Bunaken & Manado

Spet smo šli na morje. Pa saj v Indoneziji res ne gre drugače. Nedaleč od obale Manada, središča severnega Sulawesija, leži koralni otok Bunaken, obvezna postojanka potovanja po velikem otoku. Bunaken je slaven in turističen, zato smo se oborožili s potrpljenjem in pripravili več planov reševanja za primer zasedenih sob, pomanjkanja hrane (s sabo smo tovorili zalogo piškotov) ali pretiranega dolgčasa.

Pogled proti celini in Manadu

Večerna svetloba

Bunaken je najbolj poznan izmed 5 otočkov, ki se ozirajo proti Manadu. Označen je kot naravni park, saj slovi po čudovitem podvodnem svetu, polnem koral in raznovrstnih rib, torej je meka za potapljače. Otoček je nekaj srednjega, ima 3-4 vasi, veliko hoste, mangrove in relativno veliko prenočitvenih kapacitet za različno globoke žepe. Plaže ni veliko, saj so jo večinoma zavzele mangrove, korale pa ovirajo plavanje med oseko. Za ljubitelje potapljanja in snorklanja prava lokacija, »beach boyi« bodo pa malo razočarani. Omeniti je potrebno še smeti in umazanijo, ki jih iz Manada prinese morski tok. Zahodna stran otoka je najbolj na udaru in lahko se vam zgodi, da vas po nekaj dnevih namakanja v morju napadejo kožni izpuščaji.

Vas Bunaken

Božič celo leto...

Tokrat smo imeli srečo, nobenega od rezervnih planov nam ni bilo potrebno uresničiti. V Manadu je do nas pristopil pravi človek, agent točno tistega rezorta kamor smo nameravali. Z njihovim čolnom smo prehiteli javni »trajekt« in pristali na majhni peščeni plaži sredi mangrov vzhodnega dela otoka. Daniel's resort nam je bil takoj všeč, bungalovi razporejeni sredi vrta, plaža nekaj korakov stran, cena normalna, hiške pa v solidnem stanju. Ah, spet idealna lokacija za lenarjenje.

"Naša" plaža med oseko

Polna luna

Razlika med plimo in oseko na otoku je ogromna, tako da se je čas kopanja in snorklanja omejil na zgodnje jutro in pozno popoldne. Urška in Jure sta takoj pokukala pod vodo ter se prepričala, da je tolikokrat slišan hvalospev Bunaknu upravičen. Korale so cele, raznovrstnih oblik in barv, ribe prav tako. Celo želva se je takoj pokazala. Potopi s čolna so pokazali še več, velike jate rib, še več želv, med njimi tudi gigantskega stoletnika »Ramba«, cel kup majcenih, na pogled vesoljskih bitij, ki se skivajo v koralah, morske kače, in še in še. Potopi so bili res lepi, vidljivost dobra, tokovi zmerni, priporočava. Edina nevšečnost Bunakna so potapljaški »inštruktorji«, ki to sploh niso. Varnost je samo v naših rokah. Najin prvi »spremljevalec« je plaval za nama, nekje po svoje in brez težav bi mu lahko pobegnila na 40 m. Sva se pritožila in dobila drugega, takega ki je vodil potop tako kot je treba.

Mangrove

"Rambo" by Hans

Z nama se je potapljal tudi Hans, maskota Daniel's resorta, živahen nemški upokojenec, ki se je povsem predal podvodni fotografiji (www.bunakenhans.com). Sicer živi v Vietnamu, za več mesecev na leto pa pride na Bunaken. S potapljanjem je začel šele pred ca. dvema letoma, od takrat naprej pa je več v vodi kot na kopnem. Pridno fotografira in prodaja svoje posnetke. Kar dobro mu gre, tako s kvaliteto fotk kot prodajo. Če se ne potaplja, igra ping pong. Živ dokaz, da nikoli ni prepozno.

Nova cerkev

Bunaken nam je bil tako zelo všeč, da smo na njem preživeli kar dolgih sedem dni. Ostali gostje so prihajali in odhajali, mi smo ostali in modrovali o vsemogočem. Ležernost prostora se je nalezla v nas, dobra hrana je razvadila naše želodce, zraven pa še 24 ur internetne povezave. Človek se res težko loči od takšnega raja. Če ne bi imeli letalskih kart z datumom...

