Po vroči
vožnji z vlakom smo prispeli v Ernakulam, kjer smo vzeli trajekt do starega
dela mesta - Fort Kochin. Kochin je edinstven kraj zgodovinskega in verskega mišmaša.
Že več kot 600 let privablja trgovce, pustolovce in misionarje. Regija je že v
davnih časih trgovala z Kitajci, ki so s seboj prinesli ribiške mreže, današnji
neuraden simbol Kerale. Islam so prinesli arabski trgovci. V okolici mesta je
bila zgrajena prva mošeja v Indiji še za časa preroka Mohameda (Cheraman Juma
Masjid, zgrajena leta 629 v kraju Methala). Tu je pristal Vasco de Gama (in
seveda tudi misionarji), kar je razlog, da je bila v Kochinu zgrajena prva krščanska
cerkev. Vasco je bil v mestu pokopan ca. 13 let, nakar so ga prestavili v
domače kraje. Še danes si lahko ogledate njegov začasen grob. Portugalce so
nasledili Nizozemci ter kasneje Britanci.
Kochin se ponaša še z najstarejšim židovskim kvartom in najstarejšo sinagogo v
Indiji. Danes tu živi še ca. 30 židovskih družin, ki se tradicionalno bavijo s
trgovino. Židovska četrt je pričakovano prepolna trgovin s spominki, zlatnino
in ostalo kramo.
|
Tihožitje s kitajskimi ribiškimi mrežami |
|
Bor biciklira po cerkvenem dvorišču |
|
Prijatelja |
|
Kukanje skozi vrata |
Kochin slovi kot tolerantno multikulturno mesto, kjer
je moč videti zanimivo paletov obrazov ljudi evropskih, arabskih, indijskih in
vzhodno-azijskih potez. Vsi prišleki so nekaj malega dodali v genski fond. Žal
se je Kochin od najinega zadnjega obiska pred 4 leti negativno spremenil.
Turistov je manj in zvečer ulice žalostno samevajo. Razlogov je več, evropska
kriza, slabši imidž Indije in samo stanje v Kochinu. Ernakulam ima razvito pristaniško
dejavnost in pristanišče se nezadržno širi tudi na otočke v okolici. V zadnjih
letih so zgradili velik plinski terminal katerega lahko občudujete z glavne
promenade poleg slavnih kitajskih mrež. V mestu je vedno več domačih turistov
in posledično veliko več smeti na glavnih turističnih točkah. Morje je samo še
mlaka, po kateri plava plastična embalaža in oljnati madeži, kitajske mreže
propadajo. Infrastruktura mesta razpada, starih stavb nihče ne vzdržuje, tako
da se večina mesta spreminja v nekakšen geto za predelavo odpadkov. Ribištva skoraj
ni več. Tudi turistični servis ni bil najboljši, pa še goljufati poskušajo pri
računih. Skoraj na jok nam je šlo, ko so nam uničili že tretjo ribo zapovrstjo.
Po dveh dneh eksperimentov smo na koncu odšli v picerijo, kar govori samo zase.
|
Sušilnik perila ali po domače čoln |
|
Policaji |
|
Tudi nanj se spomnijo |
|
Ribji štant |
|
Še eno tihožitje: plaža in tanker |
Nadaljevali smo proti Alleppeyu (Alappuzha), izhodišču
za ogled »Keralan backwaters«. Gre za obsežno območje lagun in jezer, prepletenih
s številnimi kanali, na koncu spojenih z morjem. Po kanalih je organiziran intenziven
rečni promet za prevoz tovora in potnikov (in turistov seveda). Najdaljša
relacija po kanalih z javnim transportom znaša kar 205 km. Območje odlikuje
poseben ekosistem, kjer se mešata morska in sladka voda. Ponekod so zaprli
dostop slani vodi v sladka jezera zaradi potreb namakanja kmetijskih zemljišč.
Gre za eno najbolj rodovitnih območij na svetu, kjer riž obrodi kar 4x na leto.
