Mogočno indijsko podcelino sva si pustila za zadnjo
tretjino najinega potovanja kot češnjo na tortici. Ljubezenska zgodba z Indijo
se je začela pred 3 leti, ko sva prvič obiskala njen jug. Tokrat se bova
osredotočila na severni oz. osrednji del, ampak že sedaj veva, da je 3 mesečna
viza, ki sva jo dobila v Katmanduju, premalo za podrobno raziskovanje.
Indija je svojevrstna, drugačna, pisana in kaotična,
utripa v večnem ritmu trdega boja za preživetje. Razlike so ogromne in če si
želite uživati v potovanju se morate z njimi enostavno sprijazniti. Pristanek v
Delhiju se je zdel skoraj neresničen, z majhnega opečnatega letališča Katmanduja
sva priletela v bleščeč duty free shopping center. Nobene silne vrste za
žigosanje potnih listov, do centra mesta pa elegantno z novim metrojem. Čudenju
ni bilo konca in kraja, ampak o Delhiju prihodnjič, ko ga ponovno obiščeva.
 |
| Pisano sobivanje |
Po 2 dnevih Delhija sva se z vlakom odpeljala v
prestolnico Punjaba & Haryane, Chandigarh. Mesto je zraslo v 50-ih letih 20. st. po
načrtih arhitekta Corbusiera, kar pomeni da ima povsem evropski look z obilico
betonskih monstrumov in širokimi cestami. Mnenja o mestu so deljena ali takšna
arhitektura lahko spada v Indijo ali ne. Razdeljeno je na pravokotne sektorje,
ima obilo zelenih površin in celo kolesarske steze. Menda naj bi bilo celo eno najbolj čistih mest v Indiji. Na nek način je prava oaza reda v indijskem kaosu, po drugi strani pa mu manjka duša. Obiskala sva ga iz
radovednosti, pa še obilo hvale dobri hrani sva slišala. Mesto je predvsem
upravno in poslovno središče, turizem je nekje v ozadju. Poceni prenočišč je malo, dražja je tudi hrana. Ko sva zagledala množico trgovin s telefoni,
elektroniko in blagovnimi znamkami a-la Calvin Klein, nama je bilo takoj jasno,
da nisva v pravem rangu. Najin namen je bil k sreči drugje. Obiskala sva Nek
Chand Fantasy Rock garden, pravljični labirint s skulpturami iz odpadnega
materiala, nastalih pod rokami Nek-a Chanda. Chand, nekdanji cestni nadzornik, šokiran
nad maso odpadnega materiala nastalega ob gradnji Chandigarha, se je odločil
vdahniti smetem novo življenje. Vrt je nastajal ilegalno preko 15 let, ko so ga oblasti
končno legalizirale. Danes je ena glavnih atrakcij, še vedno raste in je pravi
mali zabaviščni park. Ogledala sva si še nekaj Corbusierovih stavb, po večini
uradov, ampak naju zamazan beton ni ravno navdušil. Raje sva spet zavila v
enega od parkov. Lahko izbirate med parki z vrtnicami, terasami, jezerom, ipd.
 |
| Labirint - Nek Chand Rock Garden |
 |
| Veselje na gugalnicah |
 |
| Obiskovalci |
 |
| Kipci oblozeni z zapestnicami |
Iz Nepala je Urška s sabo privlekla ne preveč lep
spominek v obliki želodčnih težav, zato s preizkušanjem kulinarike v
Chandigarhu ni bilo nič. Iz same solidarnosti je zbolel še Jure. Dva dneva sva
tako preživela v hotelski sobi ob analiziranju indijske TV ponudbe (600
kanalov, da se ti zmeša).
 |
| Park |
 |
| Zvončkljajoče drevo |
Za predolgo poležavanje ni bilo časa. Namenila sva se
v Haridwar, pomembno romarsko središče ob Gangesu v državi Uttarakhand. Ganges
izvira višje v himalajskem delu iste zvezne države, ki se lahko pohvali tudi z
najvšjim vrhom Indije, Nando Devi (7.816 m). Vreme za trekinge ni več idealno,
zato bova preostanek Uttarakhanda raje pustila za kdaj drugič.
 |
| Haridwar veduta |
Haridwar je eno od mest, kjer se hindujci lahko v Gangesu očistijo svojih grehov. Tukaj naj bi tudi Višnu pustil odtis
svojega stopala, skratka od svetosti kraj kar poka. Romarska sezona je trenutno
k sreči nizka, drugače bi imela veliko težav najti prenočišče in prevoz.
Tvegala sva celo vožnjo v 2. razredu vlaka iz Ambale. Zaradi ne preveč dobrega
počutja, je bilo doživetje edinstveno. Stisnjena v kot ob smrdljivih WC-jih sva
komaj preživela 3 ure vožnje. Drugi razred sicer ima sedeže, ampak možnost, da
jih zasedete, je mikronska.
 |
| Iskalci zakladov v Gangesu |
 |
| Večerni ogenj |
Mestece je majhno, stisnjeno med Ganges in hribčke.
Glavno dogajanje, obredno kopanje in darovanje, poteka na urejenem bregu zraven
bazarja. Mladi in stari, sveti možje, berači in krošnjarji, vsi so pomešani na
rečnem bregu. Med tem ko se romarji kopajo (v zasvinjani vodi, no, še vedno
bolj čisti kot kje nižje), reveži brskajo po vodi za dragocenostmi. Berači so
bili tokrat v večini. Romarska središča so idealna, ljudi s slabo vestjo je
vedno dovolj na takšnih krajih. Naokoli paradirajo uniformirani pobiralci
»dobrodelnih prispevkov«, ki tujce navdušeno prepričujejo kako zelo bodo
pomagali revežem. Za prispevek dobiš celo poštempljan listek. Zvečer je
ceremonija malce drugačna, ljudje po reki spuščajo plavajoče sveče. Lep prizor.
 |
| Kopališče |
 |
| Romarji ali...? |
 |
| Kopalci |
 |
| Naj reka odplakne grehe |
 |
| Večer |
Prebava se je izboljševala, tek se je vrnil. Haridwar
ni ravno kulinarična meka, dobite lahko povprečne vegetarijanske jedi, dobre
parathe (ponavadi polnjeni ploščati kruhki) za zajtrk, obilo raznoraznih
slaščic in odličen lassi (pijača z jogurtom). Na bazarju je slaven lokal, kjer
se lassi približa kremastemu sladoledu. Ja, spodoben jogurt je končno tu in
pridno ga jeva še za vse sušne mesece za nazaj.
 |
| Lassi njam |
Za konec sva se pridružila domači množici in se
povzpela do templja Mansa Devi nad mestecem. Posvečen je boginji, ki izpolnjuje
želje. Tempelj kot tak nič posebnega, betonska kocka, natlačena s stojnicami.
Razgled že kazi slavni severno-indijski smog, meglica, ki lebdi nad več kot
polovico indijske podceline.
 |
| Pogled na dolino Gangesa |
Haridwarja je bilo hitro dovolj, čaka naju novo
romarsko središče, tokrat sikhovsko, Amritsar na S Punjaba.