Življenje je igra

Treba je bilo nazaj v Manado, da prebrodimo še zadnja dva dneva, preden midva odletiva v Nepal, Maša pa na Lombok. Manado nima posebnih znamenitosti, dominirajo trgovine oz. trgovski centri. Nad pristaniščem se bohoti spomenik propadlih gradbenih projektov, nedokončani most, ki se gradi prav po slovensko, že celih 12 let. Gradbišče je zapuščeno, domačinom pa gre prav na smeh, ko spregovorijo o njem. Še en simbol zapostavljenosti Sulawesija in dolge verige žepov na poti iz Jakarte. Sprehodili smo se čez tržnico in center mesta, osrečili zaposlene v turistično-informacijskem centru (popravili smo statistiko obiska), se čudili bizarnim spomenikom temu in temu heroju ter iskali »pravo« restavracijo. V majhnem lokalu v pristanišču smo poizkusili lokalno specialiteto Tinutuan, gosto juho s koruzo, rižem, rezanci, limonino travo, čebulo... Po dolgem času smo zopet opazili kitajski pečat, lokale, ljudi in celo tempelj. V preostalih delih Indonezije, zlasti na Javi, niso preveč priljubljeni (nedavna zgodovina), v Manadu pa se zdi, da se počutijo povsem varno. 

Manado

Čakajoč Godota

Tinutuan

Luko krasi "SCT most"

 

Za zaključek naše skupne poti po Sulawesiju in v čast Mašinega rojstnega dneva smo si privoščili resno gostijo. V restavraciji Ria Rio so nam na mizo postavili gromozanskega »coconut« raka v poprovi omaki, ribo na način »Minahasa« in pikantno ribo na žaru. Pikantne omakice so poskrbele da nam je bilo še bolj toplo pri srcu. Večerjo smo zaključili z mastnimi prsti, zadovoljnimi nasmeški in rahlo zaspanimi pogledi. 

Kokosov rak v poprovi omaki

Maša, vse najboljše za tvoj rojstni dan!

Potovaje po Sulawesiju je pri koncu, najina Indonezija tudi. Skoraj dva meseca je prehitro minilo, ampak veva, da se v Indonezijo še vrneva. Vesela sva bila Mašine družbe. Na nek način se poslavljava tudi od JV Azije (šmrk, šmrk), saj se verjetno tekom tega potovanja ne bova več vračala v regijo. Čaka naju precej drugačen del sveta. Iz morja v Nepalske višave, potem pa v Indijo.

Na sever: krvavi Tomohon in zeleni Tangkoko park

Od vrnitve s Togianov v bolj konkretno civilizacijo na severu Sulawesi-ja nas je ločilo še 13 ur vožnje s trajektom na relaciji Wakai - Gorontalo. Prvi trajekt po ramadanu je privabil veliko množico, tako turistov kot domačinov, ki so že nekaj ur prej zavzeli štartni položaj na pomolu. Trajekt je nočni in seveda smo si vsi želeli dobiti kolikor toliko udoben prostor za dremež. Utopija, z juga se je pripeljal že skoraj napolnjen, ljudje so ležali po tleh, na palubi, na hodnikih, skratka vsepovsod. Poizkusili smo srečo z našo nakracano rezervacijo. Sprva se je zdelo vse ok, osebje je pokimalo in poiskalo ključ kabine. Kmalu zatem pa se je pojavila še konkurenca, italijanski par v spremstvu lokalne posrednice. Vnela se je vroča debata, kjer pa brez znanja bahase ne moreš nič doseči. Oni so že plačali, mi smo to šele nameravali. Sprijaznili smo se s kvadratnim metrom prostora na palubi, pod zvezdnim nebom v družbi množice sotrpinov. Obetala se je težka noč, ki pa sta jo rešila prijazna Irca iz ene od ostalih kabin. Slišala sta za naše težave in odstopila eno od ležišč. Maša in Urška sta si privoščili soliden spanec, Jure pa je pogumno dežural na prostem.

Tržnica v Tomohonu

Stopiti spet na trdna tla v Gorontalu človeka pomiri in navda z radostjo, ki je ne morejo skaziti niti tečni motorčkarji. Zibajoč občutek nas je sicer spremljal še ves dan. Gorontalo je na prvi pogled dolgočasno mesto, nevajeno turistov in s čudno vibo. Potrebovali smo predvsem spanec in dan za vklop v svet (povedano naravnost, internet), tako da nas neprestano režanje ljudi na cesti ni ganilo. Moški del (muslimanskega) prebivalstva se je s svojim obnašanjem izkazal za prvake seksizma in šovinizma na Sulaweziju. V hotelu so se zaposleni skrivali pred nami in počutili smo se kot v hiši duhov. Po eni noči smo pobegnili proti Manadu. Še ena nočna vožnja, 12 ur, neudoben avto, grozen voznik in slaba cesta.

