Na sever: krvavi Tomohon in zeleni Tangkoko park

Od vrnitve s Togianov v bolj konkretno civilizacijo na severu Sulawesi-ja nas je ločilo še 13 ur vožnje s trajektom na relaciji Wakai - Gorontalo. Prvi trajekt po ramadanu je privabil veliko množico, tako turistov kot domačinov, ki so že nekaj ur prej zavzeli štartni položaj na pomolu. Trajekt je nočni in seveda smo si vsi želeli dobiti kolikor toliko udoben prostor za dremež. Utopija, z juga se je pripeljal že skoraj napolnjen, ljudje so ležali po tleh, na palubi, na hodnikih, skratka vsepovsod. Poizkusili smo srečo z našo nakracano rezervacijo. Sprva se je zdelo vse ok, osebje je pokimalo in poiskalo ključ kabine. Kmalu zatem pa se je pojavila še konkurenca, italijanski par v spremstvu lokalne posrednice. Vnela se je vroča debata, kjer pa brez znanja bahase ne moreš nič doseči. Oni so že plačali, mi smo to šele nameravali. Sprijaznili smo se s kvadratnim metrom prostora na palubi, pod zvezdnim nebom v družbi množice sotrpinov. Obetala se je težka noč, ki pa sta jo rešila prijazna Irca iz ene od ostalih kabin. Slišala sta za naše težave in odstopila eno od ležišč. Maša in Urška sta si privoščili soliden spanec, Jure pa je pogumno dežural na prostem.

Tržnica v Tomohonu

Stopiti spet na trdna tla v Gorontalu človeka pomiri in navda z radostjo, ki je ne morejo skaziti niti tečni motorčkarji. Zibajoč občutek nas je sicer spremljal še ves dan. Gorontalo je na prvi pogled dolgočasno mesto, nevajeno turistov in s čudno vibo. Potrebovali smo predvsem spanec in dan za vklop v svet (povedano naravnost, internet), tako da nas neprestano režanje ljudi na cesti ni ganilo. Moški del (muslimanskega) prebivalstva se je s svojim obnašanjem izkazal za prvake seksizma in šovinizma na Sulaweziju. V hotelu so se zaposleni skrivali pred nami in počutili smo se kot v hiši duhov. Po eni noči smo pobegnili proti Manadu. Še ena nočna vožnja, 12 ur, neudoben avto, grozen voznik in slaba cesta.

Krater vulkana Mahawu

Manado ni bil naš cilj, ampak osnovna veza za Tomohon, mestece ležeče pod vulkanom Lokon v osrčju pokrajine Minahasa. Spet povsem novo okolje, tokrat gričevnata pokrajina posejana s polji raznovrstne zelenjeve, umetelnimi lesenimi hiškami in celo paleto cerkvenih zvonikov. V Minahasi prevlado drži krščanstvo, kolonialna dediščina Portugalcev, Špancev in Nizozemcev. Nekoč pogumni bojevniki in lovci na glave so dobili nova imena, kot so Johanes, Kornelious, Theophilus ter zmešnjavo portugalskih in španskih priimkov.

Jezero Tondano

Vulkan Lokon

Iz Tomohona se lahko povzpnete na vulkana Lokon in Mahawu. Pobočja Lokona vabijo k vzponu, vendar je vulkan trenutno aktiven in je dostop pohodnikom prepovedan. No, malo se kadi iz kraterja. Za dopoldanski izlet nam je tako preostal samo Mahawu. Vulkan ni nič posebnega, ponuja pa lep razgled na okolico. Obhodili smo krater in se odločili, da gremo še do jezera Tondano, oddaljenega ca. 15 km. Jezero je veliko in je bilo v času našega obiska zaradi vetrovnega spremenljivega vremena vzvalovano kot pravo morje. Nazadnje smo si ogledali še žvepleno jezerce Linau. Jezerce spreminja barvo glede na položaj sonca in oblakov, od turkizne, modre, zelene, do navadne sive. Proti gladini se dviguje nešteto mehurčkov, vonj po žveplu je intenziven, za dodatno vznemirjenje pa poskrbijo še okoliški žvepleni "vrelci" iz katerih se veselo kadi. Zemlja je nemirna, to je očitno.

