sobota, 30. marec 2013

Ujeta v raju - Koh Rong Samloem

Dva meseca sva se potikala po hribih in dolinah, po prašnih cestah in zakotnih ulicah, iskala vsaj potoček za prvo silo, se potila in hrepenela... Kaj le je bilo v najinih mislih, ja morje! Uf, sva ga že nestrpno čakala. Tako nestrpno, da sva bila v Phnom Penh-u že čisto nasajena. In seveda sva potihem upala na pozitivno presenečnje kamboške obale, da ne bova slučajno padla v kakšno turbo beach mlakužo.

Za prvi postanek sva izbrala obmorsko mesto Sihanoukville, nekje 6 ur oddaljeno od prestolnice. Mesto je staro 50 let in se je razvilo ob pristanišču, zgrajenem po razpadu francoske Indokine. Kambodža je potrebovala izhod na morje. Danes je mesto mešanica turizma z nekaj povprečnimi peščenimi plažami, pristanišča, mafijskega gnezda, kazino zabavišč, zatočišča zahodnjaških upokojencev, ipd. Na ulicah lahko posledično opazujete zanimivo mešanico ljudi. Najboljše od Sihanoukvilla pa je, da je izhodišče za obisk več otokov, kjer je morje še relativno čisto, džungla pa gosta. Največja bližnja otoka sta Koh Rong (največji) in Koh Rong Samloem. Prvi je dokaj turistično razvit, z obilico nastanitvenih zmogljivosti in privatnimi plažami. Malo manjši, Koh Rong Samloem, ima precej manj postelj, zato pa krasne plaže brez gneče. Na celem otoku je na voljo nekje 5-6 manjših resortov z bungalovi, eden izmed njih je povezan z (edino) vasjo na severovzhodni strani otoka, kamor sva se odpravila tudi midva. Vas se imenuje M'pai Bai oz. če enostavno prevedemo "23". Na otoku je tudi vojaška baza, ki je kriva za takšno poimenovanje. Vas je namreč zelo "mlada", nastala je šele pred ca. desetimi leti, ko je vlada ponudila območje v uporabo ribiškim družinam s celine. Poudarek je na uporabi, saj je otok drugače v dolgoročnem najemu malezijske korporacije. Otoku je tako zagotovljena "lepa" prihodnost, bodisi turistična ali pa lesarska.

Pristanišče v Sihanoukville-u
Šaljivec na plaži

Otok je res pravi tropski cuker. Dolge peščene plaže, bujna vegetacija, čisto morje... Džungla je zelo gosta, urejenih poti po otoku pa skoraj ni. Če želite z ene plaže na drugo, morate najeti čoln, razen če si želite plazenja po goščavi ali pa plezanja po ostrih skalah. Midva sva bila z najino plažo več kot zadovoljna, v bližini je celo koralni greben, ki ponuja obilo užitkov pri snorklanju. Vas je majhna, njeni prebivalci pa se preživljajo bolj ali manj z ribištvom, čeprav imajo idealne pogoje tudi za kmetovanje.

Vasica na otoku
Marina

Nastanila sva se v skromnem bungalovu tik zraven hoste, tako da sva lahko ponoči poslušala vso pestro dogajanje v džungli. Kričanje opic, pa cel orkester ptičev, kuščarji... Vodni bivoli so si ponoči privoščili sočno travico zadaj za hiško in vmes poskrbeli še za manjši potres, vsaj tako sva se počutila. Eden izmed bivolov se je zaletel v bungalov in poskrbel za krajši preplah med spanjem. Posvojila sva tudi "tekko-ja", kuščarja s strašno močnim glasom in ga hitro zdresirala, da se ponoči ni preveč oglašal.