Krater vulkana Mahawu

Manado ni bil naš cilj, ampak osnovna veza za Tomohon, mestece ležeče pod vulkanom Lokon v osrčju pokrajine Minahasa. Spet povsem novo okolje, tokrat gričevnata pokrajina posejana s polji raznovrstne zelenjeve, umetelnimi lesenimi hiškami in celo paleto cerkvenih zvonikov. V Minahasi prevlado drži krščanstvo, kolonialna dediščina Portugalcev, Špancev in Nizozemcev. Nekoč pogumni bojevniki in lovci na glave so dobili nova imena, kot so Johanes, Kornelious, Theophilus ter zmešnjavo portugalskih in španskih priimkov.

Jezero Tondano

Vulkan Lokon

Iz Tomohona se lahko povzpnete na vulkana Lokon in Mahawu. Pobočja Lokona vabijo k vzponu, vendar je vulkan trenutno aktiven in je dostop pohodnikom prepovedan. No, malo se kadi iz kraterja. Za dopoldanski izlet nam je tako preostal samo Mahawu. Vulkan ni nič posebnega, ponuja pa lep razgled na okolico. Obhodili smo krater in se odločili, da gremo še do jezera Tondano, oddaljenega ca. 15 km. Jezero je veliko in je bilo v času našega obiska zaradi vetrovnega spremenljivega vremena vzvalovano kot pravo morje. Nazadnje smo si ogledali še žvepleno jezerce Linau. Jezerce spreminja barvo glede na položaj sonca in oblakov, od turkizne, modre, zelene, do navadne sive. Proti gladini se dviguje nešteto mehurčkov, vonj po žveplu je intenziven, za dodatno vznemirjenje pa poskrbijo še okoliški žvepleni "vrelci" iz katerih se veselo kadi. Zemlja je nemirna, to je očitno.

Glavna znamenitost Tomohona je sobotna tržnica, ki privablja množico domačinov in turistov. Za kraje okrog Tomohona velja rek: "Jemo vse na štirih nogah, razen mize in vse kar leti, razen helikopterja". Tržnica je festival krvavih pultov ter prodajalcev umazanih s krvjo, čisto pravi karnivorski masaker. Ob običajni mesni ponudbi si domačini radi privoščijo nam povsem nepojemljive specialitete. Vidite lahko gozdne podgane na ražnju, ki jih domačini natančno pregledujejo in ovohavajo. Velikanske netopirje zloveščega videza, največji tehtajo tudi 1 kg. Cele pse na pultih in njihove še žive tovariše v kletkah. Ta prizor se nam je vsem boleče vtisnil v spomin in odgnal vse ambicije po preizkušanju lokalnih specialitet.

Netopirji, v ozadju njihova krila

Psi čakajo na kupce

Vegetarijanski del tržnice

Kavboj Kornelius

Iz Tomohona smo se odpravili proti nacionalnem parku Tangkoko, kjer je možno opazovati tako posebne živali kot je najmanjša opica na svetu, kus-kus, tukan, ipd. Pot nas je vodila preko Manada, prestolnice severnega Sulawesija in Bitunga. Vožnja skozi mesto se je zavlekla zaradi številnih parad v čast indonezijskemu dnevu neodvisnosti. Ograje se prebarvajo v nacionalni barvi (bela in rdeča), šolarji korakajo in igrajo v pihalni godbi, politični veljaki imajo dolge govorance, ipd. Lokalci vlagajo veliko truda v organizacijo parad, kar je v nasprotju s splošno razširjenim mnenjem, da vlada v Jakarti slabo skrbi za Sulawesi in da so vsi indonezijski politiki N.A.T.O. (No Action Talk Only). Vsaka javna manifestacija prav pride, saj so prihodnje leto volitve, kampanja pa že v polnem teku.

Čakajoč na žalostni konec

Mesar

Vhod v park se nahaja v vasi Batuputih, kjer smo brez težav našli prenočišče in vodiče za turo po Tangkoku. Ob 5h zjutraj se začne ogled, glavna zvezda pa je najmanjši oz. največji cuker med opicami, tarzij (tarsius). Velike učke in ušesa spominjajo bolj na gremlina kot pa na opico. Opice spadajo med ogrožene vrste, so drobne, velike le 10-15 cm, domujejo v deblih dreves, najraje pa jedo žuželke a-la kobilice. Brez prinešene hrane tarzij ne bi videli, nastavljeni posladki pa jih hitro privabijo. In ko se pojavijo, se začne bliskati kot ob hollywoodski rdeči preprogi, foto - koma. Uboge reve so samo del cirkusa.

