Odisejada iz Surakarte (Solo) do vulkana Ijen

Iz Yogyakarte sva se odpravila v še eno kulturno središče Jave, Surakarto ali na kratko Solo. Mesto je trdnjava tradicionalnih vrednot in v njem so v preteklosti že večkrat izbruhnili socialni in verski nemiri.  Danes ni tako popularno med obiskovalci kot večni rival Yogyakarta, kar je tudi botrovalo najinemu obisku saj sva želela spoznati Javo brez turistične maske. 

Vesela dekleta

Solo je bil v preteklosti pomemben sultanat. Rojstno leto mesta je 1745, ko je princ Pakawubono II preselil svoj dvor iz bližnje Kartasure. Pakawubono se je uprl Nizozemcem in podprl Kitajce vendar izgubil in bil primoran preseliti svoj dvor v današnji Solo. Nizozemci so preko svoje kolonialne politike "deli in vladaj" v mestu finančno podprli rivalskega princa Pangeran Samber Nyowo (z zgovornim nadimkom "klavec"), ki je formiral lastno dinastijo. Posledično ima mesto danes dve palači, "klavčeva" dinastija je preživela in je danes najbolj premožna družina v mestu. Zapletena situacija z dvema "kraljema" je neizbežno vodila k spopadom, vendar sta se obe rodbini modro odločili, da bo le-ta potekala na glasbeno-plesnem področju. Namesto v orožje sta rodbini veliko vlagali v Gamelane (dvorne orkestre) ter skušali privabiti najboljše glasbenike pod svoje okrilje. Ustanovljene so bile številne glasbene šole. Solo je tako danes središče za učenje tradicionalnega javanskega plesa in glasbe.

Fotografinja v zrcalu

Mesto na prvi pogled ni preveč obetavno. Najbolj v oči bodeč je bil ponovno neznosen promet. Večino dneva so vse glavne prometnice zabasane s pločevino. Posledično je na celotni Javi moč opaziti prav poseben poklic, nekakšne upravljalce parkirišč, ki hkrati asistirajo voznikom pri vzvratni vožnji na glavno prometnico. Reveži oblečeni v provizorično uniformo so našli svojo tržno nišo in imajo pod svojim okriljem ponavadi 3-4 parkirna mesta.

Sredi prometnega vrveža sva našla popolno oazo miru, imenovano Chakra homestay. Za visokim zidom se skriva prava mini palača z bogato dekoracijo, lastnim gamelan orkestrom, ceremonialnimi sobanami, vrtom in celo bazenom. Na široko sva odprla usta in se nekaj minut samo presunjena razgledovala naokoli. To bi lahko bil popoln sanjski hotelčič s 5 zvezdicami, vendar zaradi šalabajzerskih zaposlenih (na najino srečo) to ni. Sobe so skromne in po pravici povedano zanemarjene, o restavraciji ni ne duha ne sluha, kljub krasni jedilnici. Zato je cena nizka, 10 EUR na noč. Naokoli cel dan postopa 5-7 tipčkov, ki ne vedo kaj bi sami s sabo in delujejo bolj kot star inventar. Hotel je bil nekoč velika batik delavnica, danes pa je nekakšen družinski muzej s sobami. Kljub vsemu sva bila navdušena in se z veseljem metala v bazen po mestnih pohodih. Za spremljavo sva lahko skoraj cel dan poslušala gamelan, saj je Chakra ena od baz za učenje. 

"Najin" bazen

Chakra homestay

Glavni znamenitosti mesta sta Kraton Surakatra (sultanova palača) in Istana Mangkunegaran (prinčeva palača). Obe palači sta na zunaj v bolj slabem stanju, zato sva se odločila, da obiščeva tisto z boljšo muzejsko zbirko - prinčevo palačo. Zbirka vsebuje vse sorte, stare družinske portrete, kolekcijo naglavnega okrasja za ples in ceremonije, stara bodala, porcelan, evropske spominke princa št. 7, ipd. Najbolj slavna predmeta pa sta definitvno zlati "deviški pas" v moški in ženski izvedbi. Moška varianta dokazuje, da so bili nekdanji šefi Sola bolj borno obdarjeni. Zadnji del palače je še vedno domovanje aktualnega princa, trenutno je to št. 9 in imela sva silno čast pokukati v njegovo jedilnico. Komaj sva se zadržala, da nisva z mize sunila kolačkov, ostalih od zajtrka.

