Lomboka sva se veselila, saj naj bi bil pravo nasprotje Balija. Otok ima zgolj dva milijona prebivalcev, dolge peščene plaže, v notranjosti pa dokaj neokrnjeno džunglo. Vrnila sva se v strogo muslimanski svet, na kar so naju takoj opozorile številne mošeje in zakrite ženske. Najprej je bilo potrebno pretrpeti mukotrpno vožnjo s trajektom, ki je trajala skoraj 6 ur. Po izkrcanju sva se hitro odpravila proti 30 km oddaljenem Senggigiju, ki velja za eno od turističnih baz na Lomboku. V Senggigiju je bazirano večje število agencij, ki ponujajo trekinge na vulkan Rinjani in transporte do bližnjih Gili otočkov.
Balijska turistična norija in dolga pot s trajektom sta najino vrhunsko formo spravili na raven napol praznega akumulatorja, zato sva si v Senggigiju (kraj sam ni nič posebnega) vzela še en dan za relaksacijo. Najela sva skuter in se odpravila ob obali proti severu. Prvotno sva se nameravala zadovoljiti s prvo lepo plažo, se pogreti na soncu in skopati v morju. Pokrajina naju je povsem prevzela in kar nisva se mogla ustaviti. Lepe plaže so se nizale druga za drugo, ob njih so se vrstili nasadi palm, pa zeleni travniki s kravicami, v ozadju pa prekrasni gozdovi. Ceste so dobre, prometa je malo, turistov še manj. Užitek je bil popoln. Vmes sva se pridno ustavljala na mamljivih plažah, ki sva jih delila zgolj s čredami krav in pastirji. Mimogrede sva naletela še na farmo biserov, kjer nama je prijazni
promotor razložil vse o procesu gojenja ostrig in biserov. Voda na Lomboku je čista in vsebuje ravno pravo zmes planktona za dobro počutje ostrig. Presenetilo
naju je dejstvo, da biseri ne veljajo za naložbo, saj jim cena z leti ne narašča
razen morda kakemu velikanu najdenemu v naravi. V naravi danes ostrige proizvajajo bisere zelo redko, saj je bilo plenjenje v preteklosti preveč intenzivno.
Naravni biseri v Indoneziji se danes najdejo zgolj pod 80 metri globine. Po ca. 50 km potovanja ob obali sva se obrnila proti goram in se zapeljala na bližnji gorski prelaz. Uživala sva v vijuganju in občudovala razgled proti morju. Z veseljem bi podaljšala motoristično odisejado za par dni, vendar naju je čakal drug izziv. Vzpon na ognjenik Rinjani, katerega najvišji vrh se ponaša s častitljivih 3726 metrov nadmorske višine.
Odločila sva se za trodnevni pohod z vključenim naskokom na vrh. Agencij je malo morje in vse ponujajo "najboljšo izkušnjo in vrhunsko storitev". Cenovni razpon je zelo velik: od 1.000.000 do 2.500.000 INR. Midva sva se odločila za budžet varianto in plačala 1.300.000 INR na osebo (100 EUR), kar pomeni, da imamo večjo skupino z vodičem, hrano 3x dnevno in šotore, ki nam jih prenašajo nosači. Pot se je začela ob petih zjutraj z vožnjo do dve uri oddaljenega Senaruja, izhodišča na 600 m.n.v. Pobral naju je lastnik agencije, sicer zelo zaspan, zato se je konstantno ustavljal in telovadil, da ne bi zaspal za volanom. Jure se je z njim zapletel v kočljiv pogovor o religiji, da bi ga čim bolj zbudil. Metoda je bila uspešna, pogovor pa ognjevit. Ker se je Jure opredelil kot ateist, ga je voznik uvrstil kar v živalsko kraljestvo. Urška je mirila svoje živčke in se vzdržala kakršnihkoli komentarjev. No glavno, da smo varno prispeli.
