Z Balija sva priletela v
drugo deželo imenovano Sulawesi. Na letališču v Makkasarju sva se dobila z Mašo
s katero bova nadaljevala pot po otoku. Makkasar je nenehno rastoča prestolnica
Sulawesija (cca.1.8 mio. preb.) in ni ravno najbolj vznemirljivo mesto za
turiste. Slovi po t.i. Rotterdamski trdnjavi, ki smo jo mi samo bežno ošinili s
pogledom. Časa ni bilo na pretek, zato smo ga največ namenili fotogeničnemu staremu
pristanišču – Pelabuhan Paotere, kjer si lahko ogledate prave bugijske
ladje ter opazujete vsakdanji vrvež nakladanja in razkladanja raznovrstnega
tovora. Prebivalci juga Sulawesija, Bugijci in Makasarci, slovijo kot
izvrstni pomorščaki, ki so že pred več kot 500 leti skrbeli za trgovske poti
med vzhodnimi indonezijskimi otoki, redno pa so obiskovali tudi avstralske
Aboridžine. Mojstrsko obvladajo gradnjo ladij oz. jadrnic, zato jim dela v ladjedelniškem središču juga – Biri ne
manjka. Tudi zahodnjaki pridno čakajo v vrsti.
V Makassarju ni spodobnega
poceni prenočišča. Ali plačate mini premoženje ali pa se sprijaznete z vlažno
luknjo polno komarjev tako kot mi. Zaradi ramadana mesto resnično oživi šele
zvečer, ko se odprejo warungi, zadiši po ribi na žaru in se ljudje sprostijo.
Tujci smo še vedno atrakcija, tako da zna biti sprehod po mestu precej zabavna
reč. »Hello mister« in »Hello missis« se sliši od vsepovsod, še bolj veselo pa
postane, če poskusiš spregovoriti kakšno besedo v bahasi. Dejstvo, da turisti
rinejo na Sulawesi iz čistega veselja in radovednosti, se jim zdi nedoumljivo.
V hotelu so nas že prežali
»vodiči« in organizatorji nekajdnevnih tur po Toraji ali jugu. Tana Toraja je
bila naš naslednji cilj, zato smo odprli ušesa in se pustili prepričevati o
ponudbi. Toraja je obširno območje, kjer vodič resnično pripomore k dobri
izkušnji, brez privatnega prevoza pa tudi skoraj ne gre. Izbrali smo
»luksuzno«, udobno 3-dnevno varianto, primerno tudi za babice in dedke, z vodičem,
šoferjem in hotelčičem. Pri številki treh oseb ali več se tura resnično izplača,
zato nismo dolgo odlašali. Z avtobusom smo se še isti večer odpeljali v
Rantepao, kjer nas bo čakal vodič.
S cestami na Sulawesiju je
križ. Niso ravno pogoste, stanje obstoječih pa je milo rečeno katastrofalno.
Luknje, plazovi in nori vozniki vsepovsod. Vožnje so zato dolge in
adrenalinske. Po zaslugi našega dirkaškega voznika avtobusa smo v Rantepao
prispeli v samo osmih urah. Pričakal nas je majhen možic v usnjeni jakni in
crocks natikačih ter se predstavil kot Aru, naš vodič. Za trenutek smo se
zaskrbljeno spogledali z »Pa ne da so nas nategnili« v očeh. Tesnoben občutek
se je razblinil, ko nas je šofer novega terenca dostavil v penzion. Vse ok, dve
uri za dremež, potem pa direkt skok v kulturno bogastvo Toraje.
Toraja dobesedno pomeni
»hribovci«. Slabšalno ime so lokalcem nadeli Bugijci, ljudstvo ki jih je v
preteklosti izrinilo z obale v hribovja severno od Makassarja. Ljudstvo Toraja
naj bi po eni od teorij pred 4000 leti prispelo iz današnjega severnega Vietnama in južne Kitajske. V 19.
stoletju je Toraja postala zanimiva tudi za Nizozemce, saj so animistično ljudstvo videli kot potencialne zaveznike v boju proti muslimanski ekspanziji z juga. Prispeli so protestantski misionarji in spreobrnili večino
prebivalstva (delež protestantov v regiji je ca. 65%), vendar so za takšen za množičen prestop morali dopustili prakticiranje animističnih običajev. Toraja je obdržala
poganske korenine, še danes žive v ceremonijah in arhitekturi. Tradicionalne
pogrebne ceremonije (Tomate) so najpomembnejši družabni dogodek v kulturnem
življenju regije. Brez ustrezne ceremonije se duša umrlega ne more dvigniti v
nebo in prinese nesrečo celotni družini. Med samo smrtjo in pogrebom lahko
preteče tudi več kot leto dni. Balzamirani pokojni med tem še vedno počiva v
domači hiši in se smatra kot bolni družinski član. Pogrebi so na prvi pogled
kot velika veselica in trajajajo več dni. V ta namen zgradijo veliko začasnih stavb
za povabljence in umrlo osebo. Koljejo se prašiči in bivoli. Višji družbeni
status, večji pogreb. Ljudje varčujejo celotno življenje, da bi lahko ustrezno
pokopali svojce. Večji pogrebi stanejo preko 100.000 eur oz. veliko, veliko
bivolov, ki so glavna valuta Toraje.