Obilica vode poskrbi za eksplozijo zelenja in gostega rastja ter ponuja zavetje
številnim živalskim vrstam.
|
Vlakec |
|
Glavni kanal |
|
Riževa polja |
Alleppey se je poimenoval »Vzhodne Benetke«, vendar
videz mesta v to nikogar ne prepriča. Sam Alleppey je tipična indijska mineštra
hrupa in prometa z dodatkom umazanih kanalov. Prava lepota kraja se skriva
zgolj par kilometrov stran, kjer se začne »ta pravo« močvirje. Nastanili smo se
v idilični soseski izven mesta v bungalovih obdanih s palmami, žal pa tudi
neverjetnim številom komarjev (rekordnih 10 pikov v 20 sekundah). Odločili smo
se za izlet s čolnom na vesla. To je edini način, da lahko obiščete tudi najožje
kanale v vaseh in na ta način pokukate v vsakdanjik domačinov. Njihovo
življenje je povsem zaznamovano z vodo (druge izbire ni...). Kanali so
kopalnica, pralnica, vrt, igrišče, tržnica in družabni prostor. Lovijo ribe,
pobirajo školjke ter gojijo riž. Do trgovine ali do soseda se zapeljejo s
čolnom, do šole ali v službo pa vozi lokalni trajekt.
|
Peremo |
|
Ulica št. 5 |
|
Zafrkanta |
Pogled s čolna je hkrati pomirjujoč in vznemirljiv.
Kanali obdani z bujnimi palmami so zelo fotogenični. Prepuščanje vtisom, medtem
ko poležavaš na oblazinjenem čolnu, sprošča in zaziblje v meditacijo. Jure in
Bor sta izmenično pridno pomagala z veslanjem. Ko smo na poti našli v vodi še
eno veslo, smo se spremenili v trojček s krmarjem (Urška). Množični turizem
tudi tu pušča negativne posledice. Zelo popularni »houseboati«, kjer preživiš
noč ali dve na velikih ladjah ter uživaš v strežbi od spredaj in zadaj, so se
razpasli preko vsake mere. V glavnih kanalih brnijo cele kolone turističnih
plovil, tako da smo morali biti previdni pri prečenju »rečnih avtocest«.
Lastnica prenočišča nam je žalostna pripovedovala, da je ladij preko 700 (3x
več kot pred 4 leti), turistov pa vedno manj. Nič kaj dobri obeti za
prihodnost. Preostanek dneva smo preležali v senci palm v visečih mrežah ter
brali knjige in metali kocke. Čas je hitro mineval in kar naekrat je prišlo
slovo od najinega sopotnika Bora. Bor se je odpravil na odisejado proti domu.
Najprej let Kochin-New Delhi, potem pa v Slovenijo.
|
Mali turistični čolni |
|
Odsev |
|
Veliki turistični čolni |
Midva pa zopet na plažo. Varkala naju je razvajala že
pred leti, zato sva vedela kaj pričakovati. Bazirala sva se na severni strani
poleg t.i. Black Beach, najlepše plaže v Varkali. Turistične kapacitete so se
medtem precej razpasle. Veliko novih restavracij in hotelčkov se je odprlo od
najinega zadnjega obiska. Kar naju nič ne moti, saj pravijo, da je konkurenca
zdrava. Posledično so cene zelo sprejemljive za evropski standard (vrhunska riba
za dva – 6 eur, lepa soba - 15 eur na noč). Vzela sva udobno sobo in se
transformirala v obmorska uživača. Kopanje in metanje v visoke valove zjutraj
ali zvečer, med najhujšo pripeko sva se skrila v senco in brala knjige. Vsak
večer pa na izvrstno morsko hrano. Ponudba je obilna in edina skrb je bila ali bova
lahko vse pojedla. Najbolj vesela sva bila, ker sva se povsem izognila prazničnemu
terorju, ki ga zganjamo pri nas okrog božiča.
|
Varkala Black Beach |
|
Vodna igra |
|
Prodajalka |
|
Varkala Beach |
|
Čoln počiva |
|
Ah, ti krasni sočni zahodi... |
Dnevi so kar odbrzeli mimo, tako da je najina
Indija pri koncu. Čaka naju zgolj krajši nakupovalni postanek v Ernakulamu
(brez začimb ne greva nikamor!), potem pa na Šri Lanko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar