Gili Air in Gili Trawangan

Po pohodniških naporih Rinjanija sva si obetala zasluženo uživancijo na Gili otočkih, kjer čas teče počasneje, od vse lepote naokoli pa lahko dobite še sladkorno. Otočki so trije, Air, Meno in Trawangan, vsak malce drugačen, vsi supaj pa potopljeni v turkizno morje ter obdani s čudovitim koralnim grebenom, ki zvabi pod vodo celo največje vodne bojazljivce. No, vsaj tako se je glasil reklamni opis.

Celotna pohodniška družba jo je takoj mahnila na Trawangan, ki velja bolj za »party« otok. Midva sva se raje odločila za bolj umirjeni Air (sloves otoka za pare), saj sva najprej nujno potrebovala nekaj dobrega spanca.

Glavno prevozno sredstvo na otokih

Da takoj razčistimo, nisva več rosno mlada, videla sva že kar nekaj otokov in koralnih grebenov. Priznava,n malce sva zahtevna in vedno upava, da bova odkrila nove rajske prostorčke. O Gilijih je zelo veliko govora, mladina je navdušena, družine tudi, midva pa sva cepetala od razočaranja. Iskreno povedano, pojdite raje v Poreč. Slike so lepše kot realno stanje.

Oseka

Kako izgleda Gili Air leta 2013 med turistično sezono? Ob obali se na milimeter natančno gnetejo restavracije in resorti, enak boj pa se nadaljuje v naslednjih dveh linijah proti notranjosti otoka. Turistov je veliko, prevladujejo pa mlajši pari in družine. Plaže ob dopoldanski plimi skoraj ni, saj se skriva pod vodo. Na plano pride popoldan, ko pa se skrči prostor za plavanje. Lahko plavate 100 m od obale, v močnem toku med čolni. Kako je pod vodo? Mrtvo daleč naokoli, tudi rob in stene grebena so opustošene. Več sreče bi morda imela s potapljanjem, kjer te s čolnom odpeljejo na morje, ampak sva povsem izgubila motivacijo. V notranjosti otoka se pospešeno gradi, vsaka familija načrtuje sobe za turiste. Ribičev nisva opazila, skrili so se bog ve kam, verjetno v katerega od barov. Hrana je sicer še kar, sploh riba ali ražnjiči na žaru, vendar je tudi cena konkretno visoka. Glede na to, da sva  potrebovala dva dni samo za rehabilitacijo, nad Air-om nisva še toliko obupovala. Odločila sva se, da greva še malo do sosedov na Trawangan in se prepričava kako je tam.

Ostanki tradicionalne vaške arhitekture

Promenada

Plaža in v ozadju gorovje na Lomboku

Ker med otoki potujejo večinoma samo turisti, je cena prevoza s čolnom enaka trikratniku cene prevoza z Lomboka. Trawangan je največji otok, zato sva računala na bolj ugodne ponudbe prenočišč in ostalega. Napačna računica! Prenočišča so še lahko poceni, hrana in pijača pa sta ca. 30% dražja kot na Air-u.

Že število čolnov na obali je govorilo, da je tukaj pa res gneča. Plaža v podobnem stanju kot na Air-u, le da so nas pričakali še visoki valovi. Prvi pozdrav na otoku pa spet s strani množice trgovcev, mushroom barov, potapljaških centrov in lastnikov prenočišč. Glavna cesta ob obali do konca zapolnjena z lokali, po glasbi in frizurah domačinov sodeč, bi lahko bil Trawangan celo rodni kraj Boba Marleya. Na hitro sva poiskala prenočišče izven glavne ulice, sicer solidna soba, ampak blizu mošeje, v kateri so ravno izvajali celodnevni preizkus novih zvočnikov. Slišati je bilo  religiozne recitacije, radijsko postajo in še klepet med delavci. K sreči sva oborožena z zamaški za ušesa. 

Mošeje rastejo kot gobe po dežju

Vaška idila

Party plaža

Sprehod po otoku nama je hitro dal vedeti, da kopanje in plaža odpadeta. Pogled na ponudbo rib po restavracijah, naju je skoraj pripravil do solz. Očitno gredo boj v promet burgerji, saj so več dni starim ribam že skoraj izpadle oči. Ni nama preostalo drugega kot da svoje razočaranje omiliva s koktejlom ali dvema. Po naključju sva srečala še mlada francoza iz naše pohodniške grupe in večer je bil pečen. Zaradi ramadana glasba potihne že okoli 23h, zato pa se odpre »tihi disko«, kjer lahko glasbo poslušaš preko slušalk. Slušalke ubijajo medsebojno komunikacijo, po drugi strani pa je sedeti v baru brez glasbe prav čuden občutek. Imela pa sva fino priliko klepetati s tremi domačini, dvema fantoma z Lomboka, ki oba delata v hotelčkih na Gili T-ju in študentko z Jave na počitnicah. Povprečna plača  turističnega delavca na mesec znaša 70 USD, če pripelje dodatne goste lahko kapne še kakšna 10-ka. Prava indonezijska zgodba pa je sledeča. Fant z Lomboka se po dolgih letih odloči, da bi pogledal še malo na kakšen drug otok. Brez dokumentov je to precej tvegana stvar, zato zaprosi na uradu za osebno izkaznico. Uradniki mu z nasmehom pove, da brez plačila 1 mio IDR (ca. 80 EUR) ne dobi nič. Fant seveda nima denarja, ne vez in se sprijazni, da bo še nekaj časa ostal doma. Podobnih zgodb je nešteto in se dogajajo vsak dan. 

"Moderni" reciklažni obrat za ravnanje z odpadki

A je bil Dali tukaj?

Trawangan bi rad bil vse, od vrhunskega (dragega) resorta, potapljaškega raja do party postojanke za mularijo na opojnih substancah. Dejansko ni nič od tega, predvsem pa je daleč od Indonezije in eksotike. Žal nama je, da sva na Gilijih zapravila toliko časa, saj bi bilo daljše raziskovanje Lomboka veliko lepše. Zafrknila sva se z rezervacijo prevoza na Nuso Lembongan. Rajski otok bo treba iskati drugje, mogoče ga v kratkem najdeva.