Tarzij z nasmeškom

Njama

Mogočnež

Park je lep, poln mogočnih dreves, neverjetnih zvokov, čeprav je skupina veliko prevelika in preglasna, da bi lahko videli več živali. Na kratko smo uzrli nekaj endemičnih vrst ptic, na koncu pohoda pa še veliko skupino črnih makakov (opice). Lep dolg sprehod.

Tukan

Črni makak

Sama vas leži samo nekaj 100 metrov stran od morja in ponuja tudi plažo, ki pa je bolj v domeni ribičev. Lahko se sprehodite nazaj v park in se kopate na njegovem delu. Morje nas še čaka, zato smo se raje kot na plažo odpravili na vaško nogometno igrišče, kjer se je ravno odvijal pomemben turnir. Naleteli smo na tekmo ženskih klubov. Punce oz. gospe so jo vzele zelo resno, publika pa malo manj. Moško občinstvo se je zabavalo kot ob nastopu kakšnega komika in skrbelo za glasne salve smeha.

Vaška plaža

Grobih prekrškov ni manjkalo

Vaško idilo bomo zamenjali za morske užitke na otoku Bunaken. Juhu, spet morje.

Pobeg na Togian otoke

Iz Tane Toraje smo krenili proti jezeru Poso, ki se je zdelo kot naročeno za ležerni nekajdnevni postanek. Obetali smo si čofotanje v jezeru, raziskovanje slikovite okolice, spogledovali pa smo se tudi s parkom Lore Lindu. Seveda je bilo prej potrebno pretrpeti brutalno vožnjo do Tentene. Iz obljubljenih 8 ur je vožnja z  avtobusom narasla na neskončih 12 ur. Hribovska cesta je bila vidno uničena zaradi deževja, polna plazov in blatnih lukenj. Nekako je šlo, v poznih večernih urah smo zagledali Tenteno. Že na avtobusu smo ugotovili, da je odstotek prisotnih Slovencev narasel še za en par, zato smo v Tenteni združili moči. 

Poso plaža

V hotelu smo presenečeni izvedeli, da je naslednji dan zadnji trajekt za Togiane pred koncem ramadana. Vse do 12.8. javnih prevozov ne bo. Primorani smo bili v spremembo načrta in skrajšati naš obisk ob jezeru na samo en dan. Zjutraj smo najeli avto in se zapeljali naokoli, najprej do slapa Saluopa. Obilno deževje v zadnjih dneh nas je nagradilo s spektakularnim pogledom na bučeči slap sredi džungle. Najbolj pogumni domačini so se sprehajali  kar med brzicami. Obiskali smo še plažo ob jezeru, ki izgleda skoraj kot tista ta velika morska.  Jezero Poso je res veliko in če ne bi bilo obdano s hribi, ga lahko zlahka zamenjaš z morjem.

Slap Saluopa

Situacija s trajekti ni presenetila samo nas, ampak še množico ostalih turistov. Telefoni so brneli, iskale so se karte, prevozi in proste sobe na Togianih. Vsi smo želeli čim prej iz Tentene in k sreči smo si izborili prvo večerno rundo. Sedem potnikov, en šofer in 10 nahrbtnikov smo se na tesno stlačili v karavan in odbrzeli proti Ampani, od koder vozi trajekt. Voznik ni bil svež, po nas je prispel po dolgi vožnji iz Toraje. Kmalu se je pokazalo kako zelo je utrujen, zato je Jure pridno dežural vso noč in ga vsakih nekaj minut stresel za ramo. Vseeno srečno prispeli, pobrali rezervirane karte in iz varne razdalje opazovali jokajoče turiste, ki te sreče niso imeli. No, vse se da, samo dovolj denarja potrebujete. Cene najema privatnih čolnov so poskočile za 3x. Skobacali smo se na trajekt, staro leseno barkačo in pričeli s psihično pripravo na 6-8 ur vožnje do prve postaje v Wakai-u. Gneča domačinov in turistov je govorila, da bodo otoške prenočitvene kapacitete zapolnjene do zadnjega kotička. Togiani so ogromno območje, pa vendar je prenočišč malo, le ca. 10 resortov (ponavadi z 10 - 15 bungalovi), zato smo med potjo vneto premlevali možne taktike. Večina turistov gre na Kadidiri, kjer so 3 največji objekti, potem so tu še hiške v bolj oddaljenem Katupatu, in še bolj oddaljen Malenge. 