Sončni vzhod
Pot na plažo
Hišni ljubljenček

Morja sva se veselila tudi zaradi morske hrane. Sprva ni kazalo najbolje, saj je ponudba treh vaških gostilnic zelo omejena in bazira na nudlih in rižu. Midva se nisva dala in se uspela dogovoriti za večerni aranžma pri vietnamski gazdarici največjega lokala v vasi. Hua, kot ji je ime, naju je vsak večer razvajala z ribami, lignji, rakci in še čem. Predvsem pa smo vsak večer gratis pili domač rižev viski. Kot nam je razložila, "Whisky Cambodia 1, 2, 3, ok, 4 dance, 5 sleep". No, mi pri št. 5 še nismo spali, smo pa plesali. Najin vsakdan je sestavljalo kopanje, snorklanje, popoldansko dremanje in branje knjig. Življenje je lahko tako preprosto. Za malo spremembo sva šla še na treking po džungli, ki je na nama pustil obilo prask, modric in pikov insektov. Lokalni vodič je utiral pot z mačeto, ampak to še ne pomeni, da je pot prosto prehodna. Potrebno se je bilo plaziti, skakati čez hlode, narediti ozkega za hojo med drevesi in paziti na ovijalke.

Plaža
Kristalklar
Večer pri Hui
Matte -  finski plezalec po drevesih

Otok zelo zaznamuje skupina prostovoljcev, ki deluje v okviru Marine Conservation Cambodia organizacije. Prostovoljci mednarodne zasedbe predstavljajo skoraj polovico prebivalcev vasi in skušajo vaščanom prenesti čim več znanj, zlasti glede vzdržnega izrabljanja morja  oz. ohranjanja ribje populacije, otroke učijo angleščino (pomagali so zgraditi tudi šolo), načrtujejo projekt skupnih vrtičkov, ipd.

Kar nisva si želela zapustiti otoka in želja se nama je uresničila. Ladja, ki vozi nazaj v Sihanoukville, naju je namreč enostavno pozabila, kljub predhodnim telefonskim klicem operaterju. Malo sva puhala od jeze, saj nočitev na otoku ni poceni (20 USD), pa tudi sam ladijski prevoz ne (še dodatnih 20 USD na osebo). Že sva sestavljala pritožbo v glavah, ampak nama je na koncu uspelo zastonj prespati v potapljaškem centru. 

Popoldanski sprehod

Po povratku v Sihanoukville sva se odločila, da si ogledava Otres plažo in obiščeva tamkajšnji slovenski "Mushroom Point". Naletela sva na Romana, enega od lastnikov in imeli luštno priliko po domače poklepetati v beach baru. Tako prenočišča, bungalovi kot tudi bar na plaži so zgrajeni v stilu "gobic", pokritih z naravno streho iz palmovih listov. Plac je zelo priljubljen, pohvaljen tudi v LP in očitno dobro voden. Slovenci znamo. Z veseljem bi ostala kak dan še tam, vendar naju čas že počasi preganja, Kambodža pa še ni do konca obdelana. Ob obali greva proti vzhodu in mestu Kampot.

Otres plaža
Vrt z "gobicami"

petek, 22. marec 2013

Phnom Penh

O Phnom Penh-u sva od popotnikov slišala vse mogoče, od tega da je super žurersko mesto, do popolnoma nasprotnih kritik, da je blazno dolgočasno in brez prave vsebine. Ni bilo druge, kot da se še sama prepričava.

Sama pot je bila tudi tokrat nekaj posebnega, saj smo iz planiranih 6 ur potovanja, dosegli rekordnih 8 ur. Razlog: ena ura menjavanja počene gume. K sreči nas je okvara doletela v senci pod drevesi. Da pa je bila mera za ta dan še bolj polna, naju je po prihodu v mesto napadla tuk tuk mafija. Sva jih že vajena, ampak še vedno je težko ohraniti mirno kri. Imela sva ogledan hotelčič iz vodiča, vendar sva bila dostavljena na drug naslov z istim imenom. Seveda, sva to ugotovila, ko je bilo že prepozno. Cena uhuhu, sredi glavne party ulice in grooozna soba. Ker so bile opcije naokoli še dražje sva se sprijaznila z eno nočitvijo in že naslednje jutro zgodaj pobegnila na drugi konec mesta.