Glavna znamenitost Tomohona je sobotna tržnica, ki privablja množico domačinov in turistov. Za kraje okrog Tomohona velja rek: "Jemo vse na štirih nogah, razen mize in vse kar leti, razen helikopterja". Tržnica je festival krvavih pultov ter prodajalcev umazanih s krvjo, čisto pravi karnivorski masaker. Ob običajni mesni ponudbi si domačini radi privoščijo nam povsem nepojemljive specialitete. Vidite lahko gozdne podgane na ražnju, ki jih domačini natančno pregledujejo in ovohavajo. Velikanske netopirje zloveščega videza, največji tehtajo tudi 1 kg. Cele pse na pultih in njihove še žive tovariše v kletkah. Ta prizor se nam je vsem boleče vtisnil v spomin in odgnal vse ambicije po preizkušanju lokalnih specialitet.

Netopirji, v ozadju njihova krila

Psi čakajo na kupce

Vegetarijanski del tržnice

Kavboj Kornelius

Iz Tomohona smo se odpravili proti nacionalnem parku Tangkoko, kjer je možno opazovati tako posebne živali kot je najmanjša opica na svetu, kus-kus, tukan, ipd. Pot nas je vodila preko Manada, prestolnice severnega Sulawesija in Bitunga. Vožnja skozi mesto se je zavlekla zaradi številnih parad v čast indonezijskemu dnevu neodvisnosti. Ograje se prebarvajo v nacionalni barvi (bela in rdeča), šolarji korakajo in igrajo v pihalni godbi, politični veljaki imajo dolge govorance, ipd. Lokalci vlagajo veliko truda v organizacijo parad, kar je v nasprotju s splošno razširjenim mnenjem, da vlada v Jakarti slabo skrbi za Sulawesi in da so vsi indonezijski politiki N.A.T.O. (No Action Talk Only). Vsaka javna manifestacija prav pride, saj so prihodnje leto volitve, kampanja pa že v polnem teku.

Čakajoč na žalostni konec

Mesar

Vhod v park se nahaja v vasi Batuputih, kjer smo brez težav našli prenočišče in vodiče za turo po Tangkoku. Ob 5h zjutraj se začne ogled, glavna zvezda pa je najmanjši oz. največji cuker med opicami, tarzij (tarsius). Velike učke in ušesa spominjajo bolj na gremlina kot pa na opico. Opice spadajo med ogrožene vrste, so drobne, velike le 10-15 cm, domujejo v deblih dreves, najraje pa jedo žuželke a-la kobilice. Brez prinešene hrane tarzij ne bi videli, nastavljeni posladki pa jih hitro privabijo. In ko se pojavijo, se začne bliskati kot ob hollywoodski rdeči preprogi, foto - koma. Uboge reve so samo del cirkusa.

Tarzij z nasmeškom

Njama

Mogočnež

Park je lep, poln mogočnih dreves, neverjetnih zvokov, čeprav je skupina veliko prevelika in preglasna, da bi lahko videli več živali. Na kratko smo uzrli nekaj endemičnih vrst ptic, na koncu pohoda pa še veliko skupino črnih makakov (opice). Lep dolg sprehod.

Tukan

Črni makak

Sama vas leži samo nekaj 100 metrov stran od morja in ponuja tudi plažo, ki pa je bolj v domeni ribičev. Lahko se sprehodite nazaj v park in se kopate na njegovem delu. Morje nas še čaka, zato smo se raje kot na plažo odpravili na vaško nogometno igrišče, kjer se je ravno odvijal pomemben turnir. Naleteli smo na tekmo ženskih klubov. Punce oz. gospe so jo vzele zelo resno, publika pa malo manj. Moško občinstvo se je zabavalo kot ob nastopu kakšnega komika in skrbelo za glasne salve smeha.

Vaška plaža

Grobih prekrškov ni manjkalo

Vaško idilo bomo zamenjali za morske užitke na otoku Bunaken. Juhu, spet morje.

