Evo, pa sva prispela v 7. državo zapovrstjo na najini poti, v eksotično Indonezijo. Namenila ji bova 2 meseca, kar je pa še vedno veliko premalo, da bi jo lahko podrobno raziskala. Preko 17.000 otokov te lahko zaposli za par let potovanja, midva sva za tokrat izbrala le 6-8 favoritov.
Priletela sva v Jakarto in se takoj soočila z neznanskim prometnim kaosom na poti od letališča od središča mesta. Po pričevanju domačina, s katerim sva klepetala, je bilo pred 10-imi leti enako pot mogoče prevoziti v 20 min, sedaj vožnja traja 2 uri ali več. Enostavno stojiš v koloni. Na hitro sva se odločila, da preskočiva glavno mesto in z nočnim vlakom odbrziva proti vzhodu v Yogyakarto, t.i. kulturni prestolnici Jave.
Po sterilni Maleziji se je nama zazdelo, da sva se vrnila nazaj v tisto "pravo" JV Azijo. Vonji so zopet intenzivni, pločnike zasedajo trgovinice in stojnice, čistoča ni več pomembna, ulice polne ljudi... Kar domače sva se počutila. Ljudje so zelo prijazni in pravi zabavljači, hecajo se tako policaji kot stare mame.
V Yogyakarti sva imela nekaj težav z iskanjem prenočišča, saj so se začele šolske počitnice in je veliko domačih turistov. Po dobri uri izgubljanja v labirintu ulic sva le našla prijeten družinski penzion (le stenice so pokvarile vtis...). Mesto je igralo pomembno vlogo pri osamosvajanju indonezije izpod nizozemskega kolonializma. Nizozemci so v sramotni epizodi svoje zgodovine po drugi svetovni vojni na osamosvojitvene težnje domačinov odgovorili z orožjem. Indonezija se je leta 1950 le osvobodila, zlasti zaradi mednarodnega pritiska na Nizozemsko.
 |
| Mladi tekmovalci |
 |
| Zanimiv kip v središču mesta |
Najdonosnejša
industrija v mestu so zasebne univerze, ki so nadomestile v preteklosti
cvetočo proizvodnjo sladkorja. Seveda je pomemben tudi turizem. Yogyakarta je eno od središč javanskih umetnosti. V mestu si lahko ogledate tradicionalne plesne predstave ob spremljavi Gamelan-a (dvorni orkester, ki igra tradicionalno religiozno glasbo) ali lutkovne predstave Vajang Kulit. V mestu je veliko tradicionalnih obrti kot so batik (poslikava oz. tisk na tekstil s tradicionalnimi vzorci), srebrarstvo, izdelava lutk...
 |
| "Militante deklice" |
Oiskala sva manjši muzej posvečen osamosvojitveni vojni, ki pa ni bil nič posebnega. Naletela sva na šolsko tekmovanje v paradah ob "pleh muziki", se za trenutek zabavala ob otroških nerodnostih, tremi in nagajivostih. Nadaljevala sva z obiskom Kratona, sultanove palače (sultan še vedno vlada mestu), kjer sva si poleg muzeja ogledala še tradicionalno glasbeno - plesno predstavo. Zvoki gamelana so globoko hipnotični, ritem je počasen in te takoj zaziblje v umirjeno meditativno stanje. Sledil je dih jemajoč nastop tradicionalne plesalke. Ples je težak, gibi sofisticirani, počasno gibanje pa zahteva veliko moči. Veliko ljudi prihaja v Yogyakarto prav zaradi učenja plesa in glasbe.
 |
| Gamelan vokalna sekcija |
 |
| Očarljiva plesalka |
 |
| Pa še portret |
Zvečer sva se zapodila na glavno trgovsko ulico Malioboro, natlačeno s stojnicami vseh vrst. Prednjači tekstil, večinoma cenene industrijske batik izvedbe. Pokukala sva v prvo trgovino, pa drugo in se povsem navdušila nad norimi barvnimi kombinacijami. Cene super nizke, tako da se je bilo težko upreti nakupom. Za manj kot 8 EUR si je Urška kupila novo obleko in tuniko, zapravljivi Jure pa je za ta denar izbral srajco. Spet pridno polniva nahrbtnike. Po šopingu sva si zaslužila večerjo, pikantnega piščanca z rižem in omakicami. Spet zelooo poceni.
Yogyakarta privablja tudi kot izhodišče za obisk
najbolj pomembnega budističnega templja na Javi, Borobudurja. Izvira iz 9. st.,
ko so Javi še vladala hindujska kraljestva. Tempelj je zgrajen po vzoru
indijske arhitekture in združuje tako budistične kot hindujske elemente. Sama
lokacija je impresivna, saj lahko z vrha templja opazujete 2 vulkana, Merapi in
Sundoro-Sumbing. Merapi se še vedno obnaša kot zamerljiv otrok in vsake toliko
časa pomete po bližnjih vaseh s svojimi izbruhi. Zadnji hud izbruh je bil leta
2010, med katerim je umrlo preko 350 ljudi, Borobudur pa je na debelo prekril pepel.
Prebivalci kljub konstantni nevarnosti vztrajajo na omenjenem področju, saj je
po drugi strani zemlja zelo rodovitna.
 |
| Buda gleda vulkan |
 |
| Umetelni relief v Borobodurju |
 |
| Borobodur |
 |
| Pogled z vrha |
Borobudur je oddaljen od Yogyakarte ca. uro vožnje z avtom,
vendar je obisk najbolj enostaven, če vzamete organiziran izlet. Ponudba je
velika, cena pa nizka (vstopnina je najdražja - 20 USD). Izbrala sva jutranjo turo, kar pomeni, da smo
šli na pot že ob 5-ih zjutraj. Ampak se splača. Svetloba je posebna (čeprav za
popoln razgled potrebujete veliko sreče z vremenom), ni velike gneče,
prodajalci spominkov pa še spijo. V miru sva uživala, občudovala eksotično
naravo in se čudila starim gradbeni mojstrom. Sledil je še ogled manjšega
templja nedaleč stran, potem pa smo padli v dolgo počasno kolono za pot nazaj v
Yogyakarto. Še ena noč v mestu, dobra večerja, potem pa z vlakom naprej v Solo.
