Kolonialni Pachmarhi in seksi Khajuraho

V Radžastanu sva že dobesedno kašljala prah. Počasi je bila mera polna: smog, prah in pesek že od samega prihoda v Indijo. V sosednji  zvezni državi Madhyi Pradesh se je obetala možnost, da se za nekaj dni ustaviva na "hribovskem" čistem zraku Pachmarhi-ja, kjer so se nekoč z ginom v roki pretegovali vročine naveličani Britanci. Kot za nalašč je Pachmarhi lepo skrit, brez železniške povezave in zahteva, da se popotnik resnično povsem izčrpa preden prispe do tja. V Udaipurju sva se zafrknila, tako da nisva mogla več dobiti karte za vlak vsaj do Indore-ja. Preostal nama je bus, 14 - urna nočna vožnja do Bhopal-a, glavnega mesta zvezne dežele Madhye Pradesh, kjer bi lahko dobila prevoz naprej. Kljub t.i. sleeper busu s posteljami spanca ni bilo. Cesta je katastrofalna in povzroča, da nisi niti minute pri miru. Metalo naju je v zrak in že po eni uri sva čutila vseh telesne koščice. V Bhopal sva prispela ob 9 h zjutraj in hitro našla naslednji bus. Samo še 7 ur, pa bova v Pachmarhi-ju!

Potoček v okolici Pachmarhi-ja

Pachmarhi je zeleno, z džunglo obraslo hribovito območje s kanjoni, slapovi in jamami. V daljni preteklosti je bila pokrajina v domeni plemen, kar pa se je s prihodom Britancev obrnilo. Ugodna klima je neustavljivo vabila in britanska vojska je hitro zgradila center za oddih svojih pripadnikov. Britansko vojsko danes nadomeščajo indijske sile. V vasi so vadben centri in šole tako za vojsko kot policijo. Veliko kolonialnih stavb je ostalo, nekatere je prevzela vojska, druge so postale hoteli. Pachamrhi je še vedno priljubljen kraj za poletni oddih domačih gostov. Željam povprečnega indijskega turista je prilagojena tudi ponudba in ob njej sva se enostavno morala nasmejati. Najprej hoteli, ki tekmujejo v kiču, količini novoletnih lučk in plišastih igračkah, razstavljenih po sobah (tigri, kaj pa drugega). Pogledava en hotel, pa drugega in tretjega, povsod podobna za oči boleča slika. Na koncu sva izbrala barvno nabolj umirjeno sobo. Tiger, okrogla postelja, lučke v obliki košarkaške žoge z napisom NBA in 3 ventilatorji se je zdelo povsem zmerno. Osebje je komaj kaj govorilo angleško, ampak nekako nama je le uspelo se vpisati v knjigo gostov. Zapletlo se je pri koloni "kasta". "Midva nimava kaste." "Kako nimata kaste?" "Nimava, sva turista." Aaaa? Ok, bilo nama je oproščeno. Bila sva edina tujca v mestecu, pa še v nizki sezoni.

Lepote najine hotelske sobe

Silver Fall

Po mrzli noči (okoli 10 stopinj) sva končno uzrla modro nebo, ki je kar vabilo, da se podava ven v naravo. Pachmarhi se hvali z naravnim parkom, divjimi živalmi (kot rezervat za tigre, ki pa jih že dolgo ni več) in obilico svetih krajev. Nameravala sva si izposoditi kolesa, raziskati okolico in se podati še na kak krajši treking. Kolesa sva takoj črtala, ker nama jih prav nihče ni hotel posoditi. Ko sva pred vhodom v park opazila množico džipov, naloženih z glasnimi indijskimi frajerčki, nama je bilo takoj jasno kako in kaj. Seveda, Indijci ne marajo hoje, ne marajo kolesarjenja in ne marajo potenja. Dajmo ljudem džipe, da se malo vozijo po parku in preženejo še kakšno divjo žival, če je še slučajno ostala. Najem džipa za domače goste stane 400 Rs, za tujce 4x toliko plus 2x višja vstopnina za park. Torej, greva peš, primorana sva bila vzeti le vodiča za 300 Rs (ki pa je seveda že zavijal z očmi, da bo potrebno hoditi). Obiskali smo svete jame, se sprehodili do visokega Srebrnega slapa in Apsare Vihar, naravnega bazenčka, ki poleti vabi h kopanju. Razgled na dolino in kanjon pove, da je regija še vedno malce divja, reka spodaj kar kliče po raftingu, navpične stene pa bi morda navdušile tudi plezalce. Za pravo raziskovanje džungle bi potrebovala res dobrega vodiča, ampak kaj takega se v Pachmarhiju ne spodbuja. Džipi in pobiranje vstopnine so glavni biznis, smeti ležijo okoli slapov in prav nihče se ne sekira, če poslopje uprave parka z muzejem povsem razpada.