Luksuz na trajektu

Togiani

Vožnja na strehi trajekta je bila prijetna, vroča in slikovita, pozdravili so nas celo delfini. V Wakai-u, prvem večjem pristanišču oz. vasi, smo počakali za trenutek, da vidimo koliko turistov se bo skobacalo na kopno. Večina je izstopila, zato smo mi raje ostali na trajektu. Gremo naprej, v Katupat ali pa Malenge. Trajekt si vzame v vsaki vasi 1 uro postanka in naš izračun je pokazal, da bomo v Malenge v najboljšem primeru prispeli šele ob mraku. Pa nam ni bilo treba čakati. Ponudniki prenočišč so nas sami našli na trajektu. Zgrebli smo se za 2 sobi in se z manjšim čolnom odpeljali naravnost v dve uri in pol oddaljen Malenge.

Ena izmed vasi

Plaža okoli Malenge-ja

Pristali smo v skritem zalivu na koncu sveta sredi džungle. Voda prelivajoče se barve med turkizno in smaragdno, obetal se je raj. Ni mobilnega signala, ni interneta, TV pa samo za praznike. No, Lestari, kot se reče resortu, svoje lokacije ne izkorišča popolnoma. Izkazalo se je, da sobe s kopalnico, za katere smo se tako vneto zagrebli, sploh niso na voljo. Na voljo je bil 1 bungalov s kopalnico in sobe v "drvarnici". Bolj ko smo dopovedovali lastniku, kaj smo se domenili, slabše je bilo. Naleteli smo na klasično indonezijsko soočenje s težavami: odkoraka se stran. Na koncu je Maša zasedla bungalov,  Jure in Urška pa sta se vselila v drvarnico, upajoč, da se naslednji dan sprosti kakšna hiška. Uživancija se je začela.

Naša hiška ob vodi

Naš najljubši kuža

Počasi smo raziskovali okolico in spoznali vse prisotne goste. Na majhnem omejenem prostoru in ob vsakodnevni prehrambeni rutini obrokov (vse je vključeno v ceno) smo se od daleč zdeli kot malo večja familija. Za nameček so nas čuvali še trije prijazni kužki, polomljen orel in nekaj mačk. Viseče mreže so vabile k poležavanju, kristalna voda k snorklanju, džungla pa na pohod.

Obiskali smo vas na drugi strani domačega otoka, ločeno pol ure hoda po džungli. Prišli smo na praznični dan, konec ramadana, ko se ponovno je in veseli z domačimi. Razigrani otroci, nasmejani odrasli in veliko povabil, da se jim pridružimo pri pojedini. Opogumilil smo se in sprejeli povabilo na sladek riž, zavit v palmine liste, sok in domače prigrizke. Res topel občutek, ko veš da za trenutek nisi samo turist oz. denarnica na dveh nogah.

Poziranje

Domača fešta

Praznično napravljeni otroci

Kraljevič

S plaže smo zrli v eno od vasi Bajo ljudstva, nekdanjih morskih nomadov, potujočih za jatami rib. Danes namesto na čolnih živijo v vaseh na kolih in celo gojijo koze. Rib je zelo malo, v kar smo se prepričali na snorklanju po različnih lokacijah. Korale so na veliko mestih uničene zaradi dinamita, preostale ribe pa so presenetljivo majhne. Vas je povezana z otokom z dolgim lesenim mostom, vendar se je ta med našim bivanjem na Malenge-ju podrl. Za obisk nam je preostal kanu. Vaščani so strogi muslimani, zato so razgaljeni turisti zanje največja žalitev. Spodobno oblečeni smo šli na obisk in se pustili voditi za roko razigranim otrokom. Odrasli so bili precej bolj mrkih obrazov, ne glede na to, da je šlo za praznični po-ramadamski čas. Če si stlačen na nekaj skal in kolov sredi morja, življenje prav gotovo ni lahko.

Most do Baju vasi

Kanu, osnovno prevozno sredstvo

Vas na vodi

Danes bo kozliček na ražnju

Čas je tekel hitro, ljudje so se menjavali in prinašali grozne novice z ostalih otokov. Ljudje spijo po tleh, v visečih mrežah, hrane zmanjkuje, cene pa v nebo. Malenge jo je dobro odnesel, čeprav nas je že po dveh dnevih prijelo, da bi šli v kuhinjo in vzeli kuhalnice v svoje roke. Riž, riba na žaru in kuhana zelenjava so bili na sporedu 2x na dan brez najmanjših začimbnih izboljšav ali kuharskih variacij. Rudi, lastnik, kot ostali zaposleni, se niso ravno ubadali z željami gostov, ampak raje dremali po visečih mrežah.

