Puhteča, tresoča, nagnetena, pravljična, rajska, kruta, odmaknjena, vesela, divja, so samo mali vzorec izmed mnogih pridevnikov s katerimi bi lahko opisala Indonezijo. Nemogoče in nepravično bi bilo posploševati saj ima toliko obrazov kot je vseh otočkov, se pravi preko 17.000. V dveh mesecih nama je Indonezijo uspelo bolj ali manj samo ošvrkniti s pogledom, obiskala sva Javo, Bali, Lombok, Sulawesi, pa še kakšnega od otoških satelitov. Ampak tradicijo izkašljevanja vtisov ohranjava, drugače se lahko še zadušiva.
|
Skalna obala na Nusa Lembonganu |
|
Impresivni Borobodur |
Da bo vse skupaj lažje in po "reglcih", bova
naravo in družbo ločila (po vzoru predmetne stopnje OŠ v davnih časih). Narava
je impresivna, drugačna, eksotična, prvinska in raznolika. Po posušenih
pokrajinah držav JV Azije, ki sva jih obiskala pred tem, naju je Indonezija
pozdravila vsa zelena in prijetno sveža. Kakšno olajšanje, po 15 min hoje
majica še vedno suha, opoldanska siesta ni več nuja ampak kaprica, modro nebo,
občasno rahel poletni dež kot doma. Vulkani so nama jemali dih s svojo skrito
uničevalno silo. Tega na našem koncu sveta ni mogoče videti in doživeti, zato
so se nama zdeli toliko bolj privlačni. Začaralo naju je tudi morje, na
trenutke modro da bolj ne more biti, spet drugič turkizno ali smaragdno. Svet
pod morsko gladino je poglavje zase. Indonezija ja top izbira za potapljače in
ljubitelje snorklanja (kot še za ostale vodne športe). Veliko podvodnega sveta
je že plačalo davek pohlepa in rasti prebivalstva. Pogled na uničene, z
dinamitom razmesarjene korale je več kot žalosten. Regulacija ribištva ne
deluje, domači ribiči pa s pomanjkanjem ustrezne izobrazbe ne razmišljajo dlje
kot o naslednjem vikendu. Začarani krog, kjer prostora za ribe ni več. Vseeno,
še vedno se najdejo rajski kotički, kjer se vam lahko zmeša od barvne podvodne
eksplozije, kjer lahko srečate mante, morske pse, gigantske želve, kite, itd.
Indonezija je utelešenje reklamnega plakata za tropski otok. Izbira je velika
in robinzonske fantazije se vam dejansko lahko izpolnijo. Se je pa potrebno
precej potruditi, da pridete na svoj rajski otok (beri, veliko ur na trajektu),
ampak ko ste enkrat tam, potem je vse pozabljeno. Peščena plaža, palme,
kristalno čisto morje, džungla v ozadju... Idilo lahko pokvari samo človeški
faktor.
|
Jezero v kraterju Rinjanija |
|
Indonezijski simbol - čoln |
Pa pojdimo na družbo. Indonezija je konglomerat
različnih etničnih skupin, ki so imele to smolo, da jih je tlačila ista
kolonialna nizozemska roka. Razlike so tako ogromne, da je Indonezija vedno
bila bolj utopija domačih intelektualcev kot pa homogena državna tvorba. Oblast
iz Jakarte je dolga desetletja provincam vladala s trdo roko in zatirala
kakršenkoli napredek, ki ni bil po godu trenutnemu samodržcu. Rezultat je
katastrofalen. Indonezija je sinonim za korupcijo in brezobzirnost vladajoče
elite napram interesom civilne družbe.
|
Starka |
|
Prihodnost |
Vse to se seveda odraža na ljudeh. Korupcija je
splošno sprejeto dejstvo in njene vzvode poslušno uporablja tudi mali človek. Npr.
ljudem se zdi normalno, da plačujejo prometnim policajem tudi, če ne naredijo
prekrška (izjava domačina: »Rabijo denar za cigarete«). Ljudje razmišljajo na
sledeč način: zakaj bi delal pošteno, če mi lahko težko pridobljen zaslužek, že
jutri vzame vlada ali pohlepen uradnik. Saj gre pri nas doma za podoben
sindrom, ampak v Indoneziji je ta prignan do skrajnosti. Prisotna je vsesplošna
ignoranca zakonov. Srečali smo z Nemko
poročenega možaka, ki nam je razložil, da ima po njegovem mnenju Evropa čisto
preveč pravil. Rib ne sme loviti povsod, pa še policijo kličemo zaradi glasnih
sosedov. To je zanj popolnoma nesprejemljivo. Tudi doma ne more loviti rib, le
razlog je drugačen, preprosto jih ni več.
|
Nekdanji vladarji |
|
Domoljubje |
Java kot največji otok in vladni sedež pobere večino
privilegijev in denarja, ostali otočani se upravičeno počutijo prikrajšane in
zapostavljene. Težnje po avtonomiji izkazujejo Bali, Sulawesi in Papua, kakšen
bo izid še ni znano. Vlada stavi na nevarno versko karto. Indonezija je bila v
preteklosti zmerna muslimanska država. To se sedaj spreminja saj gre po poti
aktivne arabizacije in verskega muslimanskega fundamentalizma. V domačih
časopisih sva prebrala kar nekaj zgroženih prispevkov (muslimanskih avtorjev) o
močnem vdoru arabskega vpliva od simbolov v javnem prostoru do zakonodaje.
