Pozdravljena Indija: Chandigarh in Haridwar

Mogočno indijsko podcelino sva si pustila za zadnjo tretjino najinega potovanja kot češnjo na tortici. Ljubezenska zgodba z Indijo se je začela pred 3 leti, ko sva prvič obiskala njen jug. Tokrat se bova osredotočila na severni oz. osrednji del, ampak že sedaj veva, da je 3 mesečna viza, ki sva jo dobila v Katmanduju, premalo za podrobno raziskovanje.

Indija je svojevrstna, drugačna, pisana in kaotična, utripa v večnem ritmu trdega boja za preživetje. Razlike so ogromne in če si želite uživati v potovanju se morate z njimi enostavno sprijazniti. Pristanek v Delhiju se je zdel skoraj neresničen, z majhnega opečnatega letališča Katmanduja sva priletela v bleščeč duty free shopping center. Nobene silne vrste za žigosanje potnih listov, do centra mesta pa elegantno z novim metrojem. Čudenju ni bilo konca in kraja, ampak o Delhiju prihodnjič, ko ga ponovno obiščeva.

Pisano sobivanje

Po 2 dnevih Delhija sva se z vlakom odpeljala v prestolnico Punjaba & Haryane, Chandigarh. Mesto je zraslo v 50-ih letih 20. st. po načrtih arhitekta Corbusiera, kar pomeni da ima povsem evropski look z obilico betonskih monstrumov in širokimi cestami. Mnenja o mestu so deljena ali takšna arhitektura lahko spada v Indijo ali ne. Razdeljeno je na pravokotne sektorje, ima obilo zelenih površin in celo kolesarske steze. Menda naj bi bilo celo eno najbolj čistih mest v Indiji. Na nek način je prava oaza reda v indijskem kaosu, po drugi strani pa mu manjka duša. Obiskala sva ga iz radovednosti, pa še obilo hvale dobri hrani sva slišala. Mesto je predvsem upravno in poslovno središče, turizem je nekje v ozadju. Poceni prenočišč je malo, dražja je tudi hrana. Ko sva zagledala množico trgovin s telefoni, elektroniko in blagovnimi znamkami a-la Calvin Klein, nama je bilo takoj jasno, da nisva v pravem rangu. Najin namen je bil k sreči drugje. Obiskala sva Nek Chand Fantasy Rock garden, pravljični labirint s skulpturami iz odpadnega materiala, nastalih pod rokami Nek-a Chanda. Chand, nekdanji cestni nadzornik, šokiran nad maso odpadnega materiala nastalega ob gradnji Chandigarha, se je odločil vdahniti smetem novo življenje. Vrt je nastajal ilegalno preko 15 let, ko so ga oblasti končno legalizirale. Danes je ena glavnih atrakcij, še vedno raste in je pravi mali zabaviščni park. Ogledala sva si še nekaj Corbusierovih stavb, po večini uradov, ampak naju zamazan beton ni ravno navdušil. Raje sva spet zavila v enega od parkov. Lahko izbirate med parki z vrtnicami, terasami, jezerom, ipd.

Labirint -  Nek Chand Rock Garden

Veselje na gugalnicah

Obiskovalci

Kipci oblozeni z zapestnicami

Iz Nepala je Urška s sabo privlekla ne preveč lep spominek v obliki želodčnih težav, zato s preizkušanjem kulinarike v Chandigarhu ni bilo nič. Iz same solidarnosti je zbolel še Jure. Dva dneva sva tako preživela v hotelski sobi ob analiziranju indijske TV ponudbe (600 kanalov, da se ti zmeša).

Park

Zvončkljajoče drevo

Za predolgo poležavanje ni bilo časa. Namenila sva se v Haridwar, pomembno romarsko središče ob Gangesu v državi Uttarakhand. Ganges izvira višje v himalajskem delu iste zvezne države, ki se lahko pohvali tudi z najvšjim vrhom Indije, Nando Devi (7.816 m). Vreme za trekinge ni več idealno, zato bova preostanek Uttarakhanda raje pustila za kdaj drugič.

Haridwar veduta

Haridwar je eno od mest, kjer se hindujci lahko v Gangesu očistijo svojih grehov. Tukaj naj bi tudi Višnu pustil odtis svojega stopala, skratka od svetosti kraj kar poka. Romarska sezona je trenutno k sreči nizka, drugače bi imela veliko težav najti prenočišče in prevoz. Tvegala sva celo vožnjo v 2. razredu vlaka iz Ambale. Zaradi ne preveč dobrega počutja, je bilo doživetje edinstveno. Stisnjena v kot ob smrdljivih WC-jih sva komaj preživela 3 ure vožnje. Drugi razred sicer ima sedeže, ampak možnost, da jih zasedete, je mikronska.

Iskalci zakladov v Gangesu

Večerni ogenj

Mestece je majhno, stisnjeno med Ganges in hribčke. Glavno dogajanje, obredno kopanje in darovanje, poteka na urejenem bregu zraven bazarja. Mladi in stari, sveti možje, berači in krošnjarji, vsi so pomešani na rečnem bregu. Med tem ko se romarji kopajo (v zasvinjani vodi, no, še vedno bolj čisti kot kje nižje), reveži brskajo po vodi za dragocenostmi. Berači so bili tokrat v večini. Romarska središča so idealna, ljudi s slabo vestjo je vedno dovolj na takšnih krajih. Naokoli paradirajo uniformirani pobiralci »dobrodelnih prispevkov«, ki tujce navdušeno prepričujejo kako zelo bodo pomagali revežem. Za prispevek dobiš celo poštempljan listek. Zvečer je ceremonija malce drugačna, ljudje po reki spuščajo plavajoče sveče. Lep prizor.

Kopališče

Romarji ali...?

Kopalci

Naj reka odplakne grehe

Večer

Prebava se je izboljševala, tek se je vrnil. Haridwar ni ravno kulinarična meka, dobite lahko povprečne vegetarijanske jedi, dobre parathe (ponavadi polnjeni ploščati kruhki) za zajtrk, obilo raznoraznih slaščic in odličen lassi (pijača z jogurtom). Na bazarju je slaven lokal, kjer se lassi približa kremastemu sladoledu. Ja, spodoben jogurt je končno tu in pridno ga jeva še za vse sušne mesece za nazaj.

Lassi njam

Za konec sva se pridružila domači množici in se povzpela do templja Mansa Devi nad mestecem. Posvečen je boginji, ki izpolnjuje želje. Tempelj kot tak nič posebnega, betonska kocka, natlačena s stojnicami. Razgled že kazi slavni severno-indijski smog, meglica, ki lebdi nad več kot polovico indijske podceline.

Pogled na dolino Gangesa

Haridwarja je bilo hitro dovolj, čaka naju novo romarsko središče, tokrat sikhovsko, Amritsar na S Punjaba.