Amritsar

Iz svetega hindujskega mesteca sva odbrzela v sveto mesto sikhov. Amritsar je milijonsko mesto na SZ Indije, nedaleč od meje s Pakistanom v pokrajini Punjab. Danes mesto privablja množico obiskovalcev zaradi dveh stvari: Zlatega templja (Golden Temple/Harmandir Sahib) in bizarne cirkuške predstave, pod taktirko indijskih in pakistanskih obmejnih enot.

Otroci sikhovskih staršev

Sadja ne manjka

Začetki Amritsarja segajo v 16. st., ko se na območju naselil 4. sikhovski guru in pričel s konstrukcijo "svetega vodnega bazena". Svetišče se je širilo in mesto z njim. Zlati tempelj odlikuje veličastna sikhovska arhitektura in ni čudno, da je postal tako popularno versko - kulturno središče. Žal pa se je v Amritsarju tekom zgodovine prelilo tudi veliko krvi. Punjab je bil nemiren, tako kot preostanek Indije, ki se je v začetku 20. st. upirala Britancem in zahtevala neodvisnost. Leta 1919, na dan velikega sikhovskega praznika 13. aprila, se je zgodil t.i. Jallianwala Bagh masaker. Paranoični Britanci so vdrli na slovesnost in vsepovprek streljali na zbrane ljudi. V pokolu naj bi jih umrlo okoli 1000. Leta 1947 ob razdelitvi Indije in Pakistana je prišlo do medverskega nasilja med muslimani, sikhi in hindujci (umrlo naj bi več kot milijon ljudi). Muslimani so množično bežali v Pakistan, hindujci in sikhi pa iz Pakistana na indijsko stran. Žrtev v Amritsarju pa še vedno ni bilo dovolj. Junija 1984 je Indira Gandhi dala zeleno luč za operacijo "Modra zvezda" s katero naj bi obračunali z militantno sikhovsko skupino nastanjeno v zlatem templju. Indijska vojska je napadla z vso silo, tanki so rušili tempelj, zažgali so knjižnico. Umrlo naj bi preko 500 ljudi. Efekt akcije je bil povsem pričakovano nasproten od željenega, sikhi so postali še bolj jezni in nezadovoljni. Nekaj mesecev za tem sta sikhovska osebna stražarja pokončala Indiro Gandhi.

Prispela sva z nočnim vlakom, se nastanila v hotelu in se odločala ali naj greva na sprehod po mestu ali ne. Pogled na ulico ni bil nič kaj vabljiv, prašna prometna cesta, ob njej pa trgovine z avto deli. Raje sva se domenila za obisk meje 20 km stran in popoldanske predstave. Vsak taksist ali rikšar vas bo zapeljal tja. Ceremonija na meji Wagah (ki je tudi edini cestni mejni prehod med državama) je sladko kisla mešanica med nogometno tekmo in ljudsko veselico. Tribune so postavljene na obeh straneh kičaste železne ograje, plapolajo zastave, iz zvočnikov pa buči pop muzika. Prodajajo se kokice, osvežilne pijače in patriotski spominki. Vzdušje je navijaško, z zastavicami mahajo tako mlade smrklje kot stare mame. Najbolj šokantna pa je seveda sama množica, zlasti na indijski strani. Ljudje so pripravljeni stati ure v dolgi vrsti, se pustiti pretipati od nog do glave, da bi si lahko ogledali predstavo. Turisti imamo srečo, mimo gremo po hitrem VIP postopku. Torej, kako to gre? Najprej je navijaško ogrevanje, muzika, punce plešejo in mahajo z zastavami, potem na podij stopi dvometraški fante v beli trenirki, ob katerem najprej pomisliva, da si bomo ogledali košarkaško tekmo. Ne, je samo povezovalec programa z mikrofonom v roki. Obmejni stražarji s petelinčkastimi rdečimi kapami se že pripravljajo v ozadju, da bodo odkorakali do železnih vrat. "In naj se show začne!" Tako nekako zveni napovednik. Program otvorita dve stražarki: brca visoko v zrak, s hitrim korakom po petah naprej, pred mejnimi vrati pa spet brca v čelo, brca vstran in še nekaj kung fu mahanja z rokami. Strašno smešno, dejansko dobra komedija. Čez mejo se ne vidi, ampak verjetno se na drugi strani dogaja isto. Sledita naslednja dva stražarja, pa spet naslednja dva, brca, korak, brca, mahanje z rokami. Jackie Chan bi bil navdušen. Nato se vrata čudežno odprejo in začne se tekma ena na ena. Kdo bolj brcne, kdo bolj maha z rokami, kdo ima višjo kapo... Vmes pa seveda glasno navijanje na obeh straneh. Vrhunec je spuščanje zastav. V pol ure je vsega konec in množica se razprši. Najini občutki so mešani, po eni strani sva se zabavala, po drugi strani je pa ceremonija tako čudna in grenka, da bi se človek zjokal. In nekaj 100 km stran se na meji krepko streljajo.

Evforične mladenke z zastavami 

Množica želi zabavo

Indijski petelin

Pakistanska petelina

Tako mlad pa že Indijec...

Kdo bo brcnil više

Soočenje

Naslednji dan sva si rezervirala za zlati tempelj in v njem preživela cel popoldan. Tempelj je bela bleščeča oaza sredi umazanega hrupnega mesta. Čevlje pustiva na vhodu, na glavo pa si povezneva rute. Ja, obvezne so za oba spola. Skozi z marmorjem obložen vhod vstopiva v ogromen prostor, sredi katerega leži sveti bazen z zlatim templjem. Okoli odmeva glasba, petje in igranje v živo iz templja. Okoli bazena procesija ljudi, nekateri se kopajo, ostali meditirajo. Svetloba, muzika, vzdušje, kar malo te zadane v glavo in ti da občutek ekstatičnosti. Najprej se lotiva fotkanja oz. se spremeniva v objekt fotografiranja (Indijci se strašno radi slikajo s tujci), potem pa se enostavno usedeva v senčko pod bele oboke bele trdnjave, ki obkroža bazen. Samo uživava in vpijava okolico. Vsake toliko časa kdo prisede in povpraša od kod sva, ipd. Posebej zanimivo debato imamo z mladim parom (no, bolj z moškim delom), ki nama razloži osnovne ideje sikhizma. Sikhi verjamejo v enega boga, reinkarnacijo in zagovarjajo enakost vseh ljudi (za razliko od kastnega sistema). Telesno zadovoljstvo je tudi pomembno, zato je treba pridno jesti. Postenja in prepovedi hrane nimajo, kar se na povprečnem sikhu jasno vidi. V povprečju so zelo visoki in telesno krepki. Preden stopiš v tempelj, naj bi zavil v ljudsko kuhinjo (na dan lahko pripravijo 60000 obrokov) , kjer se brezplačno okrepčaš, šele nato se lahko duh posveti meditaciji. Proti večeru se z mladim parom odpravimo v zlato kocko, kjer se odvija glavno dogajanje. Glasbeniki igrajo in prepevajo, "duhovniki" pobirajo prispevke in delijo obhajilo. Notranjost je umetelno poslikana, nabito polna z verniki, zato dolg ogled ni mogoč. Tudi zunaj je lepo, prižgane luči spremenijo prostor v palačo iz pravljice. Tempelj je odprt 24 ur, gneča varira od dneva do dneva in od ure do ure. Dobrodošli so vsi, vse religije, in tudi reveži, ki z veseljem pridejo na zastonj obrok. 

Zlati tempelj

Verniki meditirajo

Sproščeno vzdušje

Zlati tempelj iz druge strani

Prijatelja

Voda ni čista

Večerna magija

Amritsar kot mesto ni nič posebnega, vendar se obisk zaradi veličastnega zlatega templja zelo izplača. Ljudje so veliko bolj sproščeni kot ponavadi in vzdušje je res enkratno. Da ne omenjava, da gre za eno najlepših stavb v Indiji. Toliko naju še čaka, zato se vračava v Delhi, potem pa v Rajastan.