V Ho Chi Minh sva priletela v zgodnjih jutranjih urah. Prva postaja na letališču: ureditev vize in olajšanje denarnice za 45 USD po osebi. Še lani je bila cena pol nižja. Ampak je šlo pa hitro in so se ti zahvalili za dolarje.
Na prihod v Vietnam sva se dobro mentalno pripravila. Slišala sva toliko kritik glede neprijaznosti in opozoril pred krajami, da sva postala že malo zaskrbljena, kako bo to sploh šlo. Z letališča sva se udobno odpeljala na lokalnem (poceni) busu proti centru mesta. Promet je zmešan in zelooo počasen. Kamorkoli sva se ozrla, reke motorčkov. Še eno ogromno mesto, kjer so pešci ogrožena vrsta.
 |
| Šolsko tekmovanje v paradiranju |
 |
| Srp in kladivo za dekoracijo |
Nastanila sva se v turistični coni, zelo podobni Khao San v Bangkoku in k sreči že v prvo naletela na lušten hotel, ki ga vodijo 3 tete in 2 mala puhasta psa. Vsa preživetvena infrastruktura pa na dosegu roke, hrana, trgovine, bari, avtobusne agencije, masažni saloni... Zvečer postane ulica malo nadležna, začne se borba za goste, pod nos ti začno moleti celo travo, mimo pa seveda non stop švigajo motorčki. Po večerji sva se hitro pobrala v oazo miru hotelske sobe.
 |
| Nedeljsko dopoldne |
Ho Chi Minh je še eno brbotajoče JV azijsko mesto, kjer biznis cveti na polno in se denar z veseljem pokaže. Avenije izgledajo zelo evropsko, neonske reklame pulzirajo noč in dan, center mesta pa so zavzeli luksuzni hoteli in dizajnerske trgovine. Nebotičniki se pospešeno gradijo in samo vprašanje nekaj let je, kdaj bo panorama zelo podobna Bangkoku. Kaj si torej sploh ogledati v mestu? Midva sva se odločila za muzej o vietnamski vojni in za sprehod po centru mesta.
 |
| Rožice na trgu |
 |
| Lepotca |
Muzej se bolj točno imenuje War Remnants Museum in je dom impresivni fotografski zbirki na temo vietnamske vojne. Ogledati si je mogoče tudi ostanke orožja, tankov in letal, vendar fotografije povedo veliko več. Podobe se s svojo pretresljivostjo globoko zarežejo v spomin. Zelo poučno. Se je našel kak obiskovalec z USA majico, ampak je takoj pokasiral grde poglede in opozorilen Juretov komentar.
 |
| Povabilo v muzej |
 |
| Kako šoping pri Gucciju zaključiš z vietnamsko vojno |
Depresijo vojnega muzeja sva morala nekako pozdraviti, kako drugače, s čim boljšo večerjo. Saigon slovi po dobri in raznoliki kulinariki, vendar midva sva si zaželela točno določeno jedačo. V beležki sva hranila naslov balkanske restavracije z avtentičnimi čevapčiči, pleskavicami, kajmakom in seveda že par dni prej sanjala, kako bova krožnike do čistega pomazala z zadnjim koščkom lepinje. Žal nama ni bilo usojeno, Adija in restavracije ni več tam, kjer je bila 2 leti nazaj. Zadovoljiti sva se morala z vietnamskimi lignji na žaru, riževimi cmočki v omakici in juhi z raco. Uboga midva, vietnamska hrana je res odlična.
Nihče naju ni oropal, ljudje so bili večinoma prijazni, pila sva super kavo, ampak Saigona je bilo po 2 dnevih čisto dovolj. Ker imava plaže za nekaj časa dovolj, sva za naslednjo postajo izbrala hribe, osrednje višavje. Se že veseliva hladne sapice.
