Luang Prabang

Pot je pomembnejša od cilja bi lahko rekla za vožnjo iz Nong Khiaw-a do Luang Prabanga. Vožnja po reki Ou oz. kasneje Mekong-u je čarobna in bi jo bilo škoda zamuditi. 6 urna vožnja z ladjico, da povsem novo rečno perspektivo. Pokrajina ob reki je hribovita, vmes so na redko posejane vasice. Ribiči, nabiralci raznih rečnih živali ter razigrani otroci skrbijo za živahno dogajanje ob rečnih bregovih. V sušnem obdobju le-ti postanejo vrtički, po sredini struge pa nastane nešteto otočkov. Reka je zelo nizka in bo na določenih odsekih čez par tednov neplovna. Tudi mi smo se morali za nekaj časa izkrcati iz čolna in narediti krajši sprehod, da je lahko naš spretni krmar zvozil brzice. Slike naj povedo še preostalo.

Pokrajina ob reki Ou

Hribi vsepovsod

Tudi menihi se kopajo

Še več hribov

Življenje ob reki

Ladjica sopotnica

Luang Prabang, nekdanje francosko trgovsko središče ob Mekongu, je svet zase. Razvoj turizma v zadnjih letih je poskrbel za obnovo nekdanjih francoskih vil, ki so danes spremenjene v hotele, restavracije in bare. Mesto je idealno za kofetkanje, branje knjig in opazovanje prometa na Mekongu, česar pa se človek hitro naveliča. Nešteto agencij ponuja okoliške izlete, ki pa naju niso pritegnili, se šparava za bolj vznemirljiva mesta na jugu. 

Francoski šik

Vila

Pritok Mekonga in druga stran Luang Prabang-a

Ulica

Po naključju sva naletela na poučno razstavo urada za odstranjevanje neeksplodiranih bomb, ki so ostale po obsežnem ameriškem bombardiranju. Laos ima v lasti nesrečni rekord najbolj bombardirane države v svetovni zgodovini. Po podatkih UXO-ja (unexploded ordnance) se v Laosu nahaja cca. 30 milijonov neeksplodiranih bomb. Žrtve so najpogosteje otroci saj so t.i »zvončki« iz posebnih kasetnih bomb živih barv, ki hitro pritegnejo otroško oko. Druga skupina žrtev so zbiralci odpadnih kovin, ki navkljub vladni prepovedi vneto iščejo čim večje kose. 350 kg bomba jim prinese cca. 200 USD zaslužka, kar je ogromno za laoške razmere, detektorji za kovine so obvezna oprema na podeželju. Najbolj prizadeta območja so ravno v provinci Luang Prabang ter celotni obmejni pas z Vietnamom (Ho Chi Minh trail). Na leto umre cca. 300 oseb še več pa je poškodovanih. Zanimiv je podatek, da se najbolj »kontaminirana« bombna območja istočasno tudi najbolj revna. Situacija se počasi izboljšuje saj veliko vlagajo v ozaveščanje ogroženega prebivalstva (predvsem predšolskih otrok) in čistijo kmetijska območja. 

Ameriška darila

Neprijeten občutek v želodcu po ogledu zgornje razstave sva imela priliko popraviti z prijetnim naključjem. Naletela sva na praznovanje ob odprtju nove stavbe v enem izmed mestnih templjev. Lokalci so pripravili veliko hrane za menihe, kar pa ostane pa lahko pojedo navadni smrtniki. Ostalo je veliko. Še predno sva se zavedla kaj se dogaja so nama v roke potisnili polne krožnike in kozarce. Res nisva mogla reči ne. Zraven naju sta sedeli gospe, ki sta dobro govorili angleško in sva priložnost iskoristila za spoznavanje hrane in lokalnih navad. Laoška hrana ni tako pestra kot npr. Tajska, vendar še vedno okusna in polna sosednjih vplivov. Dobijo se juhice na 101 način, razni rezanci, meso z žara, obilo pa je tudi zelenjavno-mesnih solat. Kar pa malo pogrešava, je širši izbor sadja. Klimo imajo dobro za vse možne eksotične reči, vendar so v prodaji predvsem banane, kakšen ananas in mango. Menda Laožani kot tudi sosedje v Kambodži enostavno niso ravno neki veliki ljubitelji sadja.

Družba na pojedini

Sončni zahod ob Mekongu

Luang Prabang tako zaključujeva brez velikih besed. Naslednja postaja Vang Vieng, kjer upava na namakanje v rekah in kak lep pohod. Pa na čim manj žurersko razpoložene mularije.