Senggigi in veličastni Gunung Rinjani

Lomboka sva se veselila, saj naj bi bil pravo nasprotje Balija. Otok ima zgolj dva milijona prebivalcev, dolge peščene plaže, v notranjosti pa dokaj neokrnjeno džunglo. Vrnila sva se v strogo muslimanski svet, na kar so naju takoj opozorile številne mošeje in zakrite ženske. Najprej je bilo potrebno pretrpeti mukotrpno vožnjo s trajektom, ki je trajala skoraj 6 ur. Po izkrcanju sva se hitro odpravila proti 30 km oddaljenem Senggigiju, ki velja za eno od turističnih baz na Lomboku. V Senggigiju je bazirano večje število agencij, ki ponujajo trekinge na vulkan Rinjani in transporte do bližnjih Gili otočkov.

Palme, krave in morje

En zaliv lepši kot drugi

Balijska turistična norija in dolga pot s trajektom sta najino vrhunsko formo spravili na raven napol praznega akumulatorja, zato sva si v Senggigiju (kraj sam ni nič posebnega) vzela še en dan za relaksacijo. Najela sva skuter in se odpravila ob obali proti severu. Prvotno sva se nameravala zadovoljiti s prvo lepo plažo, se pogreti na soncu in skopati v morju. Pokrajina naju je povsem prevzela in kar nisva se mogla ustaviti. Lepe plaže so se nizale druga za drugo, ob njih so se vrstili nasadi palm, pa zeleni travniki s kravicami, v ozadju pa prekrasni gozdovi. Ceste so dobre, prometa je malo, turistov še manj. Užitek je bil popoln. Vmes sva se pridno ustavljala na mamljivih plažah, ki sva jih delila zgolj s čredami krav in pastirji. Mimogrede sva naletela še na farmo biserov, kjer nama je prijazni promotor razložil vse o procesu gojenja ostrig in biserov. Voda na Lomboku je čista in vsebuje ravno pravo zmes planktona za dobro počutje ostrig. Presenetilo naju je dejstvo, da biseri ne veljajo za naložbo, saj jim cena z leti ne narašča razen morda kakemu velikanu najdenemu v naravi. V naravi danes ostrige proizvajajo bisere zelo redko, saj je bilo plenjenje v preteklosti preveč intenzivno. Naravni biseri v Indoneziji se danes najdejo zgolj pod 80 metri globine. Po ca. 50 km potovanja ob obali sva se obrnila proti goram in se zapeljala na bližnji gorski prelaz. Uživala sva v vijuganju in občudovala razgled proti morju. Z veseljem bi podaljšala motoristično odisejado za par dni, vendar naju je čakal drug izziv. Vzpon na ognjenik Rinjani, katerega najvišji vrh se ponaša s častitljivih 3726 metrov nadmorske višine.

Nekoč bila je turistična plaža

Samota

Izberi si svojega

Pogled na obalo z gozdnega prelaza

Odločila sva se za trodnevni pohod z vključenim naskokom na vrh. Agencij je malo morje in vse ponujajo "najboljšo izkušnjo in vrhunsko storitev". Cenovni razpon je zelo velik: od 1.000.000 do 2.500.000 INR. Midva sva se odločila za budžet varianto in plačala 1.300.000 INR na osebo (100 EUR), kar pomeni, da imamo večjo skupino z vodičem, hrano 3x dnevno in šotore, ki nam jih prenašajo nosači. Pot se je začela ob petih zjutraj z vožnjo do dve uri oddaljenega Senaruja, izhodišča na 600 m.n.v. Pobral naju je lastnik agencije, sicer zelo zaspan, zato se je konstantno ustavljal in telovadil, da ne bi zaspal za volanom. Jure se je z njim zapletel v kočljiv pogovor o religiji, da bi ga čim bolj zbudil. Metoda je bila uspešna, pogovor pa ognjevit. Ker se je Jure opredelil kot ateist, ga je voznik uvrstil kar v živalsko kraljestvo. Urška je mirila svoje živčke in se vzdržala kakršnihkoli komentarjev. No glavno, da smo varno prispeli.

Najin cilj

Po zajtrku in predavanju o varnosti, kjer so nam prijazno pojasnili, da ne nosijo nobene odgovornosti za nas, smo končno pričeli s pohodom. V skupini nas je bilo deset, večinoma Francozi in par iz Nemčije, skoraj vsi po vrsti nezadostno opremljeni, v lahkih športnih copatih in kratkih hlačah. Agencija jim je obljubila vso opremo, ki pa seveda ne obstaja. Vrh Rinjanija se je kopal v soncu in razpoloženje je bilo optimistično.

