Od vrnitve s
Togianov v bolj konkretno civilizacijo na severu Sulawesi-ja nas je ločilo še 13 ur vožnje s trajektom na relaciji Wakai - Gorontalo. Prvi trajekt po ramadanu je privabil veliko množico, tako turistov kot domačinov, ki so že nekaj ur prej zavzeli štartni položaj na pomolu. Trajekt je nočni in seveda smo si vsi želeli dobiti kolikor toliko udoben prostor za dremež. Utopija, z juga se je pripeljal že skoraj napolnjen, ljudje so ležali po tleh, na palubi, na hodnikih, skratka vsepovsod. Poizkusili smo srečo z našo nakracano rezervacijo. Sprva se je zdelo vse ok, osebje je pokimalo in poiskalo ključ kabine. Kmalu zatem pa se je pojavila še konkurenca, italijanski par v spremstvu lokalne posrednice. Vnela se je vroča debata, kjer pa brez znanja bahase ne moreš nič doseči. Oni so že plačali, mi smo to šele nameravali. Sprijaznili smo se s kvadratnim metrom prostora na palubi, pod zvezdnim nebom v družbi množice sotrpinov. Obetala se je težka noč, ki pa sta jo rešila prijazna Irca iz ene od ostalih kabin. Slišala sta za naše težave in odstopila eno od ležišč. Maša in Urška sta si privoščili soliden spanec, Jure pa je pogumno dežural na prostem.
Stopiti spet na trdna tla v Gorontalu človeka pomiri in navda z radostjo, ki je ne morejo skaziti niti tečni motorčkarji. Zibajoč občutek nas je sicer spremljal še ves dan. Gorontalo je na prvi pogled dolgočasno mesto, nevajeno turistov in s čudno vibo. Potrebovali smo predvsem spanec in dan za vklop v svet (povedano naravnost, internet), tako da nas neprestano režanje ljudi na cesti ni ganilo. Moški del (muslimanskega) prebivalstva se je s svojim obnašanjem izkazal za prvake seksizma in šovinizma na Sulaweziju. V hotelu so se zaposleni skrivali pred nami in počutili smo se kot v hiši duhov. Po eni noči smo pobegnili proti Manadu. Še ena nočna vožnja, 12 ur, neudoben avto, grozen voznik in slaba cesta.
Manado ni bil naš cilj, ampak osnovna veza za Tomohon, mestece ležeče pod vulkanom Lokon v osrčju pokrajine Minahasa. Spet povsem novo okolje, tokrat gričevnata pokrajina posejana s polji raznovrstne zelenjeve, umetelnimi lesenimi hiškami in celo paleto cerkvenih zvonikov. V Minahasi prevlado drži krščanstvo, kolonialna dediščina Portugalcev, Špancev in Nizozemcev. Nekoč pogumni bojevniki in lovci na glave so dobili nova imena, kot so Johanes, Kornelious, Theophilus ter zmešnjavo portugalskih in španskih priimkov.
|
Jezero Tondano |
|
Vulkan Lokon |
Iz Tomohona se lahko povzpnete na vulkana Lokon in Mahawu. Pobočja Lokona vabijo k vzponu, vendar je vulkan trenutno aktiven in je dostop pohodnikom prepovedan. No, malo se kadi iz kraterja. Za dopoldanski izlet nam je tako preostal samo Mahawu. Vulkan ni nič posebnega, ponuja pa lep razgled na okolico. Obhodili smo krater in se odločili, da gremo še do jezera Tondano, oddaljenega ca. 15 km. Jezero je veliko in je bilo v času našega obiska zaradi vetrovnega spremenljivega vremena vzvalovano kot pravo morje. Nazadnje smo si ogledali še žvepleno jezerce Linau. Jezerce spreminja barvo glede na položaj sonca in oblakov, od turkizne, modre, zelene, do navadne sive. Proti gladini se dviguje nešteto mehurčkov, vonj po žveplu je intenziven, za dodatno vznemirjenje pa poskrbijo še okoliški žvepleni "vrelci" iz katerih se veselo kadi. Zemlja je nemirna, to je očitno.