Dnevni utrinek
Večerni make-up

Prvi vtis o Phnom Penh-u ni bil najboljši. Večerni sprehod je razkril marsikaj. Glavni del mesta poln "barov" in "klubov" pred katerimi se razstavljajo zelo mlada dekleta. Na drugi strani pa ostarela zahodnjaška klientela, ki se nemalokrat brez zadržkov kaže v družbi takorekoč otrok. Ogromno je tudi beračev, invalidov in podobnih revežev, ki se poskušajo hraniti z ostanki na mizah dragih hotelov. Ena od temnih plati Kambodže.

Obrtnica
Dostava kosila kamorkoli
Cvetoči zobarski posel
Rikšarji na kolesih - izumirajoča vrsta

Želela sva si malo kulture in izbraževanja, zato sva se odločila za ogled nacionalnega muzeja in kraljeve palače. Nacionalni muzej je zelo skromen (čeprav obljublja drugače), ogledati si je mogoče predvsem kipce iz različnih obdobij kmerske zgodovine. Če ne bi bilo doniranih predmetov iz VB, Francije ali ZDA, bi bil muzej verjetno kar prazen. Dragotine so večinoma v tujih rokah. 

Muzejska kravica

 Kraljeva palača je bila že malo boljša kar se razkošja tiče. Najbolj impresivna je bila srebrna pagoda, ki je tlakovana s 5000 srebrnimi ploščicami. V njej je možno videti ogromno zlatih in srebrnih kipcev bud, najbolj znan je 90 kg kip bude (Maitreja buda) okrašen z 9584 diamanti.


Kraljeva palača od zunaj
Srebrna pagoda

Težji del zgodovine sva si pustila za naslednji dan, ko sva obiskala zloglasni zapor rdečih kmerov Tuol Sleng oz. S-21. O Rdečih Kmerih je že bilo veliko povedanega. Zapor je nastal v prostorih nekdanje srednje šole sredi mesta. Učilnice so spremenili v celice in mučilnice, idiličen vrt pa prav tako opremili za namene mučenja. Telovadni pripomočki so postali natezalnica. V S-21 zaporu je v 4 letih delovanja med 1975 in 1979 izginilo ca. 20.000 ljudi, predvsem "nezvesti" kadri Kmerov. Bivanje v zaporu je preživelo zgolj 7 ljudi (po drugi verziji okrog 20), ki so uspeli preživeti zahvaljujoč uporabnim znanjem kot so slikanje, fotografija, popravljanje strojev... Obisk nekdanjega poslopja groze pusti globok vtis, čeprav je mogoče videti le gole stene in fotografije zapornikov. Stene še vedno nemo kričijo, krvavi madeži so še vidni. Nekaj podobnega lahko opazite tudi na obrazih srednje in starejše generacije Kambodžanov. Strahote še niso pozabljene, smeha in veselja je malo. Nekaj glavnih vodij rdečih kmerov še vedno ni obsojenih oz. so ušli z  relativno milo kaznijo. Branijo jih najboljši ameriški, nizozemski in britanski odvetniki. Z nekdanjimi zločinci naj bi bila povezana tudi aktualna vodilna stranka CPP (Cambodia People's Party), kar pomeni da so Rdeči Kmeri samo malo zamenjali barvo in sprejeli doktrino kapitala. Enaka zgodba na različnih koncih sveta.


Tuol Sleng
Zaporniški prostori

Po vsem hudem sva potrebovala okrepčilo. Kambodža je idealna, če si želite preizkušati svoj kulinarični pogum. Restavracija Romdeng (sicer del Friends International organizacije) je idealno mesto za kaj takega. Gre za restavracijo, ki izobražuje mladino z ulice in je zaradi svojih "karitativnih namenov" tudi zelo draga. Zamižala sva pri budgetu in si privoščila dobrote kot so ocvrte tarantele, amok z ribo, ipd. Zdaj že lahko rečeva, da sva navdušena nad kamboško hrano. Recepte že zbirava. Polni in raznovrstni okusi, velika izbira eksotike kot so kače, žabe, polži, žuželke, pajki, ipd. Žabice so super, tarantela pa po pravici povedano nima ravno okusa. Kot kak dlakavi čips. 

