Hsipaw

Iz Mandalaya sva si želela pobegniti pred prahom in vročino, 6 ur oddaljeni Hsipaw se je zdel ravno pravšnji za kaj takega. Osrednji Hsipaw je zelo majhen, bus je ustavil sredi glavne ulice in takoj so nas napadli »hotelirski agentje«. Glavne sezone je konec in začela se je bitka za preostanek turistov. Izbrala sva Yee Shin hotel, zgrajen pred 4 meseci in izpogajala do sedaj najugodnejšo ceno (18 usd). Nekaj dni sva bila edina gosta in sva se po zaslugi domačega osebja zelo zabavala. Malo smo klepetali, malo smo se učili angleško, skupaj smo gledali mjanmarske limonade itd.

Pogled na reko

Yee Shin ekipa

April ni idealen mesec za trekinge, ker je pokrajina zelo suha in prašna, pa se vročina sredi dneva je prehuda za resne pohode. Raje sva se odločila za krajši treking po okoliških vaseh in končno naletela na dobrega vodiča. G.Sai je mala enciklopedija in je hkrati dovolj korajžen, da si upa govoriti tudi o politiki. Sprehodili smo se skozi Hsipaw in okoliške vasi, tako da sva dobila  lep vpogled v vaški vsakdan. Videla sva tovarno kitajskih in shan rezancev, vaško kovačijo in izdelovalce cigar. Spili smo čaj s pridelovalcem lubenic, lovili kuščarje in se smejali z radovednimi otroci.

Tovarna "nudlov"

Navihanci

Nune na obhodu

Medtem, ko v središču Hsipawa rastejo kičaste kitajske vile, na vasi še vedno prevladuje tradicionalna gradnja iz lesa ali bambusa. Zahvaljujoč obilici vode je kmetijstvo na zavidljivi ravni. Gojijo različne vrste zelenjave (cvetača, česen, čebula, paradižnik...), sojo, riž, lubenice. Imajo tudi plantažo ananasa, ki slovi kot najboljši v Myanmaru. Ljudje niso lačni.

Star tip hise

Jutranja trznica

Polja

Buffalo boy

S Sai-jem smo se dobro ujeli in se dogovorili še za večerno pivo. Sai je bil v študentskih letih reden udeleženec protirežimskih demonstracij in še vedno sanja o odrešeniški demokraciji. Danes je rahlo zapit, verižni žvečilec betla, ki v prostem času najraje bere knjige. Živi z mamo in sestro ter velja za vaškega posebneža. Hsipaw je del severne Shan province, v kateri še vedno tli državljanska vojna med Shani in vladnimi silami. Razložil nama je, da so Shani močno razlikujejo od Bamarov, imajo svoj jezik in kulturo predvsem pa bi radi ohranili kontrolo nad svojim ozeljem in naravnimi viri. V ta namen so ustanovili svojo vojsko. Vlada temu nasprotuje in seli vedno več vojske v Shan provinco, kar povzroča nove incidente. Le 3 mesece nazaj je v neposredni bližini Hsipawa prišlo do oboroženega spopada, v katerem so umrli 4 vladni vojaki. Sai je potožil, da se časi hitro spreminjajo, v kraj prihaja vedno več tujcev (pa čeprav samo iz Mandalaya), z njimi pa pridejo tudi nove težave kot kriminal, prisila lokalnega prebivalstva v prodajo zemlje, lažni prodajalci loterije in vladni vohljači. Velike težave so tudi severneje v Kachin regiji (Kitajci se gredo program: orožje za dragulje), ki je povsem izven vladne kontrole. Podobna zmešnjava je na zahodu v Rakin provinci, kjer se skrivoma dogaja genocid nad priseljenci iz Bangladeša. Dodatno segreva ozračje še naraščajoča nestrpnost med budisti in muslimani. Zdi se, da je le vprašanje časa, kdaj bo v Mjanmaru močno počilo.

Burmanci si demokracije neizmerno želijo in sanjajo, da bo po volitvah 2015 vse drugače, med in mleko za vse. Sai ni nobena izjema. Midva sva poizkusila omejiti njegovo evforijo in mu obrazložiti, da velike sile bolj kot demokracija zanima možnost velikih profitabilnih investicij. Za trenutek se je le zamislil, prepričati pa se ni pustil.

G. Sai

Hsipaw si bova zapomnila po srečevanju bolj ali manj posrečnih ljudi. Eden izmed njih je bil predsednik teniškega kluba, vitalni sedemdesetletnik, ki se še mora otepati mladenk. Fini gospod nama je predstavil vse pomembneže kluba, od lokalnega odvetnika, poveljnika Shan vojske, pomembnega trgovca, lokalnega zdravnika... Vsi po vrsti so šepali, saj so prejšnji dan igrali hudo nogometno tekmo proti ženskim mladinkam. Na najino vprašanje, s čim se ukvarja, sva dobila odgovor, da trenutno meditira, igra tenis in golf, 3 dobro situirane hčerke pa mu pošiljajo denar za preživetje. Ključ njegovega življenjskega uspeha pa so bili zadetki na loteriji: 20-krat glavni dobitek na državni loteriji v Mjanmaru in 6-krat na ilegalni tajski loteriji. Oh, kaj res? Lahko sva samo še odgovorila, da je rojen pod srečo zvezdo.

Mikro Bagan

Tempelj nad mestom

Sunset hill panorama

Pred odhodom sva si ogledala še »mali Bagan« in »Sunset hill« ter zaključila krog lokalnih znamenitosti. Čakala naju je še psihična priprava na 16-urno vožnjo do jezera Inla.

Mandalay

V Mandalay sva prispela z udobnim nočnim busom (9 ur iz Yangona) in si oddahnila, saj sva takoj našla dobro sobo za spodobno ceno nedaleč od mestne trdnjave. 

Mandalay-ska trdnjava by night

Mandalay je živahno milijonsko mesto, v preteklosti tudi uradna, danes pa kulturna prestolnica Mjanmara. Staremu delu mesta dominira mogočna trdnjava, znotraj katere se je nekoč bohotila palača zadnjih burmanskih kraljev. Palača in spremljajoči objekti so bili med 2. sv. vojno požgani do tal. Vojaški režim je opravil delno rekonstrukcijo za bolj ali manj turistične namene, zraven pa dodal še vojašnico, vadbeni center, ipd. Lep kontrast, ni kaj. Midva sva se trdnjave lotila peš in ugotovila, da ne bo šlo tako hitro kot sva mislila. Ena stranica (kvadratnega) obzidja meri ca. 2 km, vhod za tujce pa je na vzhodni strani, najbolj oddaljeni od najinega hotela. Termometer nastavite na 40 stopinj celzija in dobite najine »idealne« razmere za sprehod.Trdnjava in posnetek palače drugače nista nič posebnega.

Kraljeva palača

Nočni Mandalay

Da bo mazohizem dneva popoln, sva se po obisku trdnjave bosonoga povzpela še na Mandalay Hill. Skozi celotno pot ste pod budnim očesom bude, na koncu pa nagrajeni za vse sopihanje s prelepim razgledom na Mandalay in okoliške hribe. Skupna poraba vode: 8 litrov v petih urah. V mestu je še nekaj (menda) zanimivih templjev, ampak to naj bo za resne navdušence. 

Tempelj

Razgled z Mandalay Hill-a

Nedaleč stran od Mandalaya so vredna obiska stara mesta Amarapura, Inwa, Sagaing in Mingun. Midva sva po težkih cenovnih pogajanjih najela taksi in se odpravila na ogled prvih treh. 

Tkalnica svile

Prva postaja v Amarapuri je Ganayon Kyaung, slavni samostan, kjer se vsak dan okoli 10h odvija procesija menihov na poti na zajtrk. Poleg njih lahko opazujete tudi hordo tujih (paketnih) turistov, ki škljocajo s fotoaparati in rinejo nosove v meniške lonce. Zelo skomercializirano in očitno dober dohodek za samostan. Druga atrakcija Amarapure je najdaljši tikov most na svetu, imenovan U Bein, dolg kar 1,6 km. Lahko ga opazujete s čolna ali se sprehodite po njem. Med domačini je popularna izletniška točka, zato stojnic z okrepčili in kramo ne manjka, ponujajo pa se tudi fotografi za romantične portrete na mostu. Sprehodila sva se do polovice, potem pa se predala zaradi peklenske temperature preko 40 stopinj celzija. Začela sva pogrešati vodni festival.

Foto safari

U Bein tikov most

Pot smo nadaljevali proti Sagaingu, čigar s pagodami posejana pobočja so vidna že od daleč. Zanimiv razgled ponuja most preko Iravadija tik pred mestecem, od koder svalahko opazovala živahen rečni promet z zlatimi templji v ozadju. V Sagaingu naju je čakal nov vzpon na t.i. Sagaing Hill, katerega vrh spet okupira tempelj z razgledom na še več templjev. Pokrajina je trenutno zelo suha in ni ravno fotogenična.

Za konec nama je ostala še Inwa (oz. Ava), mestece na rečnem otoku, s 400-letnim stažem mjanmarske prestolnice. Iz taksija na čoln, potem pa na konjsko vprego za potep po otoku. Za vse skupaj zaračunajo 7600 Kyatov (ca.6 EUR). Lahko bi šla tudi peš, ampak sonce je bilo premočno. Kljub temu nama je bilo hitro žal. Vožnja s kočijo po razritih potkah je strašno neudoba, pa še konji se ti zasmilijo, ko gledaš kočijaže kako divje udrihajo s palicami po njih. Z vprego vas zapeljejo na 4 točke: v 2 samostana, eden kamnit, drugi lesen, star tempelj s tremi budami in star razgledni stolp. Po vaški pokrajini med polji in drevesi je posejanih še veliko ruševin, vendar  boste morali kočijaža prej krepko pocukati za rokav, da se ustavi. Tudi tukaj sva srečala cel avtobus nemških turistov, ki so se komaj skobacali na vprege in takoj povzročili zastoj na potkah. Kako je na vrhu sezone, decembra in januarja, si niti nočeva predstavljati.

Samostan Maha Aungmye Bonzan

Konjska vprega

Mandalay z okolico naju ni pretirano navdušil, k temu je prispevalo tudi rahlo depresivno vzdušje v mestu. V primerjavi z Yangonom so bili ljudje bolj mrki, tihi in zadržani. Kaj je temu vzrok, nama v dveh dnevih žal ni uspelo ugotoviti. 

Mandalayske marionete

Dva tedna mest je bilo več kot dovolj. Greva bolj na vas, proti severu v Hsipaw, ki slovi kot ena treking baz v Mjanmaru.