Odločno smo vzeli pot pod noge. Prvi del poti je vodil skozi džunglo, mimo kavnih in kakavovih dreves. Pot bi bila prekrasna, če se ne bi vila samo strmo navzgor. Naša skupina se je hitro raztegnila, francoski ragbi team je odbrzel naprej, ostali pa smo se počasi, ampak vztrajno vlekli naprej. Po 3 urah hoje smo se ustavili za kosilo in vsi presenečeni ugotovili, da smo eni izmed preko stotih pohodnikov ta dan. Nosači so zakurili ogenj in pripravili kosilo. Hitro sva ugotovila, da je hrana pri vseh enaka, nudli in riž, VIP trekerji imajo le privilegij sedenja na smešnih zložljivih stolčkih.

Pripravlja se kosilo

Razgled med potjo

Vsako uro je bilo težje, kolena pa so se vse bolj tresla. Džungla se je naenkrat končala in znašli smo se na strmem travnatem pobočju, preko katerega so švigale meglice. Pot se je na trenutke spremenila v vulkansko melišče, kjer vsak napačen korak naprej pomeni zdrs za nekaj korakov nazaj. Po skoraj šestih urah hoje sva bila že presneto zdelana, vse več pohodnikov je nabiralo moči ob robu potk in tudi midva sva se jim vedno pogosteje pridružila. Jure je herojsko prenašal še 6 rezervnih litrov vode, saj sva pred trekingom slišala govorice, da vode rado zmanjka s strani organizatorja. Jamranje ni pomagalo, obroč kraterja je bil blizu, pa vendar daleč. Okoli četrte ure popoldan sva srečno prilezla v bazni tabor na 2640 m, več kot vesela nad premagano višino in prekrasnim pogledom na vulkan ter sam vrh Rinjanija. Vreme nam je ostalo naklonjeno, obetal se je lep sončni zahod. Spat sva šla s kurami in se v šotoru tesno zavila v spalni vreči. Zunaj je bril leden veter.

Prišla do roba kraterja!

Kamp 1

Pogled na balijski vulkan

Romantika

Naslednji dan smo se spustili v krater proti jezeru. Pot je nerodna, skalnata in bolj ali manj nezavarovana. Kolena so se spet tresla. V dveh urah smo bili ob jezeru na kratkem postanku in že hiteli svoji dnevni nagradi nasproti. Nedaleč se skriva topli vrelec, kjer se bomo končno lahko malo sprostili svoje utrujene mišice. Vrelec je več kot topel, ima ca. 40 stopinj celzija in te prav stisne, ko vstopiš v tolmun. Dolgo nisva zdržala v vodi, je pa neizmerno prijalo. Sledilo je kosilo in vzpon do drugega baznega tabora pod vrhom Rinjanija. Spet se je zadnji del poti izkazal za najtežjega. Kot gorske koze sva plezala po skalah in zdelo se nama je, da se ne premikava nikamor. Počasi in vztrajno je šlo tudi tokrat, čeprav so noge že glasno protestirale, da zdaj pa dovolj. Bazni tabor nas je čakal na 2630 m, kar pomeni, da nas do vrha loči preko 1100 m.

Pot do jezera

Magija oblakov in jezera

Na poti v toplice

Lepo, jasno vreme je vztrajajo in vabilo na vrh. Vseeno odločitev ni bila lahka. Vzpon na vrh se prične v zavetju teme ob 3 h zjutraj, po strašansko strmem melišču, ob dodatku vetra, ki te lahko še odpihne. Urška se je tako kot še marsikdo od pohodnikov odločila za podaljšan spanec v baznem taboru, Jure pa sprejel izziv vrha Rinjanija.

