Lepote Kerale: Kochi (Cochin), Alleppey in Varkala

Po vroči vožnji z vlakom smo prispeli v Ernakulam, kjer smo vzeli trajekt do starega dela mesta - Fort Kochin. Kochin je edinstven kraj zgodovinskega in verskega mišmaša. Že več kot 600 let privablja trgovce, pustolovce in misionarje. Regija je že v davnih časih trgovala z Kitajci, ki so s seboj prinesli ribiške mreže, današnji neuraden simbol Kerale. Islam so  prinesli arabski trgovci. V okolici mesta je bila zgrajena prva mošeja v Indiji še za časa preroka Mohameda (Cheraman Juma Masjid, zgrajena leta 629 v kraju Methala). Tu je pristal Vasco de Gama (in seveda tudi misionarji), kar je razlog, da je bila v Kochinu zgrajena prva krščanska cerkev. Vasco je bil v mestu pokopan ca. 13 let, nakar so ga prestavili v domače kraje. Še danes si lahko ogledate njegov začasen grob. Portugalce so nasledili  Nizozemci ter kasneje Britanci. Kochin se ponaša še z najstarejšim židovskim kvartom in najstarejšo sinagogo v Indiji. Danes tu živi še ca. 30 židovskih družin, ki se tradicionalno bavijo s trgovino. Židovska četrt je pričakovano prepolna trgovin s spominki, zlatnino in ostalo kramo.

Tihožitje s kitajskimi ribiškimi mrežami

Bor biciklira po cerkvenem dvorišču

Prijatelja

Kukanje skozi vrata

Kochin slovi kot tolerantno multikulturno mesto, kjer je moč videti zanimivo paletov obrazov ljudi evropskih, arabskih, indijskih in vzhodno-azijskih potez. Vsi prišleki so nekaj malega dodali v genski fond. Žal se je Kochin od najinega zadnjega obiska pred 4 leti negativno spremenil. Turistov je manj in zvečer ulice žalostno samevajo. Razlogov je več, evropska kriza, slabši imidž Indije in samo stanje v Kochinu. Ernakulam ima razvito pristaniško dejavnost in pristanišče se nezadržno širi tudi na otočke v okolici. V zadnjih letih so zgradili velik plinski terminal katerega lahko občudujete z glavne promenade poleg slavnih kitajskih mrež. V mestu je vedno več domačih turistov in posledično veliko več smeti na glavnih turističnih točkah. Morje je samo še mlaka, po kateri plava plastična embalaža in oljnati madeži, kitajske mreže propadajo. Infrastruktura mesta razpada, starih stavb nihče ne vzdržuje, tako da se večina mesta spreminja v nekakšen geto za predelavo odpadkov. Ribištva skoraj ni več. Tudi turistični servis ni bil najboljši, pa še goljufati poskušajo pri računih. Skoraj na jok nam je šlo, ko so nam uničili že tretjo ribo zapovrstjo. Po dveh dneh eksperimentov smo na koncu odšli v picerijo, kar govori samo zase.

Sušilnik perila ali po domače čoln

Policaji

Tudi nanj se spomnijo

Ribji štant

Še eno tihožitje: plaža in tanker

Nadaljevali smo proti Alleppeyu (Alappuzha), izhodišču za ogled »Keralan backwaters«. Gre za obsežno območje lagun in jezer, prepletenih s številnimi kanali, na koncu spojenih z morjem. Po kanalih je organiziran intenziven rečni promet za prevoz tovora in potnikov (in turistov seveda). Najdaljša relacija po kanalih z javnim transportom znaša kar 205 km. Območje odlikuje poseben ekosistem, kjer se mešata morska in sladka voda. Ponekod so zaprli dostop slani vodi v sladka jezera zaradi potreb namakanja kmetijskih zemljišč. Gre za eno najbolj rodovitnih območij na svetu, kjer riž obrodi kar 4x na leto. Obilica vode poskrbi za eksplozijo zelenja in gostega rastja ter ponuja zavetje številnim živalskim vrstam.

