Nasvidenje Indonezija

Puhteča, tresoča, nagnetena, pravljična, rajska, kruta, odmaknjena, vesela, divja, so samo mali vzorec izmed mnogih pridevnikov s katerimi bi lahko opisala Indonezijo. Nemogoče in nepravično bi bilo posploševati saj ima toliko obrazov kot je vseh otočkov, se pravi preko 17.000. V dveh mesecih nama je Indonezijo uspelo bolj ali manj samo ošvrkniti s pogledom, obiskala sva Javo, Bali, Lombok, Sulawesi, pa še kakšnega od otoških satelitov. Ampak tradicijo izkašljevanja vtisov ohranjava, drugače se lahko še zadušiva.

Skalna obala na Nusa Lembonganu

Impresivni Borobodur

Da bo vse skupaj lažje in po "reglcih", bova naravo in družbo ločila (po vzoru predmetne stopnje OŠ v davnih časih). Narava je impresivna, drugačna, eksotična, prvinska in raznolika. Po posušenih pokrajinah držav JV Azije, ki sva jih obiskala pred tem, naju je Indonezija pozdravila vsa zelena in prijetno sveža. Kakšno olajšanje, po 15 min hoje majica še vedno suha, opoldanska siesta ni več nuja ampak kaprica, modro nebo, občasno rahel poletni dež kot doma. Vulkani so nama jemali dih s svojo skrito uničevalno silo. Tega na našem koncu sveta ni mogoče videti in doživeti, zato so se nama zdeli toliko bolj privlačni. Začaralo naju je tudi morje, na trenutke modro da bolj ne more biti, spet drugič turkizno ali smaragdno. Svet pod morsko gladino je poglavje zase. Indonezija ja top izbira za potapljače in ljubitelje snorklanja (kot še za ostale vodne športe). Veliko podvodnega sveta je že plačalo davek pohlepa in rasti prebivalstva. Pogled na uničene, z dinamitom razmesarjene korale je več kot žalosten. Regulacija ribištva ne deluje, domači ribiči pa s pomanjkanjem ustrezne izobrazbe ne razmišljajo dlje kot o naslednjem vikendu. Začarani krog, kjer prostora za ribe ni več. Vseeno, še vedno se najdejo rajski kotički, kjer se vam lahko zmeša od barvne podvodne eksplozije, kjer lahko srečate mante, morske pse, gigantske želve, kite, itd. Indonezija je utelešenje reklamnega plakata za tropski otok. Izbira je velika in robinzonske fantazije se vam dejansko lahko izpolnijo. Se je pa potrebno precej potruditi, da pridete na svoj rajski otok (beri, veliko ur na trajektu), ampak ko ste enkrat tam, potem je vse pozabljeno. Peščena plaža, palme, kristalno čisto morje, džungla v ozadju... Idilo lahko pokvari samo človeški faktor.

Jezero v kraterju Rinjanija

Indonezijski simbol - čoln

Pa pojdimo na družbo. Indonezija je konglomerat različnih etničnih skupin, ki so imele to smolo, da jih je tlačila ista kolonialna nizozemska roka. Razlike so tako ogromne, da je Indonezija vedno bila bolj utopija domačih intelektualcev kot pa homogena državna tvorba. Oblast iz Jakarte je dolga desetletja provincam vladala s trdo roko in zatirala kakršenkoli napredek, ki ni bil po godu trenutnemu samodržcu. Rezultat je katastrofalen. Indonezija je sinonim za korupcijo in brezobzirnost vladajoče elite napram interesom civilne družbe. 

Starka

Prihodnost

Vse to se seveda odraža na ljudeh. Korupcija je splošno sprejeto dejstvo in njene vzvode poslušno uporablja tudi mali človek. Npr. ljudem se zdi normalno, da plačujejo prometnim policajem tudi, če ne naredijo prekrška (izjava domačina: »Rabijo denar za cigarete«). Ljudje razmišljajo na sledeč način: zakaj bi delal pošteno, če mi lahko težko pridobljen zaslužek, že jutri vzame vlada ali pohlepen uradnik. Saj gre pri nas doma za podoben sindrom, ampak v Indoneziji je ta prignan do skrajnosti. Prisotna je vsesplošna ignoranca zakonov. Srečali  smo z Nemko poročenega možaka, ki nam je razložil, da ima po njegovem mnenju Evropa čisto preveč pravil. Rib ne sme loviti povsod, pa še policijo kličemo zaradi glasnih sosedov. To je zanj popolnoma nesprejemljivo. Tudi doma ne more loviti rib, le razlog je drugačen, preprosto jih ni več.