Sredi noči se je skupina mazohistov odpravila proti vrhu. V prvih metrih smo lahko opazovali nenavaden prizor: dolgo kolono naglavnih lučk, ki se je vila čez celoten greben (nekatere skupine so štartale že ob dveh zjutraj). Že prva ura pohoda proti vrhu je brutalna in je izločila marsikaterega udeleženca, pogost prizor ob poti je vključeval pohodnika, ki je svojemu vodiču razlagal, da je bolje da se vrneta. Hodili smo po drobnem kamenju, ki je hitro kaznoval še tako malo nepozornost in te spodnesel. Naslednja ura poti je bila najlepša, počasi se je vzpenjala po grebenu, ki ima na trenutke na obeh straneh strma prepadna pobočja. Na srečo je tema poskrbela, da smo se koncentrirali samo na naslednji korak. Lahko smo občudovali  razsvetljena mesta po vsem Lomboku. Kmalu smo prehiteli vse počasnele in "uživali" v tišini noči. Zadnja ura poti pa je res ekstremna, strm vzpon z naklonom cca. 45 stopinj vodi direktno navzgor po melišču, z vsakim korakom izgubiš pol koraka zaradi drsečega kamenja. Tu nas je gora opomnila kdo je glavni. Vsi smo postali zelo ponižni medtem ko smo grizli svoja kolena. Na najtežjih delih je bilo najlažje nadaljevati po vseh štirih (v teh momentih smo vsi pogrešali nordijske palice, ki so nam bile obljubljene...), veliko pohodnikov je na tej točki odnehalo. Dodatne preglavice je povzročal še zelo mrzel bočni veter, ki je proti vrhu postajal  vse močnejši. Na vrh smo vseeno prišli hitreje kot smo predvidevali in občutek triumfa je bil popoln. Začelo se je čakanje na sončni vzhod pri 3 stopinjah celzija. Sonce smo dočakali ob 6.15, naredili par fotografij, se za trenutek prepustili spektakularnim razgledom, potem pa urno pohiteli v dolino na toplo. Pot nazaj je veliko hitrejša, a tudi nevarna. Jure je učil druge pohodnike kako se pravilno spušča po melišču, ker je bilo padcev in zdrsev zelo veliko. Malo pred deveto uro je bila večina skupine (vsi po vrsti povsem prepoteni in prašni) nazaj v baznem taboru. Čakala nas je le še pot navzdol.

Svitanje z vrha Rinjanija

Zmagovalci

Še zadnji pogled navzdol na 500 m globoko jezero

Pot v dolino, na drugo stran kot smo začeli, v vas Sembalun, je bila po dveh napornih dnevih in vzponu na Rinjani, veliko težja kot sva si želela. Navzdol je vodila strma prašna pota, pomešana z vulkanskimi kamenčki. Idealno za zdrs in zelo naporno za utrujene noge. Ne moreva si predstavljati, kako bi bilo, če bi imeli smolo z vremenom in bi deževalo. Po dveh urah se je teren malo popravil, celo zravnal in spremenil v travnata pobočja. Za nabiranje moči postanek ob kosilu, potem pa naprej. Po skupno 4,5 urah hoje smo prispeli v dolino in zaključili dogodivščino. Kljub utrujenosti in bolečih mišicah naju je preveval občutek zmagoslavja. Izkušnja je bila nepopisna, pogled z Rinjanija pa kot da zreš v vesolje. Še enkrat bi šla.

Po pohodu nujno potrebujeva sprostitev in počitek. Oboje greva s karavano ostalih pohodnikov iskat na Gili otoke. Pa da vidimo.

Odisejada iz Surakarte (Solo) do vulkana Ijen

Iz Yogyakarte sva se odpravila v še eno kulturno središče Jave, Surakarto ali na kratko Solo. Mesto je trdnjava tradicionalnih vrednot in v njem so v preteklosti že večkrat izbruhnili socialni in verski nemiri.  Danes ni tako popularno med obiskovalci kot večni rival Yogyakarta, kar je tudi botrovalo najinemu obisku saj sva želela spoznati Javo brez turistične maske. 

