Obtičala sva, resnično, dobesedno sva obtičala v Katmanduju. In kdo je kriv? Čudovita indijska birokracija. V ponedeljek sva šla (že tretjič) po najino vizo. Postopek naj bi bilo načeloma tak: na netu izpolniš obrazec, ga sprintaš, oddaš na viza centru in plačaš kolikor pač rečejo (40 USD + processing fee). Po 5 delovnih dnevih prideš nazaj, oddaš potni list in se naslednji dan vrneš po vizo. No, pri nama je bilo malo drugače. Prvi dan nisva mogla oddati obrazca, ker je prišlo do napake v informacijskem sistemu in niso našli Slovenije. Ok, prideva naslednji dan in oddava obrazec. Čez 5 dni se vrneva in naju soočijo z dejstvom, da slovenski državljani potrebujemo "clearance" indijske ambasade v Sloveniji in da tega pač še ni. Naj prideva čez 2 dni pogledat, če je že urejeno. Glede na to, da nihče od ostalih čakajočih ni imel podobnih težav, sva se resnično počutila diskriminirana. Sploh napram ZDA prosilcem, ki so jih smehljaje za rokico peljali naokoli po uradu. Z dvignjenim pritiskom, predvsem pa razočarana, da bova morala pretrpeti še 2 dni v glavnem mestu in plačevati drag hotel, sva spisala nekaj ogorčenih uradnih mailov. Pomagalo ni nič, čez 2 dni še nobenega odgovora iz SLO, zato sva se odločila, da spokava v Pokharo ne glede na vse in greva na najin planiran treking. Upava, da se bodo v 3 tednih zmožni odločiti ali nama dajo vizo ali ne.
 |
| Neznosna lahkost bivanja |
Do Pokhare nama ni uspelo priti niti naslednji dan. Zgodaj zjutraj sva se otovorjena odpravila proti avtobusni postaji in zaman iskala taksi. Ceste so bile sumljivo prazne, trgovine zaprte, ljudje pa so sproščeno hodili po cesti. Praznik ali parada, sva se spraševala. V hotelu nama niso ničesar omenili, rikšar, ki naju je odpeljal do postaje je bil preračunljivo tiho. Ob cesti so stali policisti v polni bojni opremi in jasno nama je bilo, da se nekaj pripravlja. Na avtobusni postaji so se najini upi za pot v Pokharo dokončno razblinili. Zaradi splošnega protesta oz. štrajka, je iz varnostnih razlogov prepovedan promet po vsej državi. No, krasno. Poklapano sva odcapljala proti Thamelu in se za eno noč nastanila v najcenejši sobi, kar sva jo našla (za info, 4 - 5 USD). Katmanduja sva imela vrh glave, vse znamenitosti sva že pregledala in preizkusila cel kup restavracij. Viseti na netu ali brati knjigo ob poslušanju uličnega vrveža pa tudi ni bilo več zabavno.
 |
| Pogled na Daulaghiri |
Nepal je na višku predvolilne kampanje, ki bo doživela svoj triumf ali poraz z volitvami v sredini novembra. Politična situacija ni rožnata, za upravljanje državne blaganje se borijo vedno novi lumpi. Nepal je bil skozi večji del svoje zgodovine priča krvavim bojem za kraljevi prestol, navadni ljudje pa so ujeti v kruti kastni sistem in suženjstvo na skopi zemlji bolj ali manj tolkli revščino. Pa da malo osvetliva nedavno preteklost Nepala. V 50-ih letih 20. st. se ja na oblast vrnila "stara" kraljeva družina Shah. Za kratek čas so pristali na eksperiment parlamentarne demokracije, ki pa se je l. 1960 kruto končal. Zahteva po parlamentarnih volitvah je bila ponovno uslišana šele l. 1991. Zmaga "Nepali Congress" stranke ni prinesla tako želenih pozitivnih sprememb, nezadovoljstvo ljudstva se je povečevalo in botrovalo rojstvu novih in novih političnih strank. Leta 1996 je pod zastavo Maoistov izbruhnila državljanska vojna. Maoisti so prodajali idejo ljudske republike, ki bi povsem nadomestila monarhijo. Spopad med vladnimi/kraljevimi silami in Maoisti je trajal vse do leta 2006. Vmes se je l. 2001 zgodil še dvorni pokol, v katerem naj bi pod streli princa Dipendre, umrlo 9 članov kraljeve družine. Ugibanja kaj se je res zgodilo se še danes niso polegla. Kraljevina se je uradno ukinila l. 2008, na prestol pa so se zavihteli Maoisti. Seveda, se situacija v državi ni nič spremenila, samo žepi so se zamenjali. Da, denar izginja neznano kam, je jasno. Pomoči iz tujine je bilo veliko, denar od turizma tudi ni zanemarljiv, vseeno je infrastruktura v Nepalu še vedno v stanju izpred 50-ih let. Nič, resnično nič ni na novo zgrajenega, cest ni, elektrika je omejena, nafta zelo draga (1 USD), revnih ljudi pa ogromno. Maoisti so ravno tako razočarali in se razcepili na več delov. Eden od "odcepljenih" je kriv za trenutni štrajk, za katerega so pravi vzrok volitve. Nova frakcija zahteva čas za pripravo na tekmo in jih hoče preložiti.
