Azijsko leto: 11/27/13

V Radžastanu sva že dobesedno kašljala prah. Počasi je bila mera polna: smog, prah in pesek že od samega prihoda v Indijo. V sosednji zvezni državi Madhyi Pradesh se je obetala možnost, da se za nekaj dni ustaviva na "hribovskem" čistem zraku Pachmarhi-ja, kjer so se nekoč z ginom v roki pretegovali vročine naveličani Britanci. Kot za nalašč je Pachmarhi lepo skrit, brez železniške povezave in zahteva, da se popotnik resnično povsem izčrpa preden prispe do tja. V Udaipurju sva se zafrknila, tako da nisva mogla več dobiti karte za vlak vsaj do Indore-ja. Preostal nama je bus, 14 - urna nočna vožnja do Bhopal-a, glavnega mesta zvezne dežele Madhye Pradesh, kjer bi lahko dobila prevoz naprej. Kljub t.i. sleeper busu s posteljami spanca ni bilo. Cesta je katastrofalna in povzroča, da nisi niti minute pri miru. Metalo naju je v zrak in že po eni uri sva čutila vseh telesne koščice. V Bhopal sva prispela ob 9 h zjutraj in hitro našla naslednji bus. Samo še 7 ur, pa bova v Pachmarhi-ju!

Potoček v okolici Pachmarhi-ja

Pachmarhi je zeleno, z džunglo obraslo hribovito območje s kanjoni, slapovi in jamami. V daljni preteklosti je bila pokrajina v domeni plemen, kar pa se je s prihodom Britancev obrnilo. Ugodna klima je neustavljivo vabila in britanska vojska je hitro zgradila center za oddih svojih pripadnikov. Britansko vojsko danes nadomeščajo indijske sile. V vasi so vadben centri in šole tako za vojsko kot policijo. Veliko kolonialnih stavb je ostalo, nekatere je prevzela vojska, druge so postale hoteli. Pachamrhi je še vedno priljubljen kraj za poletni oddih domačih gostov. Željam povprečnega indijskega turista je prilagojena tudi ponudba in ob njej sva se enostavno morala nasmejati. Najprej hoteli, ki tekmujejo v kiču, količini novoletnih lučk in plišastih igračkah, razstavljenih po sobah (tigri, kaj pa drugega). Pogledava en hotel, pa drugega in tretjega, povsod podobna za oči boleča slika. Na koncu sva izbrala barvno nabolj umirjeno sobo. Tiger, okrogla postelja, lučke v obliki košarkaške žoge z napisom NBA in 3 ventilatorji se je zdelo povsem zmerno. Osebje je komaj kaj govorilo angleško, ampak nekako nama je le uspelo se vpisati v knjigo gostov. Zapletlo se je pri koloni "kasta". "Midva nimava kaste." "Kako nimata kaste?" "Nimava, sva turista." Aaaa? Ok, bilo nama je oproščeno. Bila sva edina tujca v mestecu, pa še v nizki sezoni.

Lepote najine hotelske sobe

Silver Fall

Po mrzli noči (okoli 10 stopinj) sva končno uzrla modro nebo, ki je kar vabilo, da se podava ven v naravo. Pachmarhi se hvali z naravnim parkom, divjimi živalmi (kot rezervat za tigre, ki pa jih že dolgo ni več) in obilico svetih krajev. Nameravala sva si izposoditi kolesa, raziskati okolico in se podati še na kak krajši treking. Kolesa sva takoj črtala, ker nama jih prav nihče ni hotel posoditi. Ko sva pred vhodom v park opazila množico džipov, naloženih z glasnimi indijskimi frajerčki, nama je bilo takoj jasno kako in kaj. Seveda, Indijci ne marajo hoje, ne marajo kolesarjenja in ne marajo potenja. Dajmo ljudem džipe, da se malo vozijo po parku in preženejo še kakšno divjo žival, če je še slučajno ostala. Najem džipa za domače goste stane 400 Rs, za tujce 4x toliko plus 2x višja vstopnina za park. Torej, greva peš, primorana sva bila vzeti le vodiča za 300 Rs (ki pa je seveda že zavijal z očmi, da bo potrebno hoditi). Obiskali smo svete jame, se sprehodili do visokega Srebrnega slapa in Apsare Vihar, naravnega bazenčka, ki poleti vabi h kopanju. Razgled na dolino in kanjon pove, da je regija še vedno malce divja, reka spodaj kar kliče po raftingu, navpične stene pa bi morda navdušile tudi plezalce. Za pravo raziskovanje džungle bi potrebovala res dobrega vodiča, ampak kaj takega se v Pachmarhiju ne spodbuja. Džipi in pobiranje vstopnine so glavni biznis, smeti ležijo okoli slapov in prav nihče se ne sekira, če poslopje uprave parka z muzejem povsem razpada.

Pogled na divjino

Polna novih moči in s prečiščenimi pljuči sva šla na pot proti Khajurahu. Spet ni šlo v enem dnevu: 7 ur do Bhopala (in nešteto postankov, tudi za poklon pred tempeljčki), 6 ur do Jhansi-ja (končno vlak), kjer sva prespala, pa spet 7 ur do cilja. Khajuraho slovi po množici hindujskih in jain templjev (10.-12. st.), bogato okrašenih z erotičnimi figurami tantrične tradicije. Lokalna turistična industrija jim je nadela vzdevek "kamasutra templji" kar sicer ni pravilno (avtor kamasutre -Vatsyayana je deloval v okolici Himalaje in povsem drugem časovnem obdobju) ampak ustrezno ilustrira tempeljsko okrasje. Templje je zgradila vladarska rodbina Chandela, ki je vladala območju med 10. in 12. st.. 85 templjev iz peščenjaka (do danes se jih je ohranilo le 25) je izjemno arhitekturno in kamnoseško delo z množico precizno izklesanih detajlev. Poleg bogov so na tempeljskih pročeljih prizori iz vsakdanjega življenja (od obrtnikov, vojakov do podeželskih del), kamor seveda spada tudi erotika. Prizori naj bi poučevali mlade fante, ki so v neke vrste samostanih preživljali svoje obdobje "brahmacharya", obdobje učenja in celibata, preden bodo postali "pravi možje".

Parček & co.

Eden od templjev v Khajurahu

Umetelna streha

Khajuraho kot kraj sam je bolj ali manj umetna podeželeska turistična naselbina. Ima vse kar si srce turista poželi, od neštetih trgovin s spominki, masažnih salonov, pizzerij in seveda hotelov. Kljub vsemu je vzdušje kar sproščeno, ni pretirane gneče, hotel pa se je tudi izkazal kot zelo ok. Najlepše ohranjeni templji so tik ob naselju v ograjenem parku. Arhitektura res navduši, čeprav je treba priznati, da so hindujci tudi presneto pretiravali. Ženske vse po vrsti v mokrih sarijih, preveč popolnih oblin, kot da bi vse obiskale istega plastičnega kirurga. Moški jo niso tako dobro odnesli, sem in tja se le pojavi kak trebušček.

Zabava s konji

Učenje akrobacij

Čuvar templja

Skrivnostna svetloba v notranjosti templja

Na podeželju se skriva še nekaj templjev vrednih ogleda. Uspelo nama je priti do koles in se zapeljati naokoli. Med vožnjo se nama je prilimal 13-letni fante, ki bi se rad malo "pogovarjal po angleško". Seveda, hotel je biti najin vodič, kar nama je po eni strani kar ustrezalo. Templji na podeželju niso tako impresivni, je pa toliko bolj zanimivo opazovati ljudi. Na vasi je vse še zelo po starem. Kaste so še vedno glavna zapoved, poroke so strogo urejene s strani staršev in otroci še vedno ne hodijo redno v šolo. Na žalost je podeželane turizem precej skvaril, tako da mlado in staro neprestano žica za denar. Če samo pokažete fotoaparat, se že takoj usuje plaz zahtev po rupijah. Po treh urah sva imela dovolj in odbiciklirala nazaj proti hotelu. Tudi najin spremljevalec se je izkazal za razvajeno dete in kljub mali nagradi, užaljeno zahteval še dodatnih 100 Rs za svoje klepetanje. Midva sva užaljeno odkorakala.