Urška uspešno premaguje svoj strah pred pajki

Kambodža je preplavljena z t.i. nevladnimi pomoč ponujajočimi organizacijami, ki so vse po vrsti iz tujine.  Število le-teh je res impresivno. Vsi na veliko "pomagajo" in zbirajo sredstva, učinki pa so bog ve kje. Restavracij kot je Romdeng, je samo v Phnom Penh-u več kot 10. Kot sva opazila na licu mesta, vse skupaj bolj diši po izkoriščanju zastonj delovne sile. Pa še za pranje denarja je priročno.

Dva dni velemesta je bilo čez vrh glave dovolj. Naslednji cilj, tako težko pričakovan (že dva  meseca ga čakava) - morje! Da vidimo, s čim se Kambodža lahko po morsko pohvali.

sreda, 20. marec 2013

Siam Rep (Angkor Wat) in Battambang



Obiskati Kambodžo in ne obiskati Siam Repa bi bil zločin. Siam Rep je sopomenka za Angkor Wat oziroma mesto (ima 120.000 prebivalcev), kjer se nastanijo vsi, ki si želijo ogledati legendarni kompleks templjev. Siam Rep je temu primerno turistično turbo razvit, preplavljen je s hoteli različnih rangov, ima t.i. »pub street«, kjer teče pivo za 0,5 dolarja, da o množici tržnic in stojnic, okrašenih kot novoletna jelka, niti ne govorimo. Hrane in pijače kot ti srce poželi. Siam rep je res turistični geto, ampak dovolj všečen in s kakovostno ponudbo. Tudi na najbolj zloglasni ulici je mogoče dobiti dobro avtentično kmersko hrano. Midva sva po večerji predla od ugodja kot dva mucka. Imela sva tudi zabavne momente, ko so Jureta obletavali mladi natakarji in mu kar med večerjo ponujali spolne usluge, katere je z nasmeškom zavrnil.

Siam Rep veduta
Žurerska ulica
Kičasti mostovi

Angkor Wat je poglavje zase. Je simbol moči nekdanjega kmerskega imperija in največji verski kompleks na svetu, ki po obsegu meri več deset km. V času njegovega vrhunca v 12-13. stoletju je obsegal dobršen del jugovzhodne Azije, današnjo Kambodžo, Laos, večino Tajske in del J Vietnama. Imperij je začel cveteti v 9. stol., pod vladavino Jayavarman-a II. K vzponu je močno pripomogel tudi sofisticiran sistem vodnih zbiralnikov in namakalnih sistemov, brez katerih bi bil pridelek riža bistveno manjši. Območje Angkor Wat-a je na vrhuncu naseljevalo preko milijon ljudi (v tistih časih so v Evropi mesta obsegala ca. 50.000 prebivalcev). To kar je Angkor Wat ustvarilo, ga je tudi pokopalo. Okolje ni več preneslo večstoletnega intenzivnega obdelovanja (posekali so vse okoliške gozdove...), kar je povzročilo dolgotrajne in usodne suše. Zatonu so dodatno pripomogli še notranji spori.

Za ogled v enem dnevu morate biti res v šampionski formi, saj brez pešačenja ne gre. Poleg tega je kompleks od mesta oddaljen ca. 5 km, tako da morate premagati še to razdaljo. Največ ljudi se odloči za nakup 3-dnevne karte in najem tuk-tuka, s katerim se udobno peljete od templja od templja. Nekateri pa se odločijo za 3-dnevno karto in najem kolesa, kar je malo bolj naporna izbira. Midva sva izbrala slednjo. Prvi dan sva se lotila t.i. velikega kroga (prekolesarila sva ca. 40 km) in obiskala bolj oddaljene starejše templje. Nekateri so še vedno napol prerasli z drevesi in dajejo še malo divjega džungelskega vtisa. Če bi bili sami, bi lahko podoživeli občutke prvih zahodnjaških raziskovalcev. Ampak niti približno niste sami, z vami se za najboljšo možno fotko preriva še najmanj 100 drugih turistov. Zgodba se ponavlja na večini lokacij, tako da se vauuu momenti ali pa kakršnikoli meditativni prebliski hitro razblinijo. Če si želite miru je potrebno vstati zelo zgodaj ali sopihati v opoldanski vročini.