Pogled na divjino

Polna novih moči in s prečiščenimi pljuči sva šla na pot proti Khajurahu. Spet ni šlo v enem dnevu: 7 ur do Bhopala (in nešteto postankov, tudi za poklon pred tempeljčki), 6 ur do Jhansi-ja (končno vlak), kjer sva prespala, pa spet 7 ur do cilja. Khajuraho slovi po množici hindujskih in jain templjev (10.-12. st.), bogato okrašenih z erotičnimi figurami tantrične tradicije. Lokalna turistična industrija jim je nadela vzdevek "kamasutra templji" kar sicer ni pravilno (avtor kamasutre -Vatsyayana je deloval v okolici Himalaje in povsem drugem časovnem obdobju) ampak ustrezno ilustrira tempeljsko okrasje. Templje je zgradila vladarska rodbina Chandela, ki je vladala območju med 10. in 12. st.. 85 templjev iz peščenjaka (do danes se jih je ohranilo le 25) je izjemno arhitekturno in kamnoseško delo z množico precizno izklesanih detajlev. Poleg bogov so na tempeljskih pročeljih prizori iz vsakdanjega življenja (od obrtnikov, vojakov do podeželskih del), kamor seveda spada tudi erotika. Prizori naj bi poučevali mlade fante, ki so v neke vrste samostanih preživljali svoje obdobje "brahmacharya", obdobje učenja in celibata, preden bodo postali "pravi možje".

Parček & co.

Eden od templjev v Khajurahu 

Umetelna streha

Khajuraho kot kraj sam je bolj ali manj umetna podeželeska turistična naselbina. Ima vse kar si srce turista poželi, od neštetih trgovin s spominki, masažnih salonov, pizzerij in seveda hotelov. Kljub vsemu je vzdušje kar sproščeno, ni pretirane gneče, hotel pa se je tudi izkazal kot zelo ok. Najlepše ohranjeni templji so tik ob naselju v ograjenem parku. Arhitektura res navduši, čeprav je treba priznati, da so hindujci tudi presneto pretiravali. Ženske vse po vrsti v mokrih sarijih, preveč popolnih oblin, kot da bi vse obiskale istega plastičnega kirurga. Moški jo niso tako dobro odnesli, sem in tja se le pojavi kak trebušček.

Zabava s konji

Učenje akrobacij

Čuvar templja

Skrivnostna svetloba v notranjosti templja

Na podeželju se skriva še nekaj templjev vrednih ogleda. Uspelo nama je priti do koles in se zapeljati naokoli. Med vožnjo se nama je prilimal 13-letni fante, ki bi se rad malo "pogovarjal po angleško". Seveda, hotel je biti najin vodič, kar nama je po eni strani kar ustrezalo. Templji na podeželju niso tako impresivni, je pa toliko bolj zanimivo opazovati ljudi. Na vasi je vse še zelo po starem. Kaste so še vedno glavna zapoved, poroke so strogo urejene s strani staršev in otroci še vedno ne hodijo redno v šolo. Na žalost je podeželane turizem precej skvaril, tako da mlado in staro neprestano žica za denar. Če samo pokažete fotoaparat, se že takoj usuje plaz zahtev po rupijah. Po treh urah sva imela dovolj in odbiciklirala nazaj proti hotelu. Tudi najin spremljevalec se je izkazal za razvajeno dete in kljub mali nagradi, užaljeno zahteval še dodatnih 100 Rs za svoje klepetanje. Midva sva užaljeno odkorakala.

