jo je megla zagodla. Vreme še ni tisto pravo, pogled seže le do sosednjih hribov. Nastanila sva se pri družini na robu vasi, se sprehodila do mesta ter lenarila na travniku, s knjigo v roki in obkrožena s kozami. Samo še žganjci in kislo mleko so manjkali.

Pogled z balkona

Dhulikhel "kombinira" staro in novo

Spet naju kliče administracija v Katmanduju, potem pa se končno obrneva na zahod, proti Pokhari in Anapurni. Ampak lepo počasi.

Namaste Nepal - Kathmandu

Z indonezijskega morja in sonca sva odletela proti Himalaji. Šlo je zelo počasi, najprej iz Manada v Jakarto, kjer sva na letališču prebedela noč, potem v Kuala Lumpur, nato pa končno proti Katmanduju. Na povsem polnem letalu  iz KL smo se zabavali v družbi nepalskih delavcev, ki so očitno prvič sedeli na letalu. Zakaj takšna množica je razkril časopis. Malezija se je odločila za obračun z vsemi ilegalnimi delavci, v temeljiti akciji tekom tedna jih namerava  vse poloviti, obsoditi, zapreti ali deportirati. Večina Nepalcev se je odločila, da še pravočasno oddide.

Kathmandu

Pristanek v Katmanduju malo spominja na pristanek na Brniku. Po kroženju nad zelenimi hribi pristanemo na majcenem letališču. Nič bleščeče opreme, nič zavitih hodnikov, opečnati zidovi, vse skupaj daje slutiti, da sva prispela v skromno oz. revno državo. Po več kot uri čakanja na prtljago končno zapustiva letališke prostore in se prepustiva vrvežu indijske podceline. Vreme sicer še štrajka, ampak paleti barv na ulici to ne škodi, živahno čebljanje, muzika in gneeeča. Rahlo indijsko, se že veseliva spremembe.

Kaotične in pisane ulice

Jabolka so velik biznis

Katmandu je zelo star, lokalni arheologi trdijo, da so bile prve naselbine na območju prisotne že v 1.stoletju p.n.št.. Mesto je bilo vseskozi pomembna trgovska postaja med Indijo in Tibetom. Skozi zgodovino mu je vladalo veliko dinastij. Zaradi strateške lege je bil Katmandu vedno kozmopolitsko mesto, kjer se mešali indijski, tibetanski, kitajski in tudi evropski vplivi. 

Manjši trg

Inovativna rešitev za sušenje perila

Prestolnica leži na nadmorski višini 1400 m sredi široke doline, ki so jo deli še z nekaj manjšimi mesti (po pravici povedano jih počasi požira). Širše mestno območje šteje preko 2,5 mio prebivalcev in je glede na velikost zelo gosto poseljeno območje. Promet je neznosen, infrastruktura slaba, onesnaženost zraka pa visoka. Kaj češ, nič novega v Aziji. Nastanila sva se na robu četrti Thamel, ki je kot kakšen Khao San prepolna trgovinic s spominki, hotelčki in treking agencijami. Ta prava sezona se še ni začela, turistov ni veliko in se lahko skoraj ležerno sprehajava naokoli. Paziti je treba le na korejske ali kitajske "shoppaholic-e", ki kot mesečniki tavajo od ene trgovine do druge in povsem pozabijo na preostalo dogajanje okoli sebe.

Okna in maska

Prodajalka

Takoj se opazi, da je turizem za Nepal izjemno pomemben. Nepalci so prijazni, ustrežljivi in večinoma govorijo angleško (pravo olajšanje po Sulawesiju). Povsod te kličejo "Mister" ali "Sir" kar je rahlo komično. Na roko nama gre tudi lokalna valutna kriza. Nepalska rupija je vezana na Indijsko rupijo, obe pa sta v zadnjih mesecih izgubili ca.20% napram evru in dolarju. Vse je zelo poceni in nimava razlogov za pritoževanje. Hrano spet bogatijo začimbe, našel se je jogurt, pa žemljice, jabolčna pita in ta prava čokolada. Razkošje! 