Po zajtrku in predavanju o varnosti, kjer so nam prijazno pojasnili, da ne nosijo nobene odgovornosti za nas, smo končno pričeli s pohodom. V skupini nas je bilo deset, večinoma Francozi in par iz Nemčije, skoraj vsi po vrsti nezadostno opremljeni, v lahkih športnih copatih in kratkih hlačah. Agencija jim je obljubila vso opremo, ki pa seveda ne obstaja. Vrh Rinjanija se je kopal v soncu in razpoloženje je bilo optimistično.
Odločno smo vzeli pot pod noge. Prvi del poti je vodil skozi džunglo, mimo kavnih in kakavovih dreves. Pot bi bila prekrasna, če se ne bi vila samo strmo navzgor. Naša skupina se je hitro raztegnila, francoski ragbi team je odbrzel naprej, ostali pa smo se počasi, ampak vztrajno vlekli naprej. Po 3 urah hoje smo se ustavili za kosilo in vsi presenečeni ugotovili, da smo eni izmed preko stotih pohodnikov ta dan. Nosači so zakurili ogenj in pripravili kosilo. Hitro sva ugotovila, da je hrana pri vseh enaka, nudli in riž, VIP trekerji imajo le privilegij sedenja na smešnih zložljivih stolčkih.
 |
| Pripravlja se kosilo |
 |
| Razgled med potjo |
Vsako uro je bilo težje, kolena pa so se vse bolj tresla. Džungla se je naenkrat končala in znašli smo se na strmem travnatem pobočju, preko katerega so švigale meglice. Pot se je na trenutke spremenila v vulkansko melišče, kjer vsak napačen korak naprej pomeni zdrs za nekaj korakov nazaj. Po skoraj šestih urah hoje sva bila že presneto zdelana, vse več pohodnikov je nabiralo moči ob robu potk in tudi midva sva se jim vedno pogosteje pridružila. Jure je herojsko prenašal še 6 rezervnih litrov vode, saj sva pred trekingom slišala govorice, da vode rado zmanjka s strani organizatorja. Jamranje ni pomagalo, obroč kraterja je bil blizu, pa vendar daleč. Okoli četrte ure popoldan sva srečno prilezla v bazni tabor na 2640 m, več kot vesela nad premagano višino in prekrasnim pogledom na vulkan ter sam vrh Rinjanija. Vreme nam je ostalo naklonjeno, obetal se je lep sončni zahod. Spat sva šla s kurami in se v šotoru tesno zavila v spalni vreči. Zunaj je bril leden veter.
 |
| Prišla do roba kraterja! |
 |
| Kamp 1 |
 |
| Pogled na balijski vulkan |
 |
| Romantika |
Naslednji dan smo se spustili v krater proti jezeru. Pot je nerodna, skalnata in bolj ali manj nezavarovana. Kolena so se spet tresla. V dveh urah smo bili ob jezeru na kratkem postanku in že hiteli svoji dnevni nagradi nasproti. Nedaleč se skriva topli vrelec, kjer se bomo končno lahko malo sprostili svoje utrujene mišice. Vrelec je več kot topel, ima ca. 40 stopinj celzija in te prav stisne, ko vstopiš v tolmun. Dolgo nisva zdržala v vodi, je pa neizmerno prijalo. Sledilo je kosilo in vzpon do drugega baznega tabora pod vrhom Rinjanija. Spet se je zadnji del poti izkazal za najtežjega. Kot gorske koze sva plezala po skalah in zdelo se nama je, da se ne premikava nikamor. Počasi in vztrajno je šlo tudi tokrat, čeprav so noge že glasno protestirale, da zdaj pa dovolj. Bazni tabor nas je čakal na 2630 m, kar pomeni, da nas do vrha loči preko 1100 m.
 |
| Pot do jezera |
 |
| Magija oblakov in jezera |
 |
| Na poti v toplice |
Lepo, jasno vreme je vztrajajo in vabilo na vrh. Vseeno odločitev ni bila lahka. Vzpon na vrh se prične v zavetju teme ob 3 h zjutraj, po strašansko strmem melišču, ob dodatku vetra, ki te lahko še odpihne. Urška se je tako kot še marsikdo od pohodnikov odločila za podaljšan spanec v baznem taboru, Jure pa sprejel izziv vrha Rinjanija.
Sredi noči se je skupina mazohistov odpravila proti vrhu. V prvih metrih smo lahko opazovali nenavaden prizor: dolgo kolono naglavnih lučk, ki se je vila čez celoten greben (nekatere skupine so štartale že ob dveh zjutraj). Že prva ura pohoda proti vrhu je brutalna in je izločila marsikaterega udeleženca, pogost prizor ob poti je vključeval pohodnika, ki je svojemu vodiču razlagal, da je bolje da se vrneta. Hodili smo po drobnem kamenju, ki je hitro kaznoval še tako malo nepozornost in te spodnesel. Naslednja ura poti je bila najlepša, počasi se je vzpenjala po grebenu, ki ima na trenutke na obeh straneh strma prepadna pobočja. Na srečo je tema poskrbela, da smo se koncentrirali samo na naslednji korak. Lahko smo občudovali razsvetljena mesta po vsem Lomboku. Kmalu smo prehiteli vse počasnele in "uživali" v tišini noči. Zadnja ura poti pa je res ekstremna, strm vzpon z naklonom cca. 45 stopinj vodi direktno navzgor po melišču, z vsakim korakom izgubiš pol koraka zaradi drsečega kamenja. Tu nas je gora opomnila kdo je glavni. Vsi smo postali zelo ponižni medtem ko smo grizli svoja kolena. Na najtežjih delih je bilo najlažje nadaljevati po vseh štirih (v teh momentih smo vsi pogrešali nordijske palice, ki so nam bile obljubljene...), veliko pohodnikov je na tej točki odnehalo. Dodatne preglavice je povzročal še zelo mrzel bočni veter, ki je proti vrhu postajal vse močnejši. Na vrh smo vseeno prišli hitreje kot smo predvidevali in občutek triumfa je bil popoln. Začelo se je čakanje na sončni vzhod pri 3 stopinjah celzija. Sonce smo dočakali ob 6.15, naredili par fotografij, se za trenutek prepustili spektakularnim razgledom, potem pa urno pohiteli v dolino na toplo. Pot nazaj je veliko hitrejša, a tudi nevarna. Jure je učil druge pohodnike kako se pravilno spušča po melišču, ker je bilo padcev in zdrsev zelo veliko. Malo pred deveto uro je bila večina skupine (vsi po vrsti povsem prepoteni in prašni) nazaj v baznem taboru. Čakala nas je le še pot navzdol.
 |
| Svitanje z vrha Rinjanija |
 |
| Zmagovalci |
 |
| Še zadnji pogled navzdol na 500 m globoko jezero |
Pot v dolino, na drugo stran kot smo začeli, v vas Sembalun, je bila po dveh napornih dnevih in vzponu na Rinjani, veliko težja kot sva si želela. Navzdol je vodila strma prašna pota, pomešana z vulkanskimi kamenčki. Idealno za zdrs in zelo naporno za utrujene noge. Ne moreva si predstavljati, kako bi bilo, če bi imeli smolo z vremenom in bi deževalo. Po dveh urah se je teren malo popravil, celo zravnal in spremenil v travnata pobočja. Za nabiranje moči postanek ob kosilu, potem pa naprej. Po skupno 4,5 urah hoje smo prispeli v dolino in zaključili dogodivščino. Kljub utrujenosti in bolečih mišicah naju je preveval občutek zmagoslavja. Izkušnja je bila nepopisna, pogled z Rinjanija pa kot da zreš v vesolje. Še enkrat bi šla.
Po pohodu nujno potrebujeva sprostitev in počitek. Oboje greva s karavano ostalih pohodnikov iskat na Gili otoke. Pa da vidimo.