Povabili smo se na prvi dan
relativno velikega pogreba in stopili na bogato okrašen prostor velik kot malo
nogometno igrišče. Prvi vtis je vse prej kot prijeten, celoten prostor je zapolnjen
z zvezanimi prašiči in privezanimi bivoli, vmes pa se v nam neznanem redu
počasi premikajo ljudje. Ceremonijo vodi profesionalec, oborožen z mikrofonom
in pivom. Poimensko kliče udeležence v osrednji prostor, kjer družina umrlega
prejema darove, spušča javkajoče glasove in napoveduje program. Najbogatejši povabljenci
prispevajo bivole, naslednji po rangu prašiče, revnejši pa cigarete, alkohol in
kavo (to prispevajo tudi turisti). Moški pojejo v krogu, prisotni so
tradicionalni plesalci, »aktiv kmečkih žena« skrbi, da je jedače in pijače
dovolj za vse. Udeleženci imajo skrbno določen prostor. Najboljšo pozicijo ima
seveda družina, potem t.i. VIP loža, pa sovaščani, zatem pa vsi ostali.
Ceremonija ni nabita s čustvi, žalostjo, je bolj družabni dogodek, ko se zbere
celotno sorodstvo. Ljudje so nas prijazno sprejeli in nam ponudili riž, odojka,
ocvirke, pivo in riževo vino. Za vogalom glavnega prizorišča so se klali
prašiči, katerih meso se je brzinsko razdelilo med ljudi. Bivoli bodo prišli na
vrsto dan zatem, ampak po pravici povedano, en dan klanja je bil za nas čisto
dovolj.
Drugi dan v Toraji smo
začeli z veliko tržnico v Rantepau, kjer se sklepajo veliki posli z bivoli,
prašiči, kravami in vsem ostalim, kar spada na tržnico. Svetli bivoli (sploh
albino verzije) so najdražji in se prodajajo predvsem za pogrebne ceremonije.
Bivoli za bojevanje so spet razred zase. Podobna zgodba je s prašiči. Nekateri
so že pripravljeni, zvezani, da se odpeljejo na pogrebno ceremonijo v zakol.
Tržnica je živahna, domačini prihajajo z vseh koncev in se ne dajo zmotiti
peščici turistov, ki se zgroženo ozira naokoli. Zrezki pač ne prihajajo
direktno iz sterilnega laboratorija (ali pač), na kar marsikateri mesojedec rad
pozabi.
Po tržnici se je prilegel
sprehod med riževimi polji in tradicionalnimi hišami Toraje. Tradicionalna hiša
je obrnjena z vhodom proti severu, daljnemu domu ljudi iz Toraje. Glede
nenavadne oblike strehe obstaja več teorij. Ena, da je streha v obliki
bivolovih rogov, druga pa da gre za obliko ladij, saj naj bi predniki obvladali
zgolj gradnjo le-teh. Poleg hiše stoji kašča za riž, ki je takorekoč njena
pomanjšana verzija. Stoječa na gladkih lesenih stebrih, dvignjena od tal,
varuje zalogo riža pred mišmi in ostalimi živalskimi nepridipravi.
Tradicionalnih hiš ni dovoljeno prodati ali kupiti. Pokrajina je idilična z
obilo zelene barve, ki se preliva preko teras z rižem. Tu in tam se srečamo in
pozdravimo z domačini, ki obdelujejo polja.
Idilo presekamo z obiskom
skalnih grobov ene od pomembnih družin. Krste so nekoč prosto visele v stenah,
potem pa so jih zaradi varnosti pričeli raje polagati v izklesane skalne grobove.
Pokojnikom za lažje bivanje v
onstranstvu namreč dodajajo vredne predmete, ti pa so vabljivi za tatove.
Skalne grobove varujejo velike lesene lutke, podobe pokojnikov. Grobovi v Toraji niso samo v
skalah, so tudi v jamah in celo drevesih (tja so pokopavali dojenčke). Zdi se,
da je smrt najbolj obeležena in prisotna stvar med ljudmi, pa še glavno ekonomsko gonilo. Biznis z živalmi, bivoli in prašiči, je ogromen.
Tretji dan smo se povzpeli
na razgledno točko, t.i. "romantic place" od koder naj bi občudovali neskončna riževa polja, vendar nas je pričakala gosta megla. No, kava je bila res dobra. S hribčka smo se spustili nazaj med polja in vasi. Srečevali smo otroke na poti iz šole in
občudovali panoramo.
Kultura Toraje je unikatna, drugačna in polnokrvna. Presenetilo nas je, da so elementi animizma tako močni in so se ohranili vse do
današnjih dni. Tradicionalni način življenja tu ljudje ponosno živijo in lahko
le upamo, da se bodo njihovi običaji ohranili še mnoga leta. Toraja je posebna izkušnja, ki nas vrne daleč nazaj v preteklost. Priporočava jo vsakemu popotniku po Indoneziji. V smeri severa se odpravljamo do jezera Poso.
Ni komentarjev:
Objavite komentar