Glavna znamenitost Tomohona je sobotna tržnica, ki privablja množico domačinov in turistov. Za kraje okrog Tomohona velja rek: "Jemo vse na štirih nogah, razen mize in vse kar leti, razen helikopterja". Tržnica je festival krvavih pultov ter prodajalcev umazanih s krvjo, čisto pravi karnivorski masaker. Ob običajni mesni ponudbi si domačini radi privoščijo nam povsem nepojemljive specialitete. Vidite lahko gozdne podgane na ražnju, ki jih domačini natančno pregledujejo in ovohavajo. Velikanske netopirje zloveščega videza, največji tehtajo tudi 1 kg. Cele pse na pultih in njihove še žive tovariše v kletkah. Ta prizor se nam je vsem boleče vtisnil v spomin in odgnal vse ambicije po preizkušanju lokalnih specialitet.
|
Netopirji, v ozadju njihova krila |
|
Psi čakajo na kupce |
|
Vegetarijanski del tržnice |
|
Kavboj Kornelius |
Iz Tomohona smo se odpravili proti nacionalnem parku Tangkoko, kjer je možno opazovati tako posebne živali kot je najmanjša opica na svetu, kus-kus, tukan, ipd. Pot nas je vodila preko Manada, prestolnice severnega Sulawesija in Bitunga. Vožnja skozi mesto se je zavlekla zaradi številnih parad v čast indonezijskemu dnevu neodvisnosti. Ograje se prebarvajo v nacionalni barvi (bela in rdeča), šolarji korakajo in igrajo v pihalni godbi, politični veljaki imajo dolge govorance, ipd. Lokalci vlagajo veliko truda v organizacijo parad, kar je v nasprotju s splošno razširjenim mnenjem, da vlada v Jakarti slabo skrbi za Sulawesi in da so vsi indonezijski politiki N.A.T.O. (No Action Talk Only). Vsaka javna manifestacija prav pride, saj so prihodnje leto volitve, kampanja pa že v polnem teku.
|
Čakajoč na žalostni konec |
|
Mesar |
Vhod v park se nahaja v vasi Batuputih, kjer smo brez težav našli prenočišče in vodiče za turo po Tangkoku. Ob 5h zjutraj se začne ogled, glavna zvezda pa je najmanjši oz. največji cuker med opicami, tarzij (tarsius). Velike učke in ušesa spominjajo bolj na gremlina kot pa na opico. Opice spadajo med ogrožene vrste, so drobne, velike le 10-15 cm, domujejo v deblih dreves, najraje pa jedo žuželke a-la kobilice. Brez prinešene hrane tarzij ne bi videli, nastavljeni posladki pa jih hitro privabijo. In ko se pojavijo, se začne bliskati kot ob hollywoodski rdeči preprogi, foto - koma. Uboge reve so samo del cirkusa.
|
Tarzij z nasmeškom |
|
Njama |
|
Mogočnež |
Park je lep, poln mogočnih dreves, neverjetnih zvokov, čeprav je skupina veliko prevelika in preglasna, da bi lahko videli več živali. Na kratko smo uzrli nekaj endemičnih vrst ptic, na koncu pohoda pa še veliko skupino črnih makakov (opice). Lep dolg sprehod.
|
Tukan |
|
Črni makak |
Sama vas leži samo nekaj 100 metrov stran od morja in ponuja tudi plažo, ki pa je bolj v domeni ribičev. Lahko se sprehodite nazaj v park in se kopate na njegovem delu. Morje nas še čaka, zato smo se raje kot na plažo odpravili na vaško nogometno igrišče, kjer se je ravno odvijal pomemben turnir. Naleteli smo na tekmo ženskih klubov. Punce oz. gospe so jo vzele zelo resno, publika pa malo manj. Moško občinstvo se je zabavalo kot ob nastopu kakšnega komika in skrbelo za glasne salve smeha.
|
Vaška plaža |
|
Grobih prekrškov ni manjkalo |
Vaško idilo bomo zamenjali za morske užitke na otoku Bunaken. Juhu, spet morje.
Pozdravljena,
OdgovoriIzbrišiPri nas se poletje počasi oddaljuje. Mi smo bili spet malo na morju. Drugače pa kar malo žalostno, ker ni več poletja, vsaj meni :) prehitro je šlo mimo.
Lepo se imejta na toplem še naprej.
Katja