Templji polni golobov

Stupa te gleda

Večino časa zreva v dež, saj se monsun še ni povsem umaknil. Suhe urice sva izkoristila za ogled starega dela mesta, nedaleč od Thamela. Trg Durbar oz. "prostor palač" je glavna znamenitost, vendar sva ga iz principa obšla. Za vstop na trg tujcem računajo 750 NRP (ca. 5 EUR), kar je 3x več kot 2 leti nazaj, vstopnina za palačo pa ni vključena. Poleg tega je trg povsem odprt za lokalni promet in trgovino, nič pretresljivega. Na trg sva pokukala iz stranskih ulic, palačo bova pa pustila za kdaj drugič. Raje sva se izgubila v stranskih ulicah, kjer se zdi, da se čas vrti počasneje in so nekje v letu 1930. Leseni balkončki in okna so še posebej impresivni, prav tako ljudje s svojimi pisanimi oblačili, kapicami in raznovrstnimi obrazi. Ulicam vlada urejeni kaos, kjer ima (po vzoru starega kastnega sistema) vsak svojo vlogo in zaposlitev. V Nepalu prevladuje hinduizem (80%), sledi budizem (ca. 10%) in ostali. Poskušala sva čim bolj elegantno vijugati med maso prodajalcev, nosačev, motoristov... Center mesta po površini ni velik in se ga hitro obhodi, tako da sva se kar naenkrat znašla sredi polj in vrtičkov.

"Sveti možje"

Ulični vrvež

Drugi večer sva ga začutila. Zleknjena v postelji sva še z zadnjimi močmi buljila v TV, ko so se tla konkretno zatresla. V glavi se je prižgal alarm in v naslednjem trenutku sva že pakirala osnovne stvari. Katmandu leži na visoko potresnem območju in samo vprašanja časa je, kdaj ga po stresel nov uničevalen potres. Zadnji se je zgodil leta 1934 in porušil večino mesta. V današnjem času bi bila škoda v prenaselnjeni dolini še bolj katastrofalna. Skozi hotelsko okno sva opazovala ali bodo ljudje prišli na ulice. Nič se ni zgodilo, internet pa je kmalu povedal, da se je epicenter potresa 6. st. po rihterjevi lestvici nahajal na JZ Kitajske. "Nepalci so že vajeni, da se vsake toliko časa strese", nama je razložil hotelski receptor. No, midva nisva med "navajenimi".

Ličkanje koruze v Kirtipurju

Tempelj - Bagh Bhairab Mandir

Da bi pobegnila pred izpušnimi plini in gnečo, sva šla na dnevni izlet v mestece Kirtipur. Za 20 NRP sva se usedla na lokalni minibus in se kmalu znašla na "podeželju", 5 km izven Katmanduja. Kirtipur ("mesto slave") je starodavno mesto s pomembno strateško pozicijo, saj omogoča razgled na vse strani Katmandujske doline. Do danes je ohranilo elemente nevarske arhitekture, ki jo je mogoče videti tudi v starem delu Katmanduja. Mestece je majhno, mirno in skoraj brez obiskovalcev. Sprehod po ulicah je vračanje nazaj v času. Stare mamke in dedki posedajo pred vhodi v hiše in okoli templjev, malo mlajši se ukvarjajo z vsakdanjimi opravili kot je pranje perila, domača obrt ali sušenje koruze. Za nagrado je za kratek čas posijalo sonce.

Erotični detajli na tramovih

Bogata okenska dekoracija

Po končanih opravkih na indijski ambasadi, kjer sva zaprosila za vizo, nadaljujeva z raziskovanjem kathmandujske doline. Obiskala bova starodavno mesto Bhaktapur.

Nasvidenje Indonezija

Puhteča, tresoča, nagnetena, pravljična, rajska, kruta, odmaknjena, vesela, divja, so samo mali vzorec izmed mnogih pridevnikov s katerimi bi lahko opisala Indonezijo. Nemogoče in nepravično bi bilo posploševati saj ima toliko obrazov kot je vseh otočkov, se pravi preko 17.000. V dveh mesecih nama je Indonezijo uspelo bolj ali manj samo ošvrkniti s pogledom, obiskala sva Javo, Bali, Lombok, Sulawesi, pa še kakšnega od otoških satelitov. Ampak tradicijo izkašljevanja vtisov ohranjava, drugače se lahko še zadušiva.