Vesela dekleta

Solo je bil v preteklosti pomemben sultanat. Rojstno leto mesta je 1745, ko je princ Pakawubono II preselil svoj dvor iz bližnje Kartasure. Pakawubono se je uprl Nizozemcem in podprl Kitajce vendar izgubil in bil primoran preseliti svoj dvor v današnji Solo. Nizozemci so preko svoje kolonialne politike "deli in vladaj" v mestu finančno podprli rivalskega princa Pangeran Samber Nyowo (z zgovornim nadimkom "klavec"), ki je formiral lastno dinastijo. Posledično ima mesto danes dve palači, "klavčeva" dinastija je preživela in je danes najbolj premožna družina v mestu. Zapletena situacija z dvema "kraljema" je neizbežno vodila k spopadom, vendar sta se obe rodbini modro odločili, da bo le-ta potekala na glasbeno-plesnem področju. Namesto v orožje sta rodbini veliko vlagali v Gamelane (dvorne orkestre) ter skušali privabiti najboljše glasbenike pod svoje okrilje. Ustanovljene so bile številne glasbene šole. Solo je tako danes središče za učenje tradicionalnega javanskega plesa in glasbe.

Fotografinja v zrcalu

Mesto na prvi pogled ni preveč obetavno. Najbolj v oči bodeč je bil ponovno neznosen promet. Večino dneva so vse glavne prometnice zabasane s pločevino. Posledično je na celotni Javi moč opaziti prav poseben poklic, nekakšne upravljalce parkirišč, ki hkrati asistirajo voznikom pri vzvratni vožnji na glavno prometnico. Reveži oblečeni v provizorično uniformo so našli svojo tržno nišo in imajo pod svojim okriljem ponavadi 3-4 parkirna mesta.

Sredi prometnega vrveža sva našla popolno oazo miru, imenovano Chakra homestay. Za visokim zidom se skriva prava mini palača z bogato dekoracijo, lastnim gamelan orkestrom, ceremonialnimi sobanami, vrtom in celo bazenom. Na široko sva odprla usta in se nekaj minut samo presunjena razgledovala naokoli. To bi lahko bil popoln sanjski hotelčič s 5 zvezdicami, vendar zaradi šalabajzerskih zaposlenih (na najino srečo) to ni. Sobe so skromne in po pravici povedano zanemarjene, o restavraciji ni ne duha ne sluha, kljub krasni jedilnici. Zato je cena nizka, 10 EUR na noč. Naokoli cel dan postopa 5-7 tipčkov, ki ne vedo kaj bi sami s sabo in delujejo bolj kot star inventar. Hotel je bil nekoč velika batik delavnica, danes pa je nekakšen družinski muzej s sobami. Kljub vsemu sva bila navdušena in se z veseljem metala v bazen po mestnih pohodih. Za spremljavo sva lahko skoraj cel dan poslušala gamelan, saj je Chakra ena od baz za učenje. 

"Najin" bazen

Chakra homestay

Glavni znamenitosti mesta sta Kraton Surakatra (sultanova palača) in Istana Mangkunegaran (prinčeva palača). Obe palači sta na zunaj v bolj slabem stanju, zato sva se odločila, da obiščeva tisto z boljšo muzejsko zbirko - prinčevo palačo. Zbirka vsebuje vse sorte, stare družinske portrete, kolekcijo naglavnega okrasja za ples in ceremonije, stara bodala, porcelan, evropske spominke princa št. 7, ipd. Najbolj slavna predmeta pa sta definitvno zlati "deviški pas" v moški in ženski izvedbi. Moška varianta dokazuje, da so bili nekdanji šefi Sola bolj borno obdarjeni. Zadnji del palače je še vedno domovanje aktualnega princa, trenutno je to št. 9 in imela sva silno čast pokukati v njegovo jedilnico. Komaj sva se zadržala, da nisva z mize sunila kolačkov, ostalih od zajtrka.

Prinčeva palača

Tržnica na debelo

Super lepi čiliji

Raziskala sva še veletržnico, bolšjak in pridno preizkušala ponudbo stojnic s hrano. Podnevi so ta glavne sladke riževe palačinke, sate (satay), juhice in cela vrsta jedi z rižem. Zvečer se bistveno poveča mesni izbor. V nedeljo zjutraj sva se lahko za trenutek sprehodila po glavni cesti in opazovala nekaj podobnega mestnemu pikniku. Izvedela sva, da je vsako nedeljo med 5. in 9. uro zjutraj glavna cesta zaprta za avtomobilski promet kot akcija za zniževanje izpustov CO2. Hja, 4 zgodnje nedeljske ure brez prometa bolj malo pomagajo, ampak ljudje vseeno vidno uživajo na prosti cesti.