 |
| Kasta posebne sorte |
 |
| Papiga ima rada konopljo |
V Pokhari sva lažje zadihala, čeprav gre za drugo največje mesto v Nepalu. Deli se na dva dela, na turistični predel ob jezeru Phewa in na običajen, prašni prometni del zadaj, kjer živi večina prebivalcev. Pokhara je popularna baza za vse, ki so namenjeni na treking okoli Anapurne. Ne samo to, v zadnjih letih je postala pravi adrenalinski Disneyland z ogromno ponudbo jadralnega padalstva, raftinga, gorskega kolesarjenja, pa zip line se najde... Pogled v nebo je zaradi silne gneče v zraku na trenutke kar malce srhljiv. Mavrica padal se ziblje naokoli jezera, mi spodaj pa se čudimo, kako jim uspevajo vsi precizni manevri.
 |
| Pogled na Pokharo |
 |
| Zahod nad jezerom |
 |
| Jadralci vsepovsod |
Za začetek sva se s čolnom popeljala preko jezera na drugo stran in se povzpela na "World peace" pagodo. Razgled s pagode je čudovit, zgodaj zjutraj se vidijo vrhovi Anapurne in Dhaulagiri. Predolgo sva poležavala, gore so že zakrili oblaki. V mesto sva se vrnila po drugi strani hriba in si spotoma ogledala še t.i. Devi's fall. Gre za kanjon z deročo reko in manjšim slapom, ki so ga skupaj z zgodbico spremenili v turistično znamenitost Pokhare (ampak iskreno povedano bolj za domačine). V reki naj bi leta 1961 med golim (poudarek!) kopanjem utonila Švicarka Devin.
 |
| "World peace" pagoda |
 |
| Slap Devis |
Naslednji dan sva izkoristilla za kolesarjenje in se odpeljala SZ od jezera proti vasi Pema. Promet se hitro zredči, kamni na cesti pa povečajo. Kolesa so zdržala, midva pa sva bila nagrajena z luštno, spokojno dolino, sredi katere kraljujejo riževa polja in potoki. Katmandujske tegobe so bile dokončno pozabljene.
 |
| Idilična riževa polja |
 |
| Ceste so slabe.... |
 |
| Vesela kolesarka |
Vseeno, v Nepalu se obetajo še zabavni časi. Danes je nov štrajk, trgovine so zaprte, ceste prazne (idealen dan za kolesarjenje), domačini pa posedajo ob robu ceste in se nervozno pomenkujejo. Podpora štrajku je majhna, ampak kot sva prebrala v časopisu, je prišlo ponekod tudi do nasilnih izpadov, od zažiganja avtobusov, do uničevanja stojnic trgovcev, ki niso spoštovali vsesplošne paralize države. Na zajtrk sva še lahko šla, v roku ene ure pa se je zaprl tudi ta lokal. Upava, da bo zvečer vse odprto, da si nakupiva še zadnje zaloge za treking. Jutri odhajava na pot okoli Anapurne. Dva do tri tedne hoje, nič luksuza, nič interneta, veliko kamenja, visokih hribov in upava, da tudi prijaznih ljudi.
 |
| Pokhara med štrajkom |