Idila se je začela krhati dva dni pred odhodom. Ob prihodu v Lestari smo srečali mladaniča z vzdevkom Galan, ki se nam je predstavil kot v resortu zaposlen vodič. Povsod ga je bilo polno, znal je solidno angleško in je čvekal kot navit. Vabil nas je na treking, pa na snorklanje, poskušal je tudi z večerno animacijo ob ognju in kitari. Naša prva skrb je bila, da si zagotovimo prvi možen odhod v Gorontalo in mesto na trajektu. Galan se nam je ponudil, da za nas uredi kabino, kar bi bila idealna rešitev za 13-urno nočno vožnjo. Kabine prodaja ladijsko osebje in brez vez ne gre. Torej, Galanu smo dali denar za karto (35 EUR), ki naj bi jo dostavil v roku 2 dni pred odhodom. Tipček je seveda naslednji dan izpuhtel in se ni več pojavil. Svojo skrb smo zaupali Rudiju, ki pa je takoj zavzel obrambni položaj, da Galan ni njegov zaposleni in odkrito povedal, da je baraba, ki krade turistom. Krasno! Rudija smo morali postaviti pred dejstvo, da v tem primeru ne bi smel spuščati takšnih ljudi na svoj prostor in je soodgovoren. Malo smo zarožljali s policijo, kar je Rudija povsem streznilo in prestrašilo. Obljubil je pomoč, da najdemo Galana in mu navijemo ušesa. Na dan odhoda nas je tako čakala akcija vredna James Bonda. Usedli smo se na čoln in se odpeljali proti Wakai-u, vmes pa naredili postanek v vseh možnih resortih, kjer bi se Galan lahko skrival (in lupil druge turiste). Ustavili smo se še v njegovi domači vasi, kjer pa so se prestrašeni vaščani seveda delali, da ga že leta niso videli. Šele v zadnjem možnem resortu, Sunset Beach, smo ga našli. Pravzaprav smo ga morali uloviti, s kanujem se je namreč odpravil po vodo na drugo stran otoka. Prižgali smo motorje in hop za njim. Našli smo ga po petih minutah, kako ležerno vesla ob plaži z rožico v laseh. Ni imel telefona, da bi ga kdo lahko opozoril o našem iskanju. Ko nas je uzrl, je takoj vedel koliko je ura. Skušal je spraviti skupaj sproščen nasmešek in zagotavljal, da nas je mislil počakati pred trajektom, ampak smo ga potegnili na čoln. Greš z nami in vrneš denar. Ja, ampak mora v Wakai po karto. Greš z nami v Wakai. In smo šli skupaj v Wakai, kjer nam je ob razkladnju prtljage s čolna tipček spet pobegnil. Iskali smo ga po ulicah in se grizli zaradi lastne neprevidnosti. Z nami na čolnu je bil še francoski par, ki pa se je seveda naredil Francoze (joj, se nam ne sanja v katero smer je šel). Odločeni smo bili, da gremo direkt na policijo, ko se sredi ulice pojavi Galan z denarjem in nakracanim listom papirja, ki naj bi potrjeval rezervacijo kabine (o tem več naslednjič). Srečno se je končalo.

Polomljeni most

Nauk Togianov, ki smo se ga naučili: niti v raju se ne smeš preveč sprostiti in ugašati radarjev za nepoštenost. Otočki so čudoviti, ljudje, ki delajo v turizmu pa precej manj. Vsak, ampak res vsak (kot smo slišali od ostalih popotnikov) poskuša z različnimi triki iz turistov iztisniti maksimalno denarja. Na otokih si dejansko ujet, obsojen na hrano v resortu in muhe zaposlenih, samo (drag) čoln te lahko odpelje nazaj v civilizacijo. Pivo zaračunavajo 5-10 EUR, prav tako plačaš vsako najmanjšo malenkost kot je toaletni papir ali milo, da o ceni prevozov niti ne govorimo. Ramadan je situacijo še zaostril. Če si želite na Togiane, naštudirajte koledar in se izognite glavni sezoni ter praznikom (pač odvisno od leta), pa vam bo veliko lažje.