Po kolobocijah z indijsko vizo (računalnik ni znal
izdati potrdila o plačilu za slovenski potni list) sva se končno premaknila iz
Katmanduja. Nisva šla daleč, le ca. 15 km stran v staro mesto Bhaktapur, ležeče
na nekdanji trgovski poti med Indijo in Tibetom.
 |
| Bhaktapur |
Bhaktapur, mesto verujočih, je na prvi pogled pomanjšana
in bolj spokojna verzija starega dela Katmanduja. Nastalo je v 9. st. in kar
300 let vladalo celotnemu Nepalu. Danes je eno najbolje ohranjenih navarskih
mest in posledično priljubljena turistična točka. Iz rdečih opek grajene
stavbe, ozaljšane z umetelno izrezljanimi lesenimi elementi, široki trgi, množica
templjev, stari kamniti vodnjaki, ozke ulice in pisani domačini prišleka kot
sva midva povsem prevzamejo. Osrednji (stari) del mesta je zaprt za večji
promet, turisti pa plačajo 1100 NPR vstopnine. Največ od »turistov« je prav
gotovo plačal Bertolucci za snemanje filma Mali buda.
 |
| Bacala Durga na Trgu Durbar |
 |
| Trg Durbar |
Poceni prenočišče naju je samo poiskalo (oz. fantje iz
recepcije), vreme se je počasi popravljalo, obetalo se nama je prijetno mestno
raziskovanje. Durbar je osrednji trg, ki ga obkrožajo tako pomembni objekti kot
so kraljeva palača z zlatimi vrati, narodna galerija ter več templjev. Če
želite razumeti vso arhitekturno simboliko in ne obvladate hindujskih štorij,
si lahko najamete katerega od vodičev, ki se na ponujajo po mestu. Veliko izmed
njih so ulični mulčki, ki jim gre po glavi vse prej kot zgodovina, zato
previdno.
 |
| Fotogenični domačini |
 |
| Zlata vrata na vhodu v kraljevo palačo |
Imela sva srečo, da sva na dan prihoda naletela na budistični
praznik Panchadan. Pet mask, pet Pandava bratov s spremstvom hodi po mestu in
nabira darove. Maske so nerodne in težke, tako da ljudje skriti pod njimi
potrebujejo pomoč pri hoji. Vzdušje je veselo, bobni dajejo takt in vabijo
množico na ulice. Ženske so napravljene v rdeče, moški pa so z izjemo pokrival
ali rožic za ušesi klasično dolgočasni. Slediva domačinom in pristaneva na
drugem največjem trgu, Taumadhi Tol-u, kateremu kraljuje 5-nadstropni tempelj
boginje Sidi Lakšmi. Največja pagoda v Nepalu je polno zasedena z občinstvom,
prav tako prostor pred templjem. Čaka se na sprevod mask, skupino glasbenikov
in predstavo. Midva sva se zabavala z opazovanjem ljudi.
 |
| Pandava | | | | | | | | |
|
|
|
|
 |
| Častilci |
 |
| Občinstvo na Taumadhi Tol-u |
 |
| Prevladovalo je prešerno razpoloženje |
Naslednje dni sva se enostavno prepustila mestecu in
se izgubljala po ulicah, najraje po stranskih. Veliko ljudi še živi kot v
starih časih, vodo prinašajo iz vodnjakov, na dvorišču gojijo kure, na cesti pa
sušijo koruzo. Okoli glavnih atrakcij je obilica trgovin s tipičnimi navarskimi
izdelki: lončevina, leseni izrezljani izdelki, predmeti iz medenine in bakra. Mladi
se dolgočasijo, kar nama je jasno povedal eden od grafitov: »I'm bored. No
electricity again!« Elektrika je velika težava Napala. Zaradi pomanjkanja (oz.
izvoza k sosedom) je dostopna samo po določenem urniku, ponavadi do sredine
dopoldneva in nato spet po 9. uri zvečer. Bogatejši si privoščijo generatorje,
ki pa so zaradi kurjenja nafte strup za zrak.
 |
| Lončarski trg |
 |
| Trg Tachapal Tol |
Dolgčas mularije gor ali dol, nama je bilo v mestu
zelo všeč: ležerno vzdušje, prijazni ljudje, slastni momo cmočki, skoraj nič
turistov in drugačno okolje kot sva ga videla do sedaj. Na strehi enega od
kafičev sva nabirala barvo in upala, da se oblaki razkadijo ter se odpre pogled
na Himalajo. Žal, monsun se še ni čisto poslovil. Okoli glavnih atrakcij je
obilica trgovin s tipičnimi navarskimi izdelki: lončevina, leseni izrezljani
izdelki, predmeti iz medenine in bakra. Ostala indo-nepalska tekstilna krama tudi
ne manjka.
 |
| Stranska ulica |
 |
| Spet samo ženske delajo.... |
 |
| "Mali Buda" riše Thanko |
Da si malo pretegneva noge, sva se odločila še za
kratek pohod do templja Changu Narayan, uro in pol oddaljenega iz Bhaktapurja.
Pot vodi po vaški cesti, med polji in grički. Pokrajina izgleda nekako tako,
kot če bi na Dolenjskem začeli namesto trte gojiti riž. Tempelj je najstarejše Višnuju
posvečeno svetišče v katmandujski dolini in datira nazaj v 5. st. Večji del
današnje zgradbe je nastalo v 18. st., velja pa za eno najlepših svetišč v
Nepalu. Lepo ga vzdržujejo, izrezljane podobe na tramovih so sveže pobarvane, medenina
zloščena. Razgled na dolino tudi ni slab.
 |
| Changu Narayan |
 |
| Vaška idila |
 |
| Pogled na "smogasto" Katmandujsko dolino |
Iz Bhaktapurja sva se za dva dni preselila na
podeželje v Dhulikhel, miceno navarsko mestece, nekoč popularno na poti hipi
karavane. Vonj konoplje je še prisoten, karavane in blišča pa že dolgo ni več.
Nameravala sva narediti krajši teking mimo samostana v Namobbudhi do Panautija,
pa nama jo je megla zagodla. Vreme še ni tisto pravo, pogled seže le do
sosednjih hribov. Nastanila sva se pri družini na robu vasi, se sprehodila do
mesta ter lenarila na travniku, s knjigo v roki in obkrožena s kozami. Samo še
žganjci in kislo mleko so manjkali.
 |
| Pogled z balkona |
 |
| Dhulikhel "kombinira" staro in novo |
Spet naju kliče administracija v Katmanduju, potem
pa se končno obrneva na zahod, proti Pokhari in Anapurni. Ampak lepo počasi.