Jutro brez avtomobila

Iz Sola sva se namenila še bolj na vzhod Jave, v smeri vulkana Bromo, ki sva si ga želela obiskati. Bromo je ena najbolj obleganih turističnih točk Jave. Nešteto agencij ponuja izlete nanj, vendar sva bila odločena, da greva tja po svoje. Najprej sva morala priti do mesta Malang, kar lahko prevedeva v več kot 7-urno nočno vožnjo z avtobusom. Vsa zmečkana in neprespana sva v zgodnjih jutranjih urah tavala po mestu in iskala primeren hotelčič za najino bazo. Ni šlo zlahka, najprej najti pošteni taksi, potem pa še budnega receptorja... Najin plan je bil naslednji, najti sobo, preveriti ceno ture na Bromo, drugače takoj z busom naprej v Probolinggo in naprej v Camoro Lawang (izhodiščna vas za vulkan). Hitro sva ugotovila, da je Bromo tura čista nategancija (100 EUR za ca. 80 km prevoza pri ceni nafte 0,5 EUR/l) in jo ob 9h zjutraj mahnila nazaj na avtobusno postajo, direkt na bus za Probolinggo. Bolj sva se bližala Probolinggu, manj zagreta sva bila za vulkan. Premlevala sva vse informacije, ki sva jih dobila, od tega da je vsepovsod silna gneča, do dragih prenočišč in še dražjih prevozov v bližnji okolici. Ob 13h sva v Probolinggu sprejela impulzno odločitev, da greva direkt v Banyuwangi na trajekt za Bali in vulkan raje izkusiva kje drugje v Indoneziji. Obsodila sva se na dodatnih 6 ur vožnje. 

V stanju dveh razkuhanih špagetov sva zvečer prispela v Banyuwangi, luknjo od luknje, komaj našla sobo (pa še to s ščurki) in večerjo. Naju je našel zagnan turistični agent s ponudbo za obisk Ijen vulkana nedaleč stran. Ijen je slaven po žveplenem jezeru in rudarjih, ki ob jezeru v strupenih pogojih kopljejo kose žvepla. Obisk je zaradi plinov zelo rizičen, saj je vse odvisno od vetra in zadostne opreme (maska je obvezna). Ponudba je bila mikavna, edina slaba plat je bila ura odhoda ob  enih zjutraj. Še ena impulzivna odločitev ta dan, da greva spat za 2 uri, potem pa na vulkan.

Svetlobna igra modrih žveplenih zubljev

Izmučeni vulkanolog

Rudar si je naložil prvo rundo težko 80 kg

Srednjeveška vizija pekla

Ob enih zjutraj smo se z džipom odpravili z 0 m na ca. 1800 m nadmorske višine, kjer se začne enourni vzpon proti kraterju. Zaspana in vsa polomljena sva herojsko grizla kolena sredi mrzle in deževne noči, da bi uzrla negotovi sončni vzhod z vulkana. Še vedno sredi trde teme smo prispeli na rob kraterja (ca. 2350 m), v katerem švigajo modri plinski plameni kot na štedilniku. Magično. Čakala nas je pot navzdol v žrelo po ozki spolzki potki. Srečevali smo prve rudarje, katerih delo se začne prav tako s sončnim vzhodom. Pred zadnjim delom spusta smo si nadeli maske in že zrli v žvepleni vrelec. Sončni vzhod smo pričakali v kraterju, ob turkiznem jezeru in rudarjih, ki so polnili prve košare. Delo je garaško, vsak rudar si oprta na ramena med 70  in 90 kg žveplene rude, ki jih peš odnese na vrh kraterja in potem navzdol na oddaljeno zbirno mesto (žveplo porablja bližnja tovarna sladkorja). To ponovi večkrat na dan, brez maske in v vseh vremenskih pogojih. Za kilogram rude dobi 700 IDR. Za preračun v EUR delite s 13.000! Skušajo prodati še kakšen spominek ali nažicati  cigareto  v zameno za poziranje. Umirajo mladi.

Krater Ijen-a

Poziranje za cigareto

Žveplen dim v ozadju žvepleno jezero

Rudarji delajo v peklenskih razmerah

Izkušnja je bila nepozabna najinemu klavrnemu fizičnem stanju navkljub in zato napornem pohodu. Spala bova lahko na Baliju še isti dan.