Bagan

V Bagan, točneje v vas Nyaung U, sva ob 4. uri zjutraj prispela na neosvetljeno avtobusno postajo. Čim sva stopila iz avtobusa, naju je objela vročina, ki bi jo bolj pričakovala za dnevni čas. Počakala sva, da se zdani potem pa na lov za prenočiščem. Glede na to, da je Bagan ena največjih turističnih atrakcij, naju je presenetilo, da je Nyaung U zanemarjen zaselek, kjer se sredi prašnih ulic mešajo hoteli s kolibami. Cene prenočišč so postavljene smešno visoko, več kot 40 usd računajo za povprečno sobo, kljub temu da so hoteli skoraj povsem prazni. Na koncu sva našla ugodno varianto in se odpravila na ogled. Hop na kolo.

Panorama

Bagan so dobesedno templji. In še več templjev. Templji do koder vam seže pogled. Bagan je bil prestolnica Paganskega imperija, z vrhuncem med 11. in 13. st., ko so zgradili preko 10.000 verskih objektov. Pokrajina je trenutno povsem suha, puščavska in spominja bolj na kakšno sceno iz Egipta. Ogledu sta dominirala vročina in prah, kamni pagod so bili razbeljeni, bosonogi ogledi (spoštovanje budistične tradicije) pa zelo boleči. Še pred poldnevom sva bila primorana poiskati zavetje v senci in nekako predremati najhujše ure.

Lepotec

4 v vrsto

Tempeljsko mesto je impresivno v svojem obsegu in umeščenosti v prostor. Če bi obiskala kompleks po deževni dobi, bi se templji bohotili sredi zelenih riževih polj in dreves. Motila naju je skrajna komercializacija znamenitosti, saj na vsakem koraku prodajalci spominkov in pijač kričijo za tabo, kar precej zmanjša mističnost izkušnje. Na vrhu pagode »360 stopin«j, kjer se lepo opazuje sončni zahod je bilo ravno toliko prodajalcev kot turistov. Zdelo se nama je skrajno neokusno, zato sva takoj odšla in pozabila na sončni zahod.

Pogled z vrha

En dan ogledov nama je zadostoval. Naslednji dan sva morala le še nekako prebroditi ure do popoldanskega odhoda avtobusa. Zjutraj naju je že drugi dan zapored iz postelje vrgla budnica, spremljava dolge procesije. V aprilu mladi fantje odhajajo v meniški stan, ob bučnem kičastem sprevodu svojih domačih. 

Glasna procesija

Okranclani konji

Opoldan sva se zapletla v pogovor s simpatičnim lastnikom manjše restavracije, najinega začasnega azila. Pokazal nama je termometer na steni in skoraj naju je kap: 41 stopinj celzija v senci restavracije. Nato ga je odnesel še na prosto, kjer je po nekaj minutah kazal 48 stopinj. Še večji šok. Termometer je bilo treba urno odnesti na »hladno«, saj bi lahko eksplodiral. Možak je samo zmajal z glavo in nama povedal, da se ne spomni, da bi bilo že kdaj tako vroče. Vreme se spreminja tudi v Mjanmaru. Njegovi starši so pred 20-imi leti imeli redno tri žetve na leto, sedaj sta možni maksimalno dve, pa še to le, če je vse po sreči. Ali je preveč suho ali pa preveč dežja. Lokalno prebivalstvo je zaradi tega vedno bolj siromašno in poskušajo nadomeščati dohodek z ilegalno sečnjo, kar situacijo še poslabša. Razvoj turizma zaenkrat še ni prinesel blaginje lokalni skupnosti.

Vročine in prahu imava dovolj. Greva na morje!