Zadnja cvetka je, da bi radi uvedli test devištva za srednješolke. V arabski
simboliki se izgublja njihova lastna tradicija in kultura. Kako na ta proces
gledajo kristjani in hindujci ni težko uganiti. Protestant v Toraji nam je
rekel, da upa da bo Jakarto zalil tsunami.
|
Dekoracije na tovornjakih |
|
Strašljiva maska |
Na Javi sva se počutila še kolikor toliko dobrodošla.
Na ulici sva lahko klepetala z domačini. Hecanja je bilo dosti, ampak je bilo
simpatično in brez zlih namenov. Podjetniška žilica Javancev je pripomogla k
solidnemu turističnemu udobju. Na Baliju obvladajo turistični posel že dolgo
časa in ti kot turistu nič ne manjka. Znajo ustreči tudi kapricam
najzahtevnejših. Ljudje izven turizma so prijazni in dobri gostitelji. Lombok
je že druga zgodba. Veliko prišlekov z Jave je prineslo islamski ekstremizem
kar trenutno zavira turizem. Nekoč živahne plaže samevajo in so polne propadlih
turističnih kapacitet (Giliji so izvzeti). Če se v kopalkah vržeš v vodo si
deležen mrkih pogledov pastirjev, ki se od nikoder prikažejo s čredo krav. Po
vaseh starejše ženske ne nosijo naglavnih rut, mlajše pa. Na Lomboku vseeno
nisva imela slabih izkušenj.
|
Najnovejša moda |
|
Kdo ima večjega? |
Sulawesi pa je posebno poglavje. Otok je etnično in
versko zelo pester (muslimani na jugu in centralnem delu, kristjani v Toraji in
na severu). Dobili smo občutek, da otočani turistov ne marajo. Že v Makassarju
se je začelo s porogljivim smehom, odkritim norčevanjem in z nenehnimi poizkusi
goljufanja. Občutek se v Toraji ni prav nič izboljšal. Naš vodič se je začudil
zakaj nismo zadovoljni s prvo trgovino, kjer so nam vodo želeli zaračunati
trikratno. Razložili smo mu, da nismo neumni in da je za nas konstantno oderuštvo
žalitev in slabo za turizem. Nemo je strmel v nas in neumno mežikal. Na Togianih so se izkazali za izkoriščevalske prvake s tatinskim potencialom. Na
severu je bilo malo bolje (izjema je Gorontalo, kjer bilo res težko hoditi
naokoli, brez da bi se nekdo režal za tabo) ampak mrki pogledi, ki ti dajo
vedeti da si vsiljivec, so ostali. Po celotnem otoku pa naju je zmotila
naravnost otročja reakcija na težave. Če jih ujameš na laži (kar ni težko, ker
se pogoji spreminjajo 5x na dan) ali jim poizkušaš razložiti svoj pogled, se
užaljeno obrnejo in odkorakajo stran. Pa ne gre za slavno azijsko čast, bolj za
igro s katero te želi nekdo prepričati, da ti samo on in samo on lahko uredi
prenočišče, prevoz ali kaj podobnega. Ker niso ravno najbolj zagnani
poslovneži, se jim niti za ceno ne da pogajati.
|
S tem zdravilom boste umrli zdravi... |
|
Prizor s tržnice |
Indonezijska hrana je bila za naju razočaranje. Ulična
hrana je bila povsod, ampak res povsod, povsem enaka (no malo je bil kriv
postni mesec ramadan). Nasi Goreng (pražen riž), Mie Goreng (praženi rezanci),
Ayam Goreng (pečen piščanec z rižem) so sestavljali železni repertoar vsakega
menija. Malo več inovativnosti so pokazali na Baliju in Sulawesiju. Na Baliju
so se izkazali z odojkom, gado-gadom in okusno morsko hrano. Na Sulawesiju se
ravno tako lahko pohvalijo z dobro svinjino (hrustljava skorjica in njami
ocvirki), drugače pa tam jedo vse kar miga, vendar se v raziskovanje okusov
podgan in psov nismo spuščali. Za potešitev gurmanskih skušnjav je potrebno
pošteno odpreti denarnico in obiskati katero od vrhunskih restavracij. Tudi pri
hrani se izraža indonezijska lenoba. V pripravo hrane ne vlagajo toliko truda
kot v sosednjih državah, začimb je precej manj, industrijskih omak in dodatkov
pa precej več.
|
Šolski projekt reciklaže |
Navkljub vsemu se bova zagotovo vračala v Indonezijo.
Ostalo nama je še ca. 16990 otokov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar