Amritsar

Iz svetega hindujskega mesteca sva odbrzela v sveto mesto sikhov. Amritsar je milijonsko mesto na SZ Indije, nedaleč od meje s Pakistanom v pokrajini Punjab. Danes mesto privablja množico obiskovalcev zaradi dveh stvari: Zlatega templja (Golden Temple/Harmandir Sahib) in bizarne cirkuške predstave, pod taktirko indijskih in pakistanskih obmejnih enot.

Otroci sikhovskih staršev

Sadja ne manjka

Začetki Amritsarja segajo v 16. st., ko se na območju naselil 4. sikhovski guru in pričel s konstrukcijo "svetega vodnega bazena". Svetišče se je širilo in mesto z njim. Zlati tempelj odlikuje veličastna sikhovska arhitektura in ni čudno, da je postal tako popularno versko - kulturno središče. Žal pa se je v Amritsarju tekom zgodovine prelilo tudi veliko krvi. Punjab je bil nemiren, tako kot preostanek Indije, ki se je v začetku 20. st. upirala Britancem in zahtevala neodvisnost. Leta 1919, na dan velikega sikhovskega praznika 13. aprila, se je zgodil t.i. Jallianwala Bagh masaker. Paranoični Britanci so vdrli na slovesnost in vsepovprek streljali na zbrane ljudi. V pokolu naj bi jih umrlo okoli 1000. Leta 1947 ob razdelitvi Indije in Pakistana je prišlo do medverskega nasilja med muslimani, sikhi in hindujci (umrlo naj bi več kot milijon ljudi). Muslimani so množično bežali v Pakistan, hindujci in sikhi pa iz Pakistana na indijsko stran. Žrtev v Amritsarju pa še vedno ni bilo dovolj. Junija 1984 je Indira Gandhi dala zeleno luč za operacijo "Modra zvezda" s katero naj bi obračunali z militantno sikhovsko skupino nastanjeno v zlatem templju. Indijska vojska je napadla z vso silo, tanki so rušili tempelj, zažgali so knjižnico. Umrlo naj bi preko 500 ljudi. Efekt akcije je bil povsem pričakovano nasproten od željenega, sikhi so postali še bolj jezni in nezadovoljni. Nekaj mesecev za tem sta sikhovska osebna stražarja pokončala Indiro Gandhi.

Prispela sva z nočnim vlakom, se nastanila v hotelu in se odločala ali naj greva na sprehod po mestu ali ne. Pogled na ulico ni bil nič kaj vabljiv, prašna prometna cesta, ob njej pa trgovine z avto deli. Raje sva se domenila za obisk meje 20 km stran in popoldanske predstave. Vsak taksist ali rikšar vas bo zapeljal tja. Ceremonija na meji Wagah (ki je tudi edini cestni mejni prehod med državama) je sladko kisla mešanica med nogometno tekmo in ljudsko veselico. Tribune so postavljene na obeh straneh kičaste železne ograje, plapolajo zastave, iz zvočnikov pa buči pop muzika. Prodajajo se kokice, osvežilne pijače in patriotski spominki. Vzdušje je navijaško, z zastavicami mahajo tako mlade smrklje kot stare mame. Najbolj šokantna pa je seveda sama množica, zlasti na indijski strani. Ljudje so pripravljeni stati ure v dolgi vrsti, se pustiti pretipati od nog do glave, da bi si lahko ogledali predstavo. Turisti imamo srečo, mimo gremo po hitrem VIP postopku. Torej, kako to gre? Najprej je navijaško ogrevanje, muzika, punce plešejo in mahajo z zastavami, potem na podij stopi dvometraški fante v beli trenirki, ob katerem najprej pomisliva, da si bomo ogledali košarkaško tekmo. Ne, je samo povezovalec programa z mikrofonom v roki. Obmejni stražarji s petelinčkastimi rdečimi kapami se že pripravljajo v ozadju, da bodo odkorakali do železnih vrat. "In naj se show začne!" Tako nekako zveni napovednik. Program otvorita dve stražarki: brca visoko v zrak, s hitrim korakom po petah naprej, pred mejnimi vrati pa spet brca v čelo, brca vstran in še nekaj kung fu mahanja z rokami. Strašno smešno, dejansko dobra komedija. Čez mejo se ne vidi, ampak verjetno se na drugi strani dogaja isto. Sledita naslednja dva stražarja, pa spet naslednja dva, brca, korak, brca, mahanje z rokami. Jackie Chan bi bil navdušen. Nato se vrata čudežno odprejo in začne se tekma ena na ena. Kdo bolj brcne, kdo bolj maha z rokami, kdo ima višjo kapo... Vmes pa seveda glasno navijanje na obeh straneh. Vrhunec je spuščanje zastav. V pol ure je vsega konec in množica se razprši. Najini občutki so mešani, po eni strani sva se zabavala, po drugi strani je pa ceremonija tako čudna in grenka, da bi se človek zjokal. In nekaj 100 km stran se na meji krepko streljajo.

Evforične mladenke z zastavami 

Množica želi zabavo

Indijski petelin

Pakistanska petelina

Tako mlad pa že Indijec...

Kdo bo brcnil više

Soočenje

Naslednji dan sva si rezervirala za zlati tempelj in v njem preživela cel popoldan. Tempelj je bela bleščeča oaza sredi umazanega hrupnega mesta. Čevlje pustiva na vhodu, na glavo pa si povezneva rute. Ja, obvezne so za oba spola. Skozi z marmorjem obložen vhod vstopiva v ogromen prostor, sredi katerega leži sveti bazen z zlatim templjem. Okoli odmeva glasba, petje in igranje v živo iz templja. Okoli bazena procesija ljudi, nekateri se kopajo, ostali meditirajo. Svetloba, muzika, vzdušje, kar malo te zadane v glavo in ti da občutek ekstatičnosti. Najprej se lotiva fotkanja oz. se spremeniva v objekt fotografiranja (Indijci se strašno radi slikajo s tujci), potem pa se enostavno usedeva v senčko pod bele oboke bele trdnjave, ki obkroža bazen. Samo uživava in vpijava okolico. Vsake toliko časa kdo prisede in povpraša od kod sva, ipd. Posebej zanimivo debato imamo z mladim parom (no, bolj z moškim delom), ki nama razloži osnovne ideje sikhizma. Sikhi verjamejo v enega boga, reinkarnacijo in zagovarjajo enakost vseh ljudi (za razliko od kastnega sistema). Telesno zadovoljstvo je tudi pomembno, zato je treba pridno jesti. Postenja in prepovedi hrane nimajo, kar se na povprečnem sikhu jasno vidi. V povprečju so zelo visoki in telesno krepki. Preden stopiš v tempelj, naj bi zavil v ljudsko kuhinjo (na dan lahko pripravijo 60000 obrokov) , kjer se brezplačno okrepčaš, šele nato se lahko duh posveti meditaciji. Proti večeru se z mladim parom odpravimo v zlato kocko, kjer se odvija glavno dogajanje. Glasbeniki igrajo in prepevajo, "duhovniki" pobirajo prispevke in delijo obhajilo. Notranjost je umetelno poslikana, nabito polna z verniki, zato dolg ogled ni mogoč. Tudi zunaj je lepo, prižgane luči spremenijo prostor v palačo iz pravljice. Tempelj je odprt 24 ur, gneča varira od dneva do dneva in od ure do ure. Dobrodošli so vsi, vse religije, in tudi reveži, ki z veseljem pridejo na zastonj obrok. 

Zlati tempelj

Verniki meditirajo

Sproščeno vzdušje

Zlati tempelj iz druge strani

Prijatelja

Voda ni čista

Večerna magija

Amritsar kot mesto ni nič posebnega, vendar se obisk zaradi veličastnega zlatega templja zelo izplača. Ljudje so veliko bolj sproščeni kot ponavadi in vzdušje je res enkratno. Da ne omenjava, da gre za eno najlepših stavb v Indiji. Toliko naju še čaka, zato se vračava v Delhi, potem pa v Rajastan.

Pozdravljena Indija: Chandigarh in Haridwar

Mogočno indijsko podcelino sva si pustila za zadnjo tretjino najinega potovanja kot češnjo na tortici. Ljubezenska zgodba z Indijo se je začela pred 3 leti, ko sva prvič obiskala njen jug. Tokrat se bova osredotočila na severni oz. osrednji del, ampak že sedaj veva, da je 3 mesečna viza, ki sva jo dobila v Katmanduju, premalo za podrobno raziskovanje.

Indija je svojevrstna, drugačna, pisana in kaotična, utripa v večnem ritmu trdega boja za preživetje. Razlike so ogromne in če si želite uživati v potovanju se morate z njimi enostavno sprijazniti. Pristanek v Delhiju se je zdel skoraj neresničen, z majhnega opečnatega letališča Katmanduja sva priletela v bleščeč duty free shopping center. Nobene silne vrste za žigosanje potnih listov, do centra mesta pa elegantno z novim metrojem. Čudenju ni bilo konca in kraja, ampak o Delhiju prihodnjič, ko ga ponovno obiščeva.

Pisano sobivanje

Po 2 dnevih Delhija sva se z vlakom odpeljala v prestolnico Punjaba & Haryane, Chandigarh. Mesto je zraslo v 50-ih letih 20. st. po načrtih arhitekta Corbusiera, kar pomeni da ima povsem evropski look z obilico betonskih monstrumov in širokimi cestami. Mnenja o mestu so deljena ali takšna arhitektura lahko spada v Indijo ali ne. Razdeljeno je na pravokotne sektorje, ima obilo zelenih površin in celo kolesarske steze. Menda naj bi bilo celo eno najbolj čistih mest v Indiji. Na nek način je prava oaza reda v indijskem kaosu, po drugi strani pa mu manjka duša. Obiskala sva ga iz radovednosti, pa še obilo hvale dobri hrani sva slišala. Mesto je predvsem upravno in poslovno središče, turizem je nekje v ozadju. Poceni prenočišč je malo, dražja je tudi hrana. Ko sva zagledala množico trgovin s telefoni, elektroniko in blagovnimi znamkami a-la Calvin Klein, nama je bilo takoj jasno, da nisva v pravem rangu. Najin namen je bil k sreči drugje. Obiskala sva Nek Chand Fantasy Rock garden, pravljični labirint s skulpturami iz odpadnega materiala, nastalih pod rokami Nek-a Chanda. Chand, nekdanji cestni nadzornik, šokiran nad maso odpadnega materiala nastalega ob gradnji Chandigarha, se je odločil vdahniti smetem novo življenje. Vrt je nastajal ilegalno preko 15 let, ko so ga oblasti končno legalizirale. Danes je ena glavnih atrakcij, še vedno raste in je pravi mali zabaviščni park. Ogledala sva si še nekaj Corbusierovih stavb, po večini uradov, ampak naju zamazan beton ni ravno navdušil. Raje sva spet zavila v enega od parkov. Lahko izbirate med parki z vrtnicami, terasami, jezerom, ipd.

Labirint -  Nek Chand Rock Garden

Veselje na gugalnicah

Obiskovalci

Kipci oblozeni z zapestnicami

Iz Nepala je Urška s sabo privlekla ne preveč lep spominek v obliki želodčnih težav, zato s preizkušanjem kulinarike v Chandigarhu ni bilo nič. Iz same solidarnosti je zbolel še Jure. Dva dneva sva tako preživela v hotelski sobi ob analiziranju indijske TV ponudbe (600 kanalov, da se ti zmeša).

Park

Zvončkljajoče drevo

Za predolgo poležavanje ni bilo časa. Namenila sva se v Haridwar, pomembno romarsko središče ob Gangesu v državi Uttarakhand. Ganges izvira višje v himalajskem delu iste zvezne države, ki se lahko pohvali tudi z najvšjim vrhom Indije, Nando Devi (7.816 m). Vreme za trekinge ni več idealno, zato bova preostanek Uttarakhanda raje pustila za kdaj drugič.

Haridwar veduta

Haridwar je eno od mest, kjer se hindujci lahko v Gangesu očistijo svojih grehov. Tukaj naj bi tudi Višnu pustil odtis svojega stopala, skratka od svetosti kraj kar poka. Romarska sezona je trenutno k sreči nizka, drugače bi imela veliko težav najti prenočišče in prevoz. Tvegala sva celo vožnjo v 2. razredu vlaka iz Ambale. Zaradi ne preveč dobrega počutja, je bilo doživetje edinstveno. Stisnjena v kot ob smrdljivih WC-jih sva komaj preživela 3 ure vožnje. Drugi razred sicer ima sedeže, ampak možnost, da jih zasedete, je mikronska.

Iskalci zakladov v Gangesu

Večerni ogenj

Mestece je majhno, stisnjeno med Ganges in hribčke. Glavno dogajanje, obredno kopanje in darovanje, poteka na urejenem bregu zraven bazarja. Mladi in stari, sveti možje, berači in krošnjarji, vsi so pomešani na rečnem bregu. Med tem ko se romarji kopajo (v zasvinjani vodi, no, še vedno bolj čisti kot kje nižje), reveži brskajo po vodi za dragocenostmi. Berači so bili tokrat v večini. Romarska središča so idealna, ljudi s slabo vestjo je vedno dovolj na takšnih krajih. Naokoli paradirajo uniformirani pobiralci »dobrodelnih prispevkov«, ki tujce navdušeno prepričujejo kako zelo bodo pomagali revežem. Za prispevek dobiš celo poštempljan listek. Zvečer je ceremonija malce drugačna, ljudje po reki spuščajo plavajoče sveče. Lep prizor.

Kopališče

Romarji ali...?

Kopalci

Naj reka odplakne grehe

Večer

Prebava se je izboljševala, tek se je vrnil. Haridwar ni ravno kulinarična meka, dobite lahko povprečne vegetarijanske jedi, dobre parathe (ponavadi polnjeni ploščati kruhki) za zajtrk, obilo raznoraznih slaščic in odličen lassi (pijača z jogurtom). Na bazarju je slaven lokal, kjer se lassi približa kremastemu sladoledu. Ja, spodoben jogurt je končno tu in pridno ga jeva še za vse sušne mesece za nazaj.

Lassi njam

Za konec sva se pridružila domači množici in se povzpela do templja Mansa Devi nad mestecem. Posvečen je boginji, ki izpolnjuje želje. Tempelj kot tak nič posebnega, betonska kocka, natlačena s stojnicami. Razgled že kazi slavni severno-indijski smog, meglica, ki lebdi nad več kot polovico indijske podceline.

Pogled na dolino Gangesa

Haridwarja je bilo hitro dovolj, čaka naju novo romarsko središče, tokrat sikhovsko, Amritsar na S Punjaba.