Angkor Wat
Vhod v cesarsko palačo
Sedaj so drevesa glavna
Reliefni detajl

Za drugi dan sva si pustila najbolj atraktivne templje v malem krogu (prekolesarila sva ca. 20 km), vključno s samim Angkor Wat-om. Dva dneva sta bila več kot dovolj, saj se nama je že počasi mešalo od vsega starega kamenja.

Kamboški nacionalni simbol se v modernih časih zapleta v podobne kontroverzne zgodbe okoli nacionalnega interesa kot se dogajajo pri nas. Dejanski lastnik oz. glavni upravljalec je korporacija Sokimex, ki pokriva trgovino z naftnimi derivati, si lasti mrežo luksuznih hotelov, gradi igralnice, ima letalsko družbo in na veliko trguje, zlasti z Vietnamom. Podjetje je v lasti v Kambodži rojenega mladca, vietnamskih korenin. Podjetje je močno povezano z vladajočo ljudsko stranko (CPP), znano kot eno najbolj skorumpiranih vlad na svetu. Leta 1999 je država predala vse pravice iz pobiranja vstopnin in trženja Angkor-ja Sokimex-u za borih milijon USD letno. Enodnevna karta stane 20 USD, povprečno število obiskovalcev se giblje okoli 2 milijona letno, zdaj si pa izračunajte... Zraven sodi še cel kup dodatnih aktivnosti, od spominkov, hrane in pijače, vodičev itd. Pogodba je bila sicer kasneje rahlo korigirana, tako da državni agenciji za zaščito in upravljanje Angkor-ja (APSARA) ostane nekje tretjina zaslužka, pa še ta gre po vsej verjetnosti v žepe strankarskih veljakov. Dejansko ima Kambodža od spomenika zelo malo. Še prevozi in prenočišča v Siam Repu so strogo kontrolirani po mafijskem principu.

Enigmatični obrazi Bayona
Preah Khan
Vhod v Angkor Wat

Utrujena od raziskovanja Angkor-ja, sva si zaželela pobega v bolj mirno in manjše mesto. Battambang se je zdel primerna izbira. Od Siam Rep-a je oddaljen ca. 5 ur vožnje z avtobusom, ponuja pa nekaj ostankov francoske kolonialne arhitekture, templje iz Angkor obdobja (v bližini) in obisk cirkusa. Mesto samo je bolj dolgčas, zato sva izbrala cirkus. Phare Ponleu Selpak je priznana šola, ki pomaga otrokom iz revnega okolja pri njihovem razvoju v cirkuške artiste, igralce, glasbenike in druge umetnike. Ogledala sva si eno od njihovih predstav, v osnovi ljudsko zgodbo, zapakirano v  mešanico modernega plesa, akrobacij in humornih vložkov. Predstavo je vseskozi spremljala odlično odigrana živa glasba na tradicionalnih inštrumentih. Zadovoljna, da sva ujela predstavo.

Battambang
Utrinek s predstave 1
Utrinek s predstave 2
Prinašalci ognja
Gibčni artistki
Na vidiku naju že čaka prestolnica Phnom Pehn.

nedelja, 17. marec 2013

Pozdravljena Kambodža - Kratie

Z otočka Don Khong se je Kambodža zdela zelo blizu, žal pa v praksi to pomeni zopet nekaj ur na različnih transportnih sredstvih. Najprej trajekt, potem minibus št. 1 do zbirnega mesta prevoznika na laoški strani, potem minibus št. 2 do meje, kjer čaka veliki bus za naprej po Kambodži. Eh, vse skupaj je nateg za turiste (21 USD do Kratie-a), ampak nisva bila ravno v formi za iskanje povezav z lokalnimi pick up-i.

Za dobrodošlico na meji te pričaka pa nov nateg. Najprej ti na laoški strani zaračunajo storitev izstopnega štempljanja (2 USD), ki sicer ne obstaja. Tik pred kamboško mejno zapornico ti poštirkan uradnik, ki sedi za mizo s plakatom "karantena", hoče prodati zdravstveni formular za 1 USD. Zatem pa do pisarne glavnih frajerjev. Viza naenkrat stane 25 USD namesto 20 USD. Stvar je v tem, da se na nekaterih kopenskih mejnih prehodih med Laosom in Kambodžo (pa tudi na nekaterih s Tajsko) že dolgo časa dogaja uradniško izsiljevanje. Vse kar je več od 20 USD gre direktno v žepe po uradniški piramidi. Dodatni zaslužki so lepi, 1000 USD mesečno ali več. Protestiranje ponavadi nima učinka (razen, če bi se večja skupina turistov tako odločila) oz. si lahko podaljšate čakanje v vrsti v nedogled. No, nama je uspelo prešpricati "karanteno", ostalo pa sva godrnjaje plačala.

Za prvo postojanko v Kambodži sva si izbrala mestece Kratie, ki se nama je zdelo bolj privlačno za začetek kot turistično oblegan Siam Rep. Mestece leži ob Mekongu in je najbolj znano po t.i. iravadi delfinih (enako kot velja za 4000 otokov v Laosu). Delfini so na robu izumrtja in morate imeti neizmerno srečo, da jih sploh vidite.
Pogled na Kratie z najinega okna

Kratie ni nič posebnega, njegova ponudba bazira na odkrivanju Mekonga in okoliških krajev. Mnogi popotniki se tako kot midva ustavijo za dan ali dva pred nadaljevanjem poti po Kambodži oz. pred vstopom v Laos. Ima veliko izbiro hotelčkov, nekaj dobrih restavracij, predvsem pa oddaja ležerno vzdušje Mekonga. Razlika napram Laosu pa je ogromna. Kot da bi se vrnila v turbo civilizacijo. Turistični ponudniki so vsiljivi in zagnani za posel. Po mesecu dni špartanskega Laosa nama je prijalo, da so malo bolj plesali okoli naju. Priznati je treba, da se res trudijo ustreči turistom.

Aktualna kamboška moda - pižame
Tržnica

Denarnica si je oddahnila, saj so cene rahlo nižje kot v Laosu, tako prenočišč kot hrane. Upava, da tako ostane še naprej. Kot plačilno sredstvo kraljuje dolar. Celo bankomati ne izpljunejo lokalne valute (riel). Tukaj bi lahko dodala razmislek o vprašanju državne suverenosti, ampak naj bo to za drugič.

Nasproti Kratie-a, sredi Mekonga, leži otoček Koh Trong, idealen za dnevni izlet (lahko pa tudi prespite pri domačinih). Obisk priporočava, ker je v bistvu najlepši del Kratie-a. Prijetno podeželsko okolje, prijazni ljudje, peščene plaže, plavajoča vas in res lep sprehod po senčki. Nabrala sva si novih moči za Kambodžo.

Sveta trojica kamboške ljudske stranke
Velikanski "jackfruit"
Plavajoča vas
"Kozolec"
Zahod na otoku

sobota, 16. marec 2013

Osebno o Laosu

Kako strniti vtise o Laosu? Huh, ne bo šlo preveč na hitro. Veliko zgodovine, premočnih sosed in preslabih voditeljev. Laos se je ustavil nekje v preteklosti in se sramežljivo spogleduje s sladkorčki, ki jim jih ponuja tajska televizija, kitajski ali pa vietnamski trgovci. Sladkorčki so za Laožane zelo dragi, saj je država še vedno del seznama najrevnejših. Še toliko bolj dragi, ker elite za male pare razprodajajo edino bogastvo, ki je Laosu še preostalo: zemljo, gozdove, reke. Prebivalcev je za tako ogromno državo malo, poselitev je redka, sploh v hribovitih predelih. Kljub temu ljudje v hribih (kar predstavlja skoraj pol države) težko preživijo. Gozd je že skoraj posekan, živali ni več, reke spreminjajo svoj značaj zaradi gradnje hidroelektrarn, ceste so zanič in izpodrivajo vasi, polja so še vedno posejana z neeksplodiranimi bombami. Je pa zato na voljo optični kabel, ki ga nihče od lokalnih prebivalcev ne more uporabiti, načrtuje se super hitra železnica za povezavo Tajske z Vietnamom in še kaj podobnega bi se našlo na t.i. poti napredka.

