Od Agre do Varanasija

Potikati se po severu Indije in ne obiskati Agre, to ne gre. Priključila sva se velikemu turističnemu valu, ki prepotuje na tisoče kolimetrov, da bi uzrl Taj Mahal, čudo iz belega marmorja. Iz Kahjuraha k sreči ni tako daleč. Zjutraj sva se usedla na vlak, popoldan pa že žonglirala po ulicah Agre.

Prvi pogled na Taj Mahal

Agra ni nič kaj prijeten kraj, prometu ni konca in kraja, smog, smeti in sivina. Zaradi onesnaženosti je Taj Mahal konstantno ogrožen. Nekaj let nazaj so ga temeljito očistili, da se je spet prikazala bela barva. Danes je okoli grobnice t.i. zeleni pas, kjer promet za avtomobile ni dovoljen, ampak to za eno figo pomaga. Da niti ne omenjava, da v tem pasu še vedno mrgoli motorčkov in VIP terencev. Nastanila sva se v turističnem predelu blizu Taja, z obilico hotelov, barov, trgovin s spominki, ipd. Konkurenca dela svoje, zato sta hrana in nastanitev zelo poceni (solidna soba za 400 Rs).

Mošeja znotraj kompleksa

Zgodbo o Taj Mahalu verjetno poznate. Užaloščeni vladar Shah Jahan ga je postavil v spomin svoji tretji ženi Mumtaz Mahal, ki je l. 1631 umrla med porodom svojega 14. otroka. Dela so se pričela že leto za tem. Gradbeniki, obrtniki in razni specialisti so prišli iz vse centralne Azije kot tudi iz Evrope. Spomenik je bil dokončan l. 1653, kmalu za tem pa je Shah Jahan po sinovem naročilu pristal v zaporu trdnjave v Agri, kjer je ostal zaprt vse do svoje smrti. Pridružil se je svoji ljubljeni ženi pokopani v Taj Mahalu.

Taj Mahal

Taj je prav gotovo najbolj oblegan in fotografiran spomenik v Indiji, zato brez gneče ne gre. Lahko si ga ogledate od sončnega vzhoda do poznih večernih ur, ampak sami ne boste nikoli. Midva sva izbrala zgodnjo jutranjo uro okoli 7.30, ko je sonce že kolikor toliko visoko. Opazovanje od sončnem vzhodu v tem letnem času nima nobenega smisla, saj vas čaka samo megla. Gneča še ni bila pretirana, tako da sva bila hitro znotraj kompleksa. Tudi tokrat smo bili podvrženi policijski kontroli, torbe so nam temeljito prebrskali in pobrali, kar se jim pač zdi (brez vračila ob izhodu), od vžigalnika do gela za umivanje rok. Dober posel.

Od marmorja se zvrti

Kompleks Taja je sestavljen iz vrtov, mošeje, pomožnih zgradb in same grobnice. Arhitektura spaja mogulske, iranske in arabske vplive. Prvi pogled je najbolj impresiven. Z vhoda na ogromen vrt, prepreden z vodnimi kanalčki zreš na pravljično belo stavbo, ki se v daljavi kopa v jutranji meglici. Za spodoben posnetek je potrebno uporabiti komolce. Sprehodiva se čez vrt in ugotoviva, da kompleks sploh ni tako velik, kot sva si predstavljala. Hitro se znajdeva pred grobnico z impresivnimi minareti in navdušujočo geometrijo. Zgradba je puristična, le marmor, zelo malo okrasja in le tu in tam nekaj barvnih kamenčkov. Spomniva se na razkošje iranskih palač podobne oblike, ki so žarele v eksploziji barv in okrasja.Vseeno, Taj je lep, pokopališko spodoben in vreden ogleda.

Poslikan strop mošeje

Z Agro sva hitro zaključila. Ogledala sva si še živahno tržnico, za trdnjavo pa nisva imela več volje (bilo jih je dovolj). Čakala naju je dolga pot do Varanasija. Ni nama uspelo dobiti direktnih kart za vlak, zato sva morala narediti ovinek čez Lucknow, prestolnico Uttar Pradesha. Lucknow se lahko pohvali z množico kolonialnih zgradb, impresivnimi grobnicami in mošejami. Midva sva se ustavila zaradi hrane, slavnih kebabov. Mesto je zavito v smog, spodobnih hotelov ni, ampak vseeno sva se pogumno odpravila na tržnico, kjer se skriva lokal s kebabi. Turista nikjer nobenega, tržnica pa pisan kontrast sivini razpadajočih starih stavb in prašni cesti. Kebabi so res top in poizkusiva vse 4 variante na meniju.

Tržnica v Lucknowu

Frajerji, ki delajo najboljši kebab

Utrip z ulice

Naslednje jutro sva zopet na železniški postaji, čakajoč vlak za Varanasi. Vlak zamuja 4 ure in ne veva več kaj bi sama s sabo na prenatrpani postaji. Kot izveva zamujajo skoraj vsi severni vlaki. Megla in smog sta bila prehuda, da bi vlaki normalno vozili. Sesuje se celoten sistem in zamuda je tu. Od decembra do februarja je to reden pojav na severu Indije.

Meditacija ob Gangesu

Varanasi je najbolj slaven sveti kraj ob Gangesu, kjer se v objemu dima gorečih trupel dogaja tipičen indijski cirkus verske gorečnosti, krošnjarskega sejma in vsakodnevnega boja za preživetje.Racionalni zahodnjaški um je treba za nekaj dni povsem izklopiti, drugače so lahko dnevi v Varanasiju zelo težki. Varanasi je eno najbolj umazanih mest, kar sva jih videla, kjer se na ulicah okoli hotelov poleg smeti kopiči kravji drek (govoriva o resnem velikem kupu), ljudje pa lulajo in kakajo sredi glavne ceste (pa ne samo ubogi reveži). Smradu ne more zakriti niti silna mešanica kadil in dišečih palčk. Promet je zmešan, ceste luknjaste.

Varanasi beach

Pokopališče tudi za čolne

Sama svetost na kupu

Spet sva imela srečo, saj ni bilo pretirane gneče in sva se lahko sproščeno sprehajala ob reki, ki je glavno prizorišče dogajanja.S cele Indije prihajajo romarji, da bi v Gangesu sprali svoje grehe ali se poslovili od svojih bližnjih. Če hindujcu uspe umreti v Varanasiju, toliko bolje, saj se lahko povsem osvobodi cikla rojstva in smrti. Bogataši gorijo ure in ure na grmadah iz dragega lesa, reveži pa gredo na hitro obdelavo v krematorij. Ganges je v Varanasiju širok in zasvinjan. Po njem plavajo trupla krav in koz, smeti, kanalizacijske odplake ter podobne grozote. Prijetna kopel za pogumne. Kopalcev ni bilo veliko in dobila sva občutek, da se ljudje le zavedajo strupene nevarnosti Gangesa. Veliko domačih obiskovalcev se le zapelje s čolnom naokoli.

Sušilnica

Sežig trupel

Sveti mož

Teater na bregu je pisan. Množica čolnov, tako ribiških kot turističnih se ziblje v vodi, prodajalci ponujajo igrače, cvetje, prigrizke in pisan kič. Pisani saduji pozirajo, duhovniki z velikimi trebuhi vodijo ceremonije, berači te vlečejo za rokav. Pralci perila, ki na stopnicah in zidovih sušijo vse od rjuh pa do spodnjih hlač (s strahom sva že iskala najine majice, ki sva jih dala prat v hotelu), pastirji kopajo bivole, nekaj metrov stran pa gorijo grmade. To enostavno morate videti, se usesti na ene od stopnic in se zamisliti nad človeštvom.