Skalna obala na Nusa Lembonganu

Impresivni Borobodur

Da bo vse skupaj lažje in po "reglcih", bova naravo in družbo ločila (po vzoru predmetne stopnje OŠ v davnih časih). Narava je impresivna, drugačna, eksotična, prvinska in raznolika. Po posušenih pokrajinah držav JV Azije, ki sva jih obiskala pred tem, naju je Indonezija pozdravila vsa zelena in prijetno sveža. Kakšno olajšanje, po 15 min hoje majica še vedno suha, opoldanska siesta ni več nuja ampak kaprica, modro nebo, občasno rahel poletni dež kot doma. Vulkani so nama jemali dih s svojo skrito uničevalno silo. Tega na našem koncu sveta ni mogoče videti in doživeti, zato so se nama zdeli toliko bolj privlačni. Začaralo naju je tudi morje, na trenutke modro da bolj ne more biti, spet drugič turkizno ali smaragdno. Svet pod morsko gladino je poglavje zase. Indonezija ja top izbira za potapljače in ljubitelje snorklanja (kot še za ostale vodne športe). Veliko podvodnega sveta je že plačalo davek pohlepa in rasti prebivalstva. Pogled na uničene, z dinamitom razmesarjene korale je več kot žalosten. Regulacija ribištva ne deluje, domači ribiči pa s pomanjkanjem ustrezne izobrazbe ne razmišljajo dlje kot o naslednjem vikendu. Začarani krog, kjer prostora za ribe ni več. Vseeno, še vedno se najdejo rajski kotički, kjer se vam lahko zmeša od barvne podvodne eksplozije, kjer lahko srečate mante, morske pse, gigantske želve, kite, itd. Indonezija je utelešenje reklamnega plakata za tropski otok. Izbira je velika in robinzonske fantazije se vam dejansko lahko izpolnijo. Se je pa potrebno precej potruditi, da pridete na svoj rajski otok (beri, veliko ur na trajektu), ampak ko ste enkrat tam, potem je vse pozabljeno. Peščena plaža, palme, kristalno čisto morje, džungla v ozadju... Idilo lahko pokvari samo človeški faktor.

Jezero v kraterju Rinjanija

Indonezijski simbol - čoln

Pa pojdimo na družbo. Indonezija je konglomerat različnih etničnih skupin, ki so imele to smolo, da jih je tlačila ista kolonialna nizozemska roka. Razlike so tako ogromne, da je Indonezija vedno bila bolj utopija domačih intelektualcev kot pa homogena državna tvorba. Oblast iz Jakarte je dolga desetletja provincam vladala s trdo roko in zatirala kakršenkoli napredek, ki ni bil po godu trenutnemu samodržcu. Rezultat je katastrofalen. Indonezija je sinonim za korupcijo in brezobzirnost vladajoče elite napram interesom civilne družbe. 

Starka

Prihodnost

Vse to se seveda odraža na ljudeh. Korupcija je splošno sprejeto dejstvo in njene vzvode poslušno uporablja tudi mali človek. Npr. ljudem se zdi normalno, da plačujejo prometnim policajem tudi, če ne naredijo prekrška (izjava domačina: »Rabijo denar za cigarete«). Ljudje razmišljajo na sledeč način: zakaj bi delal pošteno, če mi lahko težko pridobljen zaslužek, že jutri vzame vlada ali pohlepen uradnik. Saj gre pri nas doma za podoben sindrom, ampak v Indoneziji je ta prignan do skrajnosti. Prisotna je vsesplošna ignoranca zakonov. Srečali  smo z Nemko poročenega možaka, ki nam je razložil, da ima po njegovem mnenju Evropa čisto preveč pravil. Rib ne sme loviti povsod, pa še policijo kličemo zaradi glasnih sosedov. To je zanj popolnoma nesprejemljivo. Tudi doma ne more loviti rib, le razlog je drugačen, preprosto jih ni več.

Nekdanji vladarji

Domoljubje

Java kot največji otok in vladni sedež pobere večino privilegijev in denarja, ostali otočani se upravičeno počutijo prikrajšane in zapostavljene. Težnje po avtonomiji izkazujejo Bali, Sulawesi in Papua, kakšen bo izid še ni znano. Vlada stavi na nevarno versko karto. Indonezija je bila v preteklosti zmerna muslimanska država. To se sedaj spreminja saj gre po poti aktivne arabizacije in verskega muslimanskega fundamentalizma. V domačih časopisih sva prebrala kar nekaj zgroženih prispevkov (muslimanskih avtorjev) o močnem vdoru arabskega vpliva od simbolov v javnem prostoru do zakonodaje. Zadnja cvetka je, da bi radi uvedli test devištva za srednješolke. V arabski simboliki se izgublja njihova lastna tradicija in kultura. Kako na ta proces gledajo kristjani in hindujci ni težko uganiti. Protestant v Toraji nam je rekel, da upa da bo Jakarto zalil tsunami.

