Makassar in Tana Toraja

Z Balija sva priletela v drugo deželo imenovano Sulawesi. Na letališču v Makkasarju sva se dobila z Mašo s katero bova nadaljevala pot po otoku. Makkasar je nenehno rastoča prestolnica Sulawesija (cca.1.8 mio. preb.) in ni ravno najbolj vznemirljivo mesto za turiste. Slovi po t.i. Rotterdamski trdnjavi, ki smo jo mi samo bežno ošinili s pogledom. Časa ni bilo na pretek, zato smo ga največ namenili fotogeničnemu staremu pristanišču – Pelabuhan Paotere, kjer si lahko ogledate prave bugijske ladje ter opazujete vsakdanji vrvež nakladanja in razkladanja raznovrstnega tovora. Prebivalci juga Sulawesija, Bugijci in Makasarci, slovijo kot izvrstni pomorščaki, ki so že pred več kot 500 leti skrbeli za trgovske poti med vzhodnimi indonezijskimi otoki, redno pa so obiskovali tudi avstralske Aboridžine. Mojstrsko obvladajo gradnjo ladij oz. jadrnic, zato jim dela  v ladjedelniškem središču juga – Biri ne manjka. Tudi zahodnjaki pridno čakajo v vrsti.

Pelabuhan Paotere

V Makassarju ni spodobnega poceni prenočišča. Ali plačate mini premoženje ali pa se sprijaznete z vlažno luknjo polno komarjev tako kot mi. Zaradi ramadana mesto resnično oživi šele zvečer, ko se odprejo warungi, zadiši po ribi na žaru in se ljudje sprostijo. Tujci smo še vedno atrakcija, tako da zna biti sprehod po mestu precej zabavna reč. »Hello mister« in »Hello missis« se sliši od vsepovsod, še bolj veselo pa postane, če poskusiš spregovoriti kakšno besedo v bahasi. Dejstvo, da turisti rinejo na Sulawesi iz čistega veselja in radovednosti, se jim zdi nedoumljivo.

Pristaniški vrvež

Tradicionalna oblika jadrnic

V hotelu so nas že prežali »vodiči« in organizatorji nekajdnevnih tur po Toraji ali jugu. Tana Toraja je bila naš naslednji cilj, zato smo odprli ušesa in se pustili prepričevati o ponudbi. Toraja je obširno območje, kjer vodič resnično pripomore k dobri izkušnji, brez privatnega prevoza pa tudi skoraj ne gre. Izbrali smo »luksuzno«, udobno 3-dnevno varianto, primerno tudi za babice in dedke, z vodičem, šoferjem in hotelčičem. Pri številki treh oseb ali več se tura resnično izplača, zato nismo dolgo odlašali. Z avtobusom smo se še isti večer odpeljali v Rantepao, kjer nas bo čakal vodič. 

Tana Toraja

S cestami na Sulawesiju je križ. Niso ravno pogoste, stanje obstoječih pa je milo rečeno katastrofalno. Luknje, plazovi in nori vozniki vsepovsod. Vožnje so zato dolge in adrenalinske. Po zaslugi našega dirkaškega voznika avtobusa smo v Rantepao prispeli v samo osmih urah. Pričakal nas je majhen možic v usnjeni jakni in crocks natikačih ter se predstavil kot Aru, naš vodič. Za trenutek smo se zaskrbljeno spogledali z »Pa ne da so nas nategnili« v očeh. Tesnoben občutek se je razblinil, ko nas je šofer novega terenca dostavil v penzion. Vse ok, dve uri za dremež, potem pa direkt skok v kulturno bogastvo Toraje. 

Tradicionalna vasica

Toraja dobesedno pomeni »hribovci«. Slabšalno ime so lokalcem nadeli Bugijci, ljudstvo ki jih je v preteklosti izrinilo z obale v hribovja severno od Makassarja. Ljudstvo Toraja naj bi po eni od teorij pred 4000 leti prispelo iz današnjega severnega Vietnama in južne Kitajske. V 19. stoletju je Toraja postala zanimiva tudi za Nizozemce, saj so animistično ljudstvo videli kot potencialne zaveznike v boju proti muslimanski ekspanziji z juga. Prispeli so protestantski misionarji in spreobrnili večino prebivalstva (delež protestantov v regiji je ca. 65%), vendar so za takšen za množičen prestop morali dopustili prakticiranje animističnih običajev. Toraja je obdržala poganske korenine, še danes žive v ceremonijah in arhitekturi. Tradicionalne pogrebne ceremonije (Tomate) so najpomembnejši družabni dogodek v kulturnem življenju regije. Brez ustrezne ceremonije se duša umrlega ne more dvigniti v nebo in prinese nesrečo celotni družini. Med samo smrtjo in pogrebom lahko preteče tudi več kot leto dni. Balzamirani pokojni med tem še vedno počiva v domači hiši in se smatra kot bolni družinski član. Pogrebi so na prvi pogled kot velika veselica in trajajajo več dni. V ta namen zgradijo veliko začasnih stavb za povabljence in umrlo osebo. Koljejo se prašiči in bivoli. Višji družbeni status, večji pogreb. Ljudje varčujejo celotno življenje, da bi lahko ustrezno pokopali svojce. Večji pogrebi stanejo preko 100.000 eur oz. veliko, veliko bivolov, ki so glavna valuta Toraje.

Sorodniki umrlega

Žalujoči sovaščani

Povabili smo se na prvi dan relativno velikega pogreba in stopili na bogato okrašen prostor velik kot malo nogometno igrišče. Prvi vtis je vse prej kot prijeten, celoten prostor je zapolnjen z zvezanimi prašiči in privezanimi bivoli, vmes pa se v nam neznanem redu počasi premikajo ljudje. Ceremonijo vodi profesionalec, oborožen z mikrofonom in pivom. Poimensko kliče udeležence v osrednji prostor, kjer družina umrlega prejema darove, spušča javkajoče glasove in napoveduje program. Najbogatejši povabljenci prispevajo bivole, naslednji po rangu prašiče, revnejši pa cigarete, alkohol in kavo (to prispevajo tudi turisti). Moški pojejo v krogu, prisotni so tradicionalni plesalci, »aktiv kmečkih žena« skrbi, da je jedače in pijače dovolj za vse. Udeleženci imajo skrbno določen prostor. Najboljšo pozicijo ima seveda družina, potem t.i. VIP loža, pa sovaščani, zatem pa vsi ostali. Ceremonija ni nabita s čustvi, žalostjo, je bolj družabni dogodek, ko se zbere celotno sorodstvo. Ljudje so nas prijazno sprejeli in nam ponudili riž, odojka, ocvirke, pivo in riževo vino. Za vogalom glavnega prizorišča so se klali prašiči, katerih meso se je brzinsko razdelilo med ljudi. Bivoli bodo prišli na vrsto dan zatem, ampak po pravici povedano, en dan klanja je bil za nas čisto dovolj.

Plesalci na pogrebu

Razrez odojka

Bivol - glavna valuta Toraje

Drugi dan v Toraji smo začeli z veliko tržnico v Rantepau, kjer se sklepajo veliki posli z bivoli, prašiči, kravami in vsem ostalim, kar spada na tržnico. Svetli bivoli (sploh albino verzije) so najdražji in se prodajajo predvsem za pogrebne ceremonije. Bivoli za bojevanje so spet razred zase. Podobna zgodba je s prašiči. Nekateri so že pripravljeni, zvezani, da se odpeljejo na pogrebno ceremonijo v zakol. Tržnica je živahna, domačini prihajajo z vseh koncev in se ne dajo zmotiti peščici turistov, ki se zgroženo ozira naokoli. Zrezki pač ne prihajajo direktno iz sterilnega laboratorija (ali pač), na kar marsikateri mesojedec rad pozabi.

Prodajalci z vseh strani

"Čikpavza"

Lepotci

Pripravljeni za ceremonijo

Po tržnici se je prilegel sprehod med riževimi polji in tradicionalnimi hišami Toraje. Tradicionalna hiša je obrnjena z vhodom proti severu, daljnemu domu ljudi iz Toraje. Glede nenavadne oblike strehe obstaja več teorij. Ena, da je streha v obliki bivolovih rogov, druga pa da gre za obliko ladij, saj naj bi predniki obvladali zgolj gradnjo le-teh. Poleg hiše stoji kašča za riž, ki je takorekoč njena pomanjšana verzija. Stoječa na gladkih lesenih stebrih, dvignjena od tal, varuje zalogo riža pred mišmi in ostalimi živalskimi nepridipravi. Tradicionalnih hiš ni dovoljeno prodati ali kupiti. Pokrajina je idilična z obilo zelene barve, ki se preliva preko teras z rižem. Tu in tam se srečamo in pozdravimo z domačini, ki obdelujejo polja. 

Tradicionalne hiše in riževa polja

Rezbar na delu

Idilo presekamo z obiskom skalnih grobov ene od pomembnih družin. Krste so nekoč prosto visele v stenah, potem pa so jih zaradi varnosti pričeli raje polagati v izklesane skalne grobove. Pokojnikom za lažje  bivanje v onstranstvu namreč dodajajo vredne predmete, ti pa so vabljivi za tatove. Skalne grobove varujejo velike lesene lutke, podobe pokojnikov. Grobovi v Toraji niso samo v skalah, so tudi v jamah in celo drevesih (tja so pokopavali dojenčke). Zdi se, da je smrt najbolj obeležena in prisotna stvar med ljudmi, pa še glavno ekonomsko gonilo. Biznis z živalmi, bivoli in prašiči, je ogromen.

Lutke prednikov varujejo grobove

Jamski grobovi

Tretji dan smo se povzpeli na razgledno točko, t.i. "romantic place" od koder naj bi občudovali neskončna riževa polja, vendar nas je pričakala gosta megla. No, kava je bila res dobra. S hribčka smo se spustili nazaj med polja in vasi. Srečevali smo otroke na poti iz šole in občudovali panoramo.

"Money, mister, money!"

Razgled po dolini

Tradicionalno okrasje na riževih skednjih

Kultura Toraje je unikatna, drugačna in polnokrvna. Presenetilo nas je, da so elementi animizma tako močni in so se ohranili vse do današnjih dni. Tradicionalni način življenja tu ljudje ponosno živijo in lahko le upamo, da se bodo njihovi običaji ohranili še mnoga leta. Toraja je posebna izkušnja, ki nas vrne daleč nazaj v preteklost.  Priporočava jo vsakemu popotniku po Indoneziji. V smeri severa se odpravljamo do jezera Poso.