Jezero Inle (Inle lake)

Odisejado z busom sva preživela in v zgodnjih jutranjih urah prispela v hotel. Sezone je konec, hoteli napol prazni, cene pa še vedno visoke. Nastanila sva se v hotelu Remember Inn v vasi Nyaungshwe in se razveselila velike zračne sobe. Končno sveža sapica! V hotelu sva izvedela za vinograde v bližini vasi in takoj odbrzela na obisk njihovih kleti. Od Štajerke in Dolenjca niti ni kaj drugega za pričakovati. Vinska klet z imenom Red Mountain ima tudi majhno restavracijo ter prečudovito teraso s pogledom na jezero, primerno za občudovanje sončnih zahodov. Vinogradi so locirani na 1000m nadmorske višine, trgatev pa imajo v oktobru tako kot pri nas. Odločila sva se za pokušino njihovih vin in prav vsa lahko oceniva kot povprečna. V Myanmaru je vino zaenkrat še eksotika, midva sva pa vseeno uživala, saj že 3 mesece nisva okusila vinske kapljice. 

Uživača

Naslednji dan sva izkoristila za celodnevni izlet s čolnom po jezeru, ki je najboljša opcija za spoznavanje življenja na in ob njem.Obilica vode in ugodna sveža klima omogočata širšemu območju okoli jezera idealne kmetijske pogoje, v katerih se goji obilica zelenjave, riža, stročnic ipd. Jezero je ogromno, prepredeno s kanali in ga je nemogoče prečesati v enem dnevu. Turistom ponavadi pokažejo polovico 1. jezera, za vstop v 2. in 3. jezero morate pa že krepko odpreti denarnico (dodatna vstopnina in dražji čoln).

Ribič

Hiša na jezeru

Jezero je dom številnim pticam, katerim so namenjena posebej zaščitena območja. Na izbranih delih jezera še vedno lahko opazujete tradicionalne tehnike ribolova, med tem ko je na večjem delu ribolov uradno prepovedan zaradi izropanja ribje populacije. Vodna gladina je v sušnem obdobju zelo nizka, prizori reševanja nasedlih čolnov so pogosti.

Umetnost ravnotežja

Prizor ob jezeru

Še več jezerskih hiš

Ogled jezera je kontroliran in prav vse postaje so klasična turistična past: supermarket pagoda, tkalnica, obilica restavracij, razne delavnice ter gore enakih spominkov. Turistična industrija pač. K sreči je izven sezone na jezeru manj čolnov in se turisti porazgubijo.

Shopping pagoda

Za naslednja dva dni sva postala kolesarja in raziskovala okolico jezera na lastno pest. Jezero lahko obkrožite, vendar se za takšno kilometražo raje nisva odločila. Obiskala sva bližnje vasi, ugibala kaj se skriva za hribi okoli jezera in občudovala zelena polja. Vzhodni del jezera  je še posebej lep, cesta je asfaltirana, brez pretiranega prometa, ponujajo se lepi razgledi na jezero in hribe.

Polja ob jezeru

Mali sadilci riža

Vaška idila

Med tem se je v najinem hotelu začela nabirati množica domačinov, od otrok do starih mam, postavil se je šotor in že sva se ustrašila, da bova morala poslušati žur do jutranjih ur. Bojazen pred galamo je bila odveč. Umrl je ustanovitelj hotela, star ugleden gospod,zato se je v ta namen za več dni zbralo širno sorodstvo. Solznih oči ni bilo opaziti, se je pa obilno jedlo in pilo. Tudi midva sva bila povabljena. Svinjski kari je bil strašno masten kot se za velike dogodke spodobi.

Restavracija Myo Myo nedaleč od najinega hotela je poskrbela za gurmanske užitke. Myo Myo, kakor je ime lastnici, kuha odlično mjanmarsko hrano, currye vseh vrst, solatke, ipd. Vsaka jed je postrežena z obilo prilog, ki dodajo hrani nove dimenzije. Po dveh dnevih smo se spoprijateljili in se domenili za mini kuharski tečaj. Urška se je spopadla s kuhanjem na žerjavici, Jure pa je poskrbel za dokumentiranje in praznjenje krožnikov. Kosilo je dobilo odlično oceno, več igranja s kuhalnico pa doma.

Kochmajsterici

Kljub pomislekom se odpravljava v Bagan občudovat množico templjev in moliva za čim manj turistov.