Mala šola za pripravo verskih maž

Malo za zabavo

Pogled s čolna na glavni ghat

Prehodila sva nekaj kilometrov ob bregu in se čudila. Zamenjala sva perspektivo in se popeljala še s čolnom, pa ni bilo nič drugače. Kdo je bolj čuden, tisti, ki z voajerskim navdušenjem zre v tuje običaje ali tisti z nerazumljivimi običaji? Varanasi privlači hindujce in tujce, to je treba priznati. Za turiste je dobro poskrbljeno, prenočišč je veliko, hrana (brez okusa) internacionalna, dobi se celo alkohol, kar je v drugih verskih središčih povsem nedopustno. Ponuja se nešteto joga tečajev, tečajev glasbe in plesa. Lahko se tudi skrijete v enega od mnogih ašramov.

Brez besed

Pozer

Varanasi sva dobro prenesla in se v 2 dnevih prav sprostila. Imava pa severa po mesecu in pol dovolj, zato letiva na jug Indije. Smog in nočni mraz bova zamenjala za malce več modrega neba, vonj po začimbah, riževa polja in lepe plaže.

Pozdravljena Indija: Chandigarh in Haridwar

Mogočno indijsko podcelino sva si pustila za zadnjo tretjino najinega potovanja kot češnjo na tortici. Ljubezenska zgodba z Indijo se je začela pred 3 leti, ko sva prvič obiskala njen jug. Tokrat se bova osredotočila na severni oz. osrednji del, ampak že sedaj veva, da je 3 mesečna viza, ki sva jo dobila v Katmanduju, premalo za podrobno raziskovanje.

Indija je svojevrstna, drugačna, pisana in kaotična, utripa v večnem ritmu trdega boja za preživetje. Razlike so ogromne in če si želite uživati v potovanju se morate z njimi enostavno sprijazniti. Pristanek v Delhiju se je zdel skoraj neresničen, z majhnega opečnatega letališča Katmanduja sva priletela v bleščeč duty free shopping center. Nobene silne vrste za žigosanje potnih listov, do centra mesta pa elegantno z novim metrojem. Čudenju ni bilo konca in kraja, ampak o Delhiju prihodnjič, ko ga ponovno obiščeva.

Pisano sobivanje

Po 2 dnevih Delhija sva se z vlakom odpeljala v prestolnico Punjaba & Haryane, Chandigarh. Mesto je zraslo v 50-ih letih 20. st. po načrtih arhitekta Corbusiera, kar pomeni da ima povsem evropski look z obilico betonskih monstrumov in širokimi cestami. Mnenja o mestu so deljena ali takšna arhitektura lahko spada v Indijo ali ne. Razdeljeno je na pravokotne sektorje, ima obilo zelenih površin in celo kolesarske steze. Menda naj bi bilo celo eno najbolj čistih mest v Indiji. Na nek način je prava oaza reda v indijskem kaosu, po drugi strani pa mu manjka duša. Obiskala sva ga iz radovednosti, pa še obilo hvale dobri hrani sva slišala. Mesto je predvsem upravno in poslovno središče, turizem je nekje v ozadju. Poceni prenočišč je malo, dražja je tudi hrana. Ko sva zagledala množico trgovin s telefoni, elektroniko in blagovnimi znamkami a-la Calvin Klein, nama je bilo takoj jasno, da nisva v pravem rangu. Najin namen je bil k sreči drugje. Obiskala sva Nek Chand Fantasy Rock garden, pravljični labirint s skulpturami iz odpadnega materiala, nastalih pod rokami Nek-a Chanda. Chand, nekdanji cestni nadzornik, šokiran nad maso odpadnega materiala nastalega ob gradnji Chandigarha, se je odločil vdahniti smetem novo življenje. Vrt je nastajal ilegalno preko 15 let, ko so ga oblasti končno legalizirale. Danes je ena glavnih atrakcij, še vedno raste in je pravi mali zabaviščni park. Ogledala sva si še nekaj Corbusierovih stavb, po večini uradov, ampak naju zamazan beton ni ravno navdušil. Raje sva spet zavila v enega od parkov. Lahko izbirate med parki z vrtnicami, terasami, jezerom, ipd.

Labirint -  Nek Chand Rock Garden

Veselje na gugalnicah

Obiskovalci

Kipci oblozeni z zapestnicami

Iz Nepala je Urška s sabo privlekla ne preveč lep spominek v obliki želodčnih težav, zato s preizkušanjem kulinarike v Chandigarhu ni bilo nič. Iz same solidarnosti je zbolel še Jure. Dva dneva sva tako preživela v hotelski sobi ob analiziranju indijske TV ponudbe (600 kanalov, da se ti zmeša).

Park

Zvončkljajoče drevo

Za predolgo poležavanje ni bilo časa. Namenila sva se v Haridwar, pomembno romarsko središče ob Gangesu v državi Uttarakhand. Ganges izvira višje v himalajskem delu iste zvezne države, ki se lahko pohvali tudi z najvšjim vrhom Indije, Nando Devi (7.816 m). Vreme za trekinge ni več idealno, zato bova preostanek Uttarakhanda raje pustila za kdaj drugič.

Haridwar veduta

Haridwar je eno od mest, kjer se hindujci lahko v Gangesu očistijo svojih grehov. Tukaj naj bi tudi Višnu pustil odtis svojega stopala, skratka od svetosti kraj kar poka. Romarska sezona je trenutno k sreči nizka, drugače bi imela veliko težav najti prenočišče in prevoz. Tvegala sva celo vožnjo v 2. razredu vlaka iz Ambale. Zaradi ne preveč dobrega počutja, je bilo doživetje edinstveno. Stisnjena v kot ob smrdljivih WC-jih sva komaj preživela 3 ure vožnje. Drugi razred sicer ima sedeže, ampak možnost, da jih zasedete, je mikronska.

Iskalci zakladov v Gangesu

Večerni ogenj

Mestece je majhno, stisnjeno med Ganges in hribčke. Glavno dogajanje, obredno kopanje in darovanje, poteka na urejenem bregu zraven bazarja. Mladi in stari, sveti možje, berači in krošnjarji, vsi so pomešani na rečnem bregu. Med tem ko se romarji kopajo (v zasvinjani vodi, no, še vedno bolj čisti kot kje nižje), reveži brskajo po vodi za dragocenostmi. Berači so bili tokrat v večini. Romarska središča so idealna, ljudi s slabo vestjo je vedno dovolj na takšnih krajih. Naokoli paradirajo uniformirani pobiralci »dobrodelnih prispevkov«, ki tujce navdušeno prepričujejo kako zelo bodo pomagali revežem. Za prispevek dobiš celo poštempljan listek. Zvečer je ceremonija malce drugačna, ljudje po reki spuščajo plavajoče sveče. Lep prizor.

Kopališče

Romarji ali...?

Kopalci

Naj reka odplakne grehe

Večer

Prebava se je izboljševala, tek se je vrnil. Haridwar ni ravno kulinarična meka, dobite lahko povprečne vegetarijanske jedi, dobre parathe (ponavadi polnjeni ploščati kruhki) za zajtrk, obilo raznoraznih slaščic in odličen lassi (pijača z jogurtom). Na bazarju je slaven lokal, kjer se lassi približa kremastemu sladoledu. Ja, spodoben jogurt je končno tu in pridno ga jeva še za vse sušne mesece za nazaj.

Lassi njam

Za konec sva se pridružila domači množici in se povzpela do templja Mansa Devi nad mestecem. Posvečen je boginji, ki izpolnjuje želje. Tempelj kot tak nič posebnega, betonska kocka, natlačena s stojnicami. Razgled že kazi slavni severno-indijski smog, meglica, ki lebdi nad več kot polovico indijske podceline.

Pogled na dolino Gangesa

Haridwarja je bilo hitro dovolj, čaka naju novo romarsko središče, tokrat sikhovsko, Amritsar na S Punjaba.