Dekoracije na tovornjakih

Strašljiva maska

Na Javi sva se počutila še kolikor toliko dobrodošla. Na ulici sva lahko klepetala z domačini. Hecanja je bilo dosti, ampak je bilo simpatično in brez zlih namenov. Podjetniška žilica Javancev je pripomogla k solidnemu turističnemu udobju. Na Baliju obvladajo turistični posel že dolgo časa in ti kot turistu nič ne manjka. Znajo ustreči tudi kapricam najzahtevnejših. Ljudje izven turizma so prijazni in dobri gostitelji. Lombok je že druga zgodba. Veliko prišlekov z Jave je prineslo islamski ekstremizem kar trenutno zavira turizem. Nekoč živahne plaže samevajo in so polne propadlih turističnih kapacitet (Giliji so izvzeti). Če se v kopalkah vržeš v vodo si deležen mrkih pogledov pastirjev, ki se od nikoder prikažejo s čredo krav. Po vaseh starejše ženske ne nosijo naglavnih rut, mlajše pa. Na Lomboku vseeno nisva imela slabih izkušenj. 

Najnovejša moda

Kdo ima večjega?

Sulawesi pa je posebno poglavje. Otok je etnično in versko zelo pester (muslimani na jugu in centralnem delu, kristjani v Toraji in na severu). Dobili smo občutek, da otočani turistov ne marajo. Že v Makassarju se je začelo s porogljivim smehom, odkritim norčevanjem in z nenehnimi poizkusi goljufanja. Občutek se v Toraji ni prav nič izboljšal. Naš vodič se je začudil zakaj nismo zadovoljni s prvo trgovino, kjer so nam vodo želeli zaračunati trikratno. Razložili smo mu, da nismo neumni in da je za nas konstantno oderuštvo žalitev in slabo za turizem. Nemo je strmel v nas in neumno mežikal. Na Togianih so se izkazali za izkoriščevalske prvake s tatinskim potencialom. Na severu je bilo malo bolje (izjema je Gorontalo, kjer bilo res težko hoditi naokoli, brez da bi se nekdo režal za tabo) ampak mrki pogledi, ki ti dajo vedeti da si vsiljivec, so ostali. Po celotnem otoku pa naju je zmotila naravnost otročja reakcija na težave. Če jih ujameš na laži (kar ni težko, ker se pogoji spreminjajo 5x na dan) ali jim poizkušaš razložiti svoj pogled, se užaljeno obrnejo in odkorakajo stran. Pa ne gre za slavno azijsko čast, bolj za igro s katero te želi nekdo prepričati, da ti samo on in samo on lahko uredi prenočišče, prevoz ali kaj podobnega. Ker niso ravno najbolj zagnani poslovneži, se jim niti za ceno ne da pogajati. 

S tem zdravilom boste umrli zdravi...

Prizor s tržnice

Indonezijska hrana je bila za naju razočaranje. Ulična hrana je bila povsod, ampak res povsod, povsem enaka (no malo je bil kriv postni mesec ramadan). Nasi Goreng (pražen riž), Mie Goreng (praženi rezanci), Ayam Goreng (pečen piščanec z rižem) so sestavljali železni repertoar vsakega menija. Malo več inovativnosti so pokazali na Baliju in Sulawesiju. Na Baliju so se izkazali z odojkom, gado-gadom in okusno morsko hrano. Na Sulawesiju se ravno tako lahko pohvalijo z dobro svinjino (hrustljava skorjica in njami ocvirki), drugače pa tam jedo vse kar miga, vendar se v raziskovanje okusov podgan in psov nismo spuščali. Za potešitev gurmanskih skušnjav je potrebno pošteno odpreti denarnico in obiskati katero od vrhunskih restavracij. Tudi pri hrani se izraža indonezijska lenoba. V pripravo hrane ne vlagajo toliko truda kot v sosednjih državah, začimb je precej manj, industrijskih omak in dodatkov pa precej več.

Šolski projekt reciklaže

Navkljub vsemu se bova zagotovo vračala v Indonezijo. Ostalo nama je še ca. 16990 otokov.