Prinčeva palača

Tržnica na debelo

Super lepi čiliji

Raziskala sva še veletržnico, bolšjak in pridno preizkušala ponudbo stojnic s hrano. Podnevi so ta glavne sladke riževe palačinke, sate (satay), juhice in cela vrsta jedi z rižem. Zvečer se bistveno poveča mesni izbor. V nedeljo zjutraj sva se lahko za trenutek sprehodila po glavni cesti in opazovala nekaj podobnega mestnemu pikniku. Izvedela sva, da je vsako nedeljo med 5. in 9. uro zjutraj glavna cesta zaprta za avtomobilski promet kot akcija za zniževanje izpustov CO2. Hja, 4 zgodnje nedeljske ure brez prometa bolj malo pomagajo, ampak ljudje vseeno vidno uživajo na prosti cesti.

Jutro brez avtomobila

Iz Sola sva se namenila še bolj na vzhod Jave, v smeri vulkana Bromo, ki sva si ga želela obiskati. Bromo je ena najbolj obleganih turističnih točk Jave. Nešteto agencij ponuja izlete nanj, vendar sva bila odločena, da greva tja po svoje. Najprej sva morala priti do mesta Malang, kar lahko prevedeva v več kot 7-urno nočno vožnjo z avtobusom. Vsa zmečkana in neprespana sva v zgodnjih jutranjih urah tavala po mestu in iskala primeren hotelčič za najino bazo. Ni šlo zlahka, najprej najti pošteni taksi, potem pa še budnega receptorja... Najin plan je bil naslednji, najti sobo, preveriti ceno ture na Bromo, drugače takoj z busom naprej v Probolinggo in naprej v Camoro Lawang (izhodiščna vas za vulkan). Hitro sva ugotovila, da je Bromo tura čista nategancija (100 EUR za ca. 80 km prevoza pri ceni nafte 0,5 EUR/l) in jo ob 9h zjutraj mahnila nazaj na avtobusno postajo, direkt na bus za Probolinggo. Bolj sva se bližala Probolinggu, manj zagreta sva bila za vulkan. Premlevala sva vse informacije, ki sva jih dobila, od tega da je vsepovsod silna gneča, do dragih prenočišč in še dražjih prevozov v bližnji okolici. Ob 13h sva v Probolinggu sprejela impulzno odločitev, da greva direkt v Banyuwangi na trajekt za Bali in vulkan raje izkusiva kje drugje v Indoneziji. Obsodila sva se na dodatnih 6 ur vožnje. 

V stanju dveh razkuhanih špagetov sva zvečer prispela v Banyuwangi, luknjo od luknje, komaj našla sobo (pa še to s ščurki) in večerjo. Naju je našel zagnan turistični agent s ponudbo za obisk Ijen vulkana nedaleč stran. Ijen je slaven po žveplenem jezeru in rudarjih, ki ob jezeru v strupenih pogojih kopljejo kose žvepla. Obisk je zaradi plinov zelo rizičen, saj je vse odvisno od vetra in zadostne opreme (maska je obvezna). Ponudba je bila mikavna, edina slaba plat je bila ura odhoda ob  enih zjutraj. Še ena impulzivna odločitev ta dan, da greva spat za 2 uri, potem pa na vulkan.

Svetlobna igra modrih žveplenih zubljev

Izmučeni vulkanolog

Rudar si je naložil prvo rundo težko 80 kg

Srednjeveška vizija pekla

Ob enih zjutraj smo se z džipom odpravili z 0 m na ca. 1800 m nadmorske višine, kjer se začne enourni vzpon proti kraterju. Zaspana in vsa polomljena sva herojsko grizla kolena sredi mrzle in deževne noči, da bi uzrla negotovi sončni vzhod z vulkana. Še vedno sredi trde teme smo prispeli na rob kraterja (ca. 2350 m), v katerem švigajo modri plinski plameni kot na štedilniku. Magično. Čakala nas je pot navzdol v žrelo po ozki spolzki potki. Srečevali smo prve rudarje, katerih delo se začne prav tako s sončnim vzhodom. Pred zadnjim delom spusta smo si nadeli maske in že zrli v žvepleni vrelec. Sončni vzhod smo pričakali v kraterju, ob turkiznem jezeru in rudarjih, ki so polnili prve košare. Delo je garaško, vsak rudar si oprta na ramena med 70  in 90 kg žveplene rude, ki jih peš odnese na vrh kraterja in potem navzdol na oddaljeno zbirno mesto (žveplo porablja bližnja tovarna sladkorja). To ponovi večkrat na dan, brez maske in v vseh vremenskih pogojih. Za kilogram rude dobi 700 IDR. Za preračun v EUR delite s 13.000! Skušajo prodati še kakšen spominek ali nažicati  cigareto  v zameno za poziranje. Umirajo mladi.

Krater Ijen-a

Poziranje za cigareto

Žveplen dim v ozadju žvepleno jezero

Rudarji delajo v peklenskih razmerah

Izkušnja je bila nepozabna najinemu klavrnemu fizičnem stanju navkljub in zato napornem pohodu. Spala bova lahko na Baliju še isti dan.