Za Laožane se zdi, da lebdijo v svojem skromnem, ležernem jebivetrskem svetu. Skoraj bi jih lahko prestavili kam na Balkan (presojo točno kam prepuščava vam). Lao Lao jim pomaga, da se veselijo bučno in prepevajo karaoke pozno v noč. Veliko hudega je bilo, vojna št. 1 (1. indokinska), pa vojna številka 2 (vietnamska), komunistični režim in večno pogrevanje starih zamer (eni za rojaliste, drugi za komuniste). Z Laosom sta se igrala tako Vietnam kot ZDA. Slednje so z najsilovitejšo pošiljko bomb in izstrelkov v zgodovini naredile ogromno škodo ljudem in okolju, odplačale pa tega nikoli ne bodo. Kot da Laos ne bi smel obstajati.

Prašičji pastir

Da ne bo vse samo črno obarvano. Laos je vreden obiska, saj še vedno ponuja popotnikom obilo območij neokrnjene narave (predvsem v nacionalnih parkih) v katerih lahko uživamo v športno-adrenalinskih aktivnostih ali preprosto občudujemo naravne lepote in se zazibljemo v laoški ritem. V kolikor niste prezahtevni in lahko preživite z mrzlim tušem (ali vrčem vode), potem ste na dobri poti, da se vam Laos predstavi v vsej lepoti. Ljudje so posebno poglavje s svojo navidezno mirnostjo in sramežljivostjo. Prvemu nasmešku hitro sledi naslednji, kmalu zatem pa ste lahko že povabljeni na šilce ali dva. Ne pričakujte znanja angleščine, je povsem nepotrebna. Primanjkljaj izobrazbe je vseprisoten, lahko se zgodi, da se boste skupaj s prodajalci učili osnov računanja (8 plus 9 je 26, ups 17...). Verjetno vam tudi osnove kmetovanja ne bodo ravno logične, čeprav sami niste s podeželja. Požigalništvo se pojavlja celo na gredicah. Tudi vodovodne in električne napeljave so močno pod vprašajem, ampak Laožani se pač ne obremenjujejo in se držijo " keep it simple" pristopa. Morda bo mlada generacija s finimi telefončki kaj spremenila.

Gozdni divjaki

Midva sva uživala. Nobene nepotrebne navlake, preprosti ljudje, ki te nimajo namena prinesti naokoli, lepa narava in dosti zabavnih trenutkov. Vsakršno razburjanje ali pihanje skozi nos prepovedano. Malo sva pogrešala tajsko raznovrstnost hrane, ampak kaj češ, ne more biti zmeraj vse po najino. Še vedno se v Laosu lahko dobro je. Evo, da vam bo lažje, najin top izbor.

TOP 5 Laosa
  • hribi
  • jame
  • laoška ležernost
  • Lao pivo
  • laoški radovedni in nasmejani otroci
Juretova obvezna oprema


MINUSI Laosa
  • cene prevozov
  • slabe ceste in počasni transporti
  • hrana (v smislu, da je precej dolgočasna)
  • tuk tuk mafijozoti
  • odnos do okolja
Naložiti je treba še 2 hladilnika...

Vsa ponosna sva vsem visokim cenam navkljub znižala povprečno dnevno porabo na 17 EUR/dan na osebo. Nekaj fint sva se pa že naučila. Želiva, da se Laosu usoda obrne čim prej na svetlo stran. Midva se že ozirava po Kambodži.