Nusa Lembongan

Vsa vesela, da zapuščava Trawagan sva s hitrim čolnom odbrzela nazaj proti Baliju, natančneje na otoček Nuso Lembongan. Čoln je res hiter, razdaljo med otokoma premaga  v uri in pol, kar je trikrat hitreje kot javni trajekt. Je sicer dražji (ca. 35 EUR vključno s pick-upom in dostavo kjerkoli po otoku), ampak prihrani čas in živce. Vožnja čez valove je bila adrenalinska, obrazi večine sopotnikov pa preplašeni in bolj bele barve kot običajno. Bomo obstali na vodi?

Pogled na vas Jungut Batu

Nusa Lembongan je majhen otok JV od Balija, poznan po dobrih valovih za surferje in zanimivim podvodnim svetom za potapljače. Prave plaže za poležavanje ali kopanje nima, zato ne privablja široke množice turistov. Nama se je kar smejalo ob dobrodošli spremembi po Trawaganu. Dobila sva res lepo sobo sredi idiličnega vrta nedaleč od plaže Jungut Batu. Hrana je spet dobila normalne cene, pivo prav tako. Vrnila se je tudi silna balijska prijaznost.

Balijski vulkan za ozadje

Glavni razlog, da sva izbrala Nuso Lembongan, je seveda potapljanje. Otok in okolica (Nusa Penida) ponuja veliko izjemnih točk, najbolj slavni pa so zaradi mant in mole-mole. Po drugi strani je tukajšnje potapljanje zahtevno, saj so tokovi močni in pogosto spreminjajo smer. Tudi temperature niso ravno visoke, tako da je obvezna dolga 5mm obleka.

Večerna igra

Človek riba

Izziv je bil velik, obeti tudi (videti mante in molo-molo). Sosed v penzionu nama je navdušeno opisoval, kako je snorklal med mantami en dan pred najinim prihodom. Prelepo, da bi bilo res. Ob obisku potapljaškega centra sva padla na realna tla, da lahko na mante kar pozabiva, saj so za ves teden napovedani visoki valovi in dostop do točke potopa ni možen. Kotički ust so se nama povesili vse do tal. Ampak naj bo, varnost mora biti na prvem mestu. Vseeno greva pogledat kaj se skriva pod morsko gladino.

Ob prvem potopu sva se prepričala o močnih tokovih, pa tudi o bogatem podvodnem dogajanju. Rib je veliko (čeprav niso tako pisane), korale so cele, skratka obetavno. Drugi potop je bil še bolj navdušujoč, prikazala se je namreč sama mola-mola, neverjetna riba mesečeve oblike. Imeli smo res veliko srečo, druga skupina, ki se je potopila le nekaj minut za nami je ni videla in je puhala od zavisti. Inštruktorica nama je povedala, da jo je sama vsekodnevnim potopom navkljub, videla prvič v tej sezoni. Poplačilo za mante.

Zalivček

Zahod

Jure je naslednji dan še užival pod vodo na »driftanju«, Urška pa se je zaradi prehlada odločila, da bo uživala še malo na ležalniku. Zadnji dan sva izkoristila za krog po otoku. Najela sva skuter in se pridružila balijski moto noriji. Ceste po otoku so zelo slabe in sva komaj zdržala dve uri na motorju. Na severni strani otoka prevladujejo mangrove, na jugu pa plaže ujete med strme klife ob katere buta morje. Cel otok živi z algami. Gojenje le-teh je glavni posel otočanov, ki jim prinaša stabilen celoletni dohodek. Turizem je sicer v vzponu, vendar je sezona kratka in nepredvidljiva. Gojijo alge vseh vrst in barv. Osušene jih transportirajo na Bali, od tam pa gredo do kupcev po vsem svetu. Nusa Lembongan je bila dolgo časa eden najbolj revnih delov Balija, z algami in turizmom pa se počasi pobirajo. Na sosednji Nusi Penidi jim gre to precej slabše od rok. Nekdanji otok kaznjencev ( 18. st.) je sicer velik, ampak neprijazen do ljudi, zemlja je slaba, sladke vode zelo malo, pokrajina hribovita, morje divje. Sicer nanj nisva stopila nanj, vendar je že pogled s čolna povedal, da so hiše na obali v precej slabšem stanju od tistih na Lembonganu. Turizma praktično ni, 1-2 možnosti za nočitev in redko posejani warungi (domače »gostilne«).Mogoče raziščeva naslednjič.

Obala na jugu otoka

Mangrove

Nuso zapuščava zadovoljna in z veseljem bi se še kdaj vrnila, da ujameva mante. Čakajo naju nove dogodivščine na Sulawesiju, zato letiva naprej.