Vlakec 

Glavni kanal 

Riževa polja

Alleppey se je poimenoval »Vzhodne Benetke«, vendar videz mesta v to nikogar ne prepriča. Sam Alleppey je tipična indijska mineštra hrupa in prometa z dodatkom umazanih kanalov. Prava lepota kraja se skriva zgolj par kilometrov stran, kjer se začne »ta pravo« močvirje. Nastanili smo se v idilični soseski izven mesta v bungalovih obdanih s palmami, žal pa tudi neverjetnim številom komarjev (rekordnih 10 pikov v 20 sekundah). Odločili smo se za izlet s čolnom na vesla. To je edini način, da lahko obiščete tudi najožje kanale v vaseh in na ta način pokukate v vsakdanjik domačinov. Njihovo življenje je povsem zaznamovano z vodo (druge izbire ni...). Kanali so kopalnica, pralnica, vrt, igrišče, tržnica in družabni prostor. Lovijo ribe, pobirajo školjke ter gojijo riž. Do trgovine ali do soseda se zapeljejo s čolnom, do šole ali v službo pa vozi lokalni trajekt.

Peremo

Ulica št. 5 

Zafrkanta

Pogled s čolna je hkrati pomirjujoč in vznemirljiv. Kanali obdani z bujnimi palmami so zelo fotogenični. Prepuščanje vtisom, medtem ko poležavaš na oblazinjenem čolnu, sprošča in zaziblje v meditacijo. Jure in Bor sta izmenično pridno pomagala z veslanjem. Ko smo na poti našli v vodi še eno veslo, smo se spremenili v trojček s krmarjem (Urška). Množični turizem tudi tu pušča negativne posledice. Zelo popularni »houseboati«, kjer preživiš noč ali dve na velikih ladjah ter uživaš v strežbi od spredaj in zadaj, so se razpasli preko vsake mere. V glavnih kanalih brnijo cele kolone turističnih plovil, tako da smo morali biti previdni pri prečenju »rečnih avtocest«. Lastnica prenočišča nam je žalostna pripovedovala, da je ladij preko 700 (3x več kot pred 4 leti), turistov pa vedno manj. Nič kaj dobri obeti za prihodnost. Preostanek dneva smo preležali v senci palm v visečih mrežah ter brali knjige in metali kocke. Čas je hitro mineval in kar naekrat je prišlo slovo od najinega sopotnika Bora. Bor se je odpravil na odisejado proti domu. Najprej let Kochin-New Delhi, potem pa v Slovenijo.

Mali turistični čolni

Odsev 

Veliki turistični čolni

Midva pa zopet na plažo. Varkala naju je razvajala že pred leti, zato sva vedela kaj pričakovati. Bazirala sva se na severni strani poleg t.i. Black Beach, najlepše plaže v Varkali. Turistične kapacitete so se medtem precej razpasle. Veliko novih restavracij in hotelčkov se je odprlo od najinega zadnjega obiska. Kar naju nič ne moti, saj pravijo, da je konkurenca zdrava. Posledično so cene zelo sprejemljive za evropski standard (vrhunska riba za dva – 6 eur, lepa soba - 15 eur na noč). Vzela sva udobno sobo in se transformirala v obmorska uživača. Kopanje in metanje v visoke valove zjutraj ali zvečer, med najhujšo pripeko sva se skrila v senco in brala knjige. Vsak večer pa na izvrstno morsko hrano. Ponudba je obilna in edina skrb je bila ali bova lahko vse pojedla. Najbolj vesela sva bila, ker sva se povsem izognila prazničnemu terorju, ki ga zganjamo pri nas okrog božiča.

Varkala Black Beach 

Vodna igra

Prodajalka 

Varkala Beach

Čoln počiva

Ah, ti krasni sočni zahodi...

Dnevi so kar odbrzeli mimo, tako da je najina Indija pri koncu. Čaka naju zgolj krajši nakupovalni postanek v Ernakulamu (brez začimb ne greva nikamor!), potem pa na Šri Lanko.