Nekdanji vladarji

Domoljubje

Java kot največji otok in vladni sedež pobere večino privilegijev in denarja, ostali otočani se upravičeno počutijo prikrajšane in zapostavljene. Težnje po avtonomiji izkazujejo Bali, Sulawesi in Papua, kakšen bo izid še ni znano. Vlada stavi na nevarno versko karto. Indonezija je bila v preteklosti zmerna muslimanska država. To se sedaj spreminja saj gre po poti aktivne arabizacije in verskega muslimanskega fundamentalizma. V domačih časopisih sva prebrala kar nekaj zgroženih prispevkov (muslimanskih avtorjev) o močnem vdoru arabskega vpliva od simbolov v javnem prostoru do zakonodaje. Zadnja cvetka je, da bi radi uvedli test devištva za srednješolke. V arabski simboliki se izgublja njihova lastna tradicija in kultura. Kako na ta proces gledajo kristjani in hindujci ni težko uganiti. Protestant v Toraji nam je rekel, da upa da bo Jakarto zalil tsunami.

Dekoracije na tovornjakih

Strašljiva maska

Na Javi sva se počutila še kolikor toliko dobrodošla. Na ulici sva lahko klepetala z domačini. Hecanja je bilo dosti, ampak je bilo simpatično in brez zlih namenov. Podjetniška žilica Javancev je pripomogla k solidnemu turističnemu udobju. Na Baliju obvladajo turistični posel že dolgo časa in ti kot turistu nič ne manjka. Znajo ustreči tudi kapricam najzahtevnejših. Ljudje izven turizma so prijazni in dobri gostitelji. Lombok je že druga zgodba. Veliko prišlekov z Jave je prineslo islamski ekstremizem kar trenutno zavira turizem. Nekoč živahne plaže samevajo in so polne propadlih turističnih kapacitet (Giliji so izvzeti). Če se v kopalkah vržeš v vodo si deležen mrkih pogledov pastirjev, ki se od nikoder prikažejo s čredo krav. Po vaseh starejše ženske ne nosijo naglavnih rut, mlajše pa. Na Lomboku vseeno nisva imela slabih izkušenj. 

Najnovejša moda

Kdo ima večjega?

Sulawesi pa je posebno poglavje. Otok je etnično in versko zelo pester (muslimani na jugu in centralnem delu, kristjani v Toraji in na severu). Dobili smo občutek, da otočani turistov ne marajo. Že v Makassarju se je začelo s porogljivim smehom, odkritim norčevanjem in z nenehnimi poizkusi goljufanja. Občutek se v Toraji ni prav nič izboljšal. Naš vodič se je začudil zakaj nismo zadovoljni s prvo trgovino, kjer so nam vodo želeli zaračunati trikratno. Razložili smo mu, da nismo neumni in da je za nas konstantno oderuštvo žalitev in slabo za turizem. Nemo je strmel v nas in neumno mežikal. Na Togianih so se izkazali za izkoriščevalske prvake s tatinskim potencialom. Na severu je bilo malo bolje (izjema je Gorontalo, kjer bilo res težko hoditi naokoli, brez da bi se nekdo režal za tabo) ampak mrki pogledi, ki ti dajo vedeti da si vsiljivec, so ostali. Po celotnem otoku pa naju je zmotila naravnost otročja reakcija na težave. Če jih ujameš na laži (kar ni težko, ker se pogoji spreminjajo 5x na dan) ali jim poizkušaš razložiti svoj pogled, se užaljeno obrnejo in odkorakajo stran. Pa ne gre za slavno azijsko čast, bolj za igro s katero te želi nekdo prepričati, da ti samo on in samo on lahko uredi prenočišče, prevoz ali kaj podobnega. Ker niso ravno najbolj zagnani poslovneži, se jim niti za ceno ne da pogajati. 

S tem zdravilom boste umrli zdravi...

Prizor s tržnice

Indonezijska hrana je bila za naju razočaranje. Ulična hrana je bila povsod, ampak res povsod, povsem enaka (no malo je bil kriv postni mesec ramadan). Nasi Goreng (pražen riž), Mie Goreng (praženi rezanci), Ayam Goreng (pečen piščanec z rižem) so sestavljali železni repertoar vsakega menija. Malo več inovativnosti so pokazali na Baliju in Sulawesiju. Na Baliju so se izkazali z odojkom, gado-gadom in okusno morsko hrano. Na Sulawesiju se ravno tako lahko pohvalijo z dobro svinjino (hrustljava skorjica in njami ocvirki), drugače pa tam jedo vse kar miga, vendar se v raziskovanje okusov podgan in psov nismo spuščali. Za potešitev gurmanskih skušnjav je potrebno pošteno odpreti denarnico in obiskati katero od vrhunskih restavracij. Tudi pri hrani se izraža indonezijska lenoba. V pripravo hrane ne vlagajo toliko truda kot v sosednjih državah, začimb je precej manj, industrijskih omak in dodatkov pa precej več.

Šolski projekt reciklaže

Navkljub vsemu se bova zagotovo vračala v Indonezijo. Ostalo nama je še ca. 16990 otokov.