Nobel del vasi

Manj nobel del vasi

Otročad 

Mamica

Madhyo Pradesh morava zaključiti, saj  naju čaka še preveč stvari v Indiji. Erotiko Khajuraha bova zamenjala z grenko romantiko Agre in Taj Mahala.

Vesolje indijske kuhinje - 1. del

Rek pravi, da gre ljubezen skozi želodec in nekaj podobnega se je zgodilo z najinimi obiski Indije. Ob prvem obisku pred tremi leti (na sporedu je bil jug) sva po prvih grižljajih ostala brez besed. Pa ni bil razlog v visoki "spicy" ravni, kot bi si kdo mislil, ampak v neverjetno polnem miksu okusov, ki ga lahko pričarajo le indijske začimbe. Navdušenje je bilo tako močno, da sva del Indije prenesla v domačo kuhinjo in se pridno lotila preizkušanja receptov. Začetek je bil težak, najprej razvozlavanje izrazov, potem pa še različnih načinov priprave. Vaja dela mojstra, če ima pa pri roki še avtentične začimbe, še toliko bolje. Brez osnovne palete ne gre, kurkuma, garam masala, klinčki, curry, kumina, kumin, cimet, koriander, čili, asafetida, lovor, ingver, pa še kakšna pripravljena mešanica za tandoori ipd. Problem je, ker so tovrstne začimbe v Sloveniji precej slabše kvalitete kot jih dobite v Indiji oz. jih sploh ni mogoče dobiti. Izhod v sili je kakšna specializirana trgovina v AT ali pa naročanje preko net-a (predvsem iz VB). Torej, če greste v prihodnosti v Indijo, nama javite, da vam predava naročilo za dopolnitev zalog.

Začimbe in leča vseh barv 

Pojedina

Tako kot je Indija ogromna in pisana, takšna je tudi hrana, barvita (dobesedno) in zelo različna od kraja do kraja. Hrana severa ni tako zelo začinjena in topla kot hrana na jugu. Začimb je manj, kar je povsem normalno glede na naravne danosti. Vseeno sva bila ob prihodu v Delhi kar malo razočarana. Deloma je bilo krivo tudi okrožje, kjer sva se v glavnem prehranjevala, saj je bilo prilagojeno povprečnemu turistu, že od daleč vreščečemu "No spicy!". Ti reveži ne vedo, kaj zamujajo. 

S paneerjem polnjeni paradižniki

Curry z rumeno lečo

Kaj vse sva torej jedla sedaj? Predvsem sva postala napol vegetarijanca, ker le redke restavracije ponujajo meso. V svetih hindujskih krajih je meso strogo prepovedano, ponekod je nemogoče dobiti celo jajca. Večina povprečnih restavracij ima izbor zimzelenih jedi: vse mogoče variante dhal-a (leče), kombinacije s paneerjem (sirom), aloo-jem (krompir), palak-om (špinača), kofte, ipd.

Seznam nekaj najbolj znanih:

Palak paneer - gosti špinačni curry s sirom

Aloo gobi - krompir in cvetača v slastni omakici

Mattar panner - grah s sirom

Paneer tikka masala - sir v tikka masala omaki

Malai kofta - kofta v kremasti omaki z oreščki

Kashmiri kofta - kofta v še eni okusni kremasti omaki, originalno z mesno kofto

Veg. jalfrezi - "suh" curry z mešano zelenjavo oz. po domače pražena zelenjava z začimbami

Dhal Makhani - kremast curry z lečo in (včasih) fižolom
Thali - krožnik (oz. pladenj) z rižem, dhalom, zelenjavnim curry-em, kančkom vložene zelenjave, čapatiji in kančkom spicy omakice; možna 101 varianta
Kaju curry - eden najinih najljubših, kremast curry z indijskimi oreščki

Paneer butter tikka masala

Najprej razčistimo dilemi kaj za vraga sta paneer in kofta. Paneer je mehak blag svež sir, ki se uporablja na vse mogoče načine. Ponavadi nadomešča meso. Lahko se ga kuha, popeče v ponvi ali na žaru. Zlahka  ga pripravite doma. Potrebujete le polnomastno mleko in malce limoninega soka.

• Recept: How to make paneer

Kofta je kroglica, mesna ali vegetarijanska, ki ponavadi leži v eni od njami omak. Kofte so dejansko značilne za severno Indijo. Priprava je malce bolj zahtevna, ampak se izplača. Nekaj za domačo nalogo:

• recept za Malai kofto (vegi): Malai kofta
• recept za Kashmiri kofto (ne-vegi): Kashmiri kofta

Radžastanske kuhinje v globino žal nisva imela prilike poizkusiti. Izbira v restavracijah je zelo omejena: ali je prilagojena povprečnemu turističnemu okusu ali pa je omejena na 1-2 jedi, priljubljene pri domačinih (ponavadi je na ulici poleg ocvrtih snack-ov najbolj pogost dhal). Specialitete so še največkrat na voljo v res dragih restavracijah.

Gatta curry

Nakej značilnih jedi Radžastana:
Gatta curry - kremast curry z jogurtom in cmočki iz čičerikine moke

Aloo ki sabji - krompir v začinjeni jogurtovi omaki
Kadhi - gosta omaka, ki bazira na čičerikini moki; dodane so zelenjavne pakore in jogurt

Za pokušino naj bo dovolj. Naslednjič več o mesnih zadevah in kruhkih.

Romantični Udaipur

Iz živahnega Puškarja sva se odpravila v precej drugačen Udaipur. Mesto naj bi raznežilo in omehčalo še tako trdo srce, še posebej, če si lahko privošči razvajanje v katerem od luksuznih hotelov ob ali na jezeru. Udaipur nima več prašnega pečata radžastanske puščave, leži v kotanji z več jezeri, obdani z zelenimi hribčki. Voda dela čudeže, skrbi za prijetno klimo in privablja obilico turistov. Ni čudno, da ga včasih imenujejo Vzhodne Benetke.

Pozidan jezerski breg Udaipurja

Mesto je bilo ustanovljeno v 16. st. kot prestolnica Mewar-skega kraljestva. Zaradi lege sredi hribov mesto ni nikoli podleglo mogulskemu vplivu, ista kraljeva družina pa se je ohranila na tronu vse do danes. Sistem jezer je še starejši in izvira iz 13. st., ko so nastali prvi jezovi na hribovskih pritokih. Ogromne zaloge vode in sofisticiran pretočni sistem so pravi recept za razcvet regije. Mesto se ponaša s celo množico palač, vrtov in templjev, zgrajenih skozi stoletja. Idealna filmska (od Bonda do Bollywoodske kičarije), poročna, snobovska turistična lokacija.

Megleni razgled na jezero 

Prodajalka

Kljub vsemu morava priznati, da je mesto res luštno. O (ne)čistoči jezera ne bi preveč razpravljala, so pa zato ulice v turističnem delu za indijske razmere tip top očiščene. Ob bregu se gnetejo palače in hoteli, vsi v boju za drobec razgleda na jezero Pichola. Pravi bogataši se bodo mešanju s skupinami bledoličnih turistov z belimi nogavičkami v crocksih elegantno izognili in se skrili na enem od otočkov. Na izbiro imajo slavni Taj Lake Palace hotel, palačo iz blešečečega belega marmorja, zgrajeno v 18. st., ki se obvezno pojavi na vseh turističnih razglednicah Udaipurja ter še starejšo s parkom obkroženo palačo na otočku Jagmandir.

Slavni hotel Taj Lake Palace 

V palači

Povsem sva se zadovoljila z enim od budget hotelov in se prepustila ležernemu raziskovanju mesta. Star del je majhen, tako da so noge najboljše sredstvo za premikanje. Jagdish tempelj, le nekaj korakov stran navduši s preciznimi rezbarijami. Ogledala sva si tudi mestno palačo (največja v Radžastanu) in se skupaj z množico domačih turistov drenjala po ozkih hodnikih njenega muzeja. Na ogled je na voljo le droben del, ki po pravici povedano razočara. Videla sva že preveč arhitekturnih umetnij in bogatejših muzejskih zbirk.

Okrašen balkonček mestne palače 

Gugalnica za velike

V parku na južni strani palače se nahaja pomol, s katerega se lahko popeljete okoli jezera ali na katerega od otočkov. Udaipur je tako kot druga indijska mesta na severu ujet v smogasto meglico, tako da je vidljivost zelo slaba. Na sosednji breg se komaj vidi, zato sva se vožnji s čolnom odpovedala.

Jagdish tempelj

Kot ta prava turista sva si za pol dneva (ca. 5 EUR) najela rikšarja, da naju popelje okoli preostalih mestnih znamenitosti. Najprej na razgledni punkt na hribčku nad mestom. Nisva imela sreče, meglica je vztrajala tudi ta dan. Nadaljevali smo z enim od mnogih parkov, vijuganjem po ozkih mestnih ulicah in sprehodom po bazarju. Če si želite zapravljanja, nikar ne zavijte med turistične trgovinice v okolici jezera, raje se odpravite na domači market oz. na drugo stran mesta, kjer nakupujejo domačini. To je tudi del, kjer se spet vrnete v pravo živahno pisano Indijo.

Leča na 101 način

Zelenjavna tržnica

Presenečenje je otoček tišine sredi mestne norije. Ustavimo se na prostoru, kjer so postavljena spominska obeležja kraljeve družine v Udaipurju. Po ograjenem travniku je posejana nepregledna množica marmornatih kupolastih stavb, ki spominjajo na templje. Nekatere večje in bogato okrašene, spet druge manjše in čistih linij. Zapeljemo se okoli zgornjega jezera in pokukava v še en vrt, Saheliyon-ki-bari, nekoč namenjen zabavi dvornih dam.

Obeležja mrtvih vladarjev

Saheliyon-ki-bari

Zaželela sva si pokukati tudi v okolico Udaipurja. Preko hotela sva najela avto in šoferja ter se popeljala proti 90 km oddaljeni trdnjavi Kumbhalgarh. Vožnja po mirnem podeželju brez gneče znotraj ali zunaj avtomobila je bila za naju nekaj povsem novega in lahko sva polno uživala v pogledu na pokrajino. Trdnjava se skriva med hribi na 1100 m nadmorske višine in je bila eno najbolj varnih zatočišč Mewar-skih vladarjev. Padla je samo enkrat, pa še to le za 2 dni. Obkroža jo 36 km debelega zidu, znotraj katerega se skriva glavna palača, preko 300 starih templjev in pomožnih objektov. Sama notranjost ni nič spektakularnega, saj je šlo v prvi vrsti za vojaški objekt. Razgled je (oz. bi bil ob čistem nebu) toliko bolj veličasten in se razteza daleč preko Aravalli hribov. Na poti nazaj sva si v Ranpurju ogledala še kompleks Jain templjev. Lepota je, lepota, vendar je treba prej preko kovinskih detektorjev in šlatajočih varnostnikov, kar človeka na tako svetem mestu malo razjezi.

Podeželje

Obzidje Kumbalgarha 

Mogočni zidovi

Kumbalgarh od daleč

Udaipur kar kliče po lenarjenju na hotelski terasi, kar sva s pridom počela. Našla sva celo pekarno z zadovoljivimi jabolčnimi pitami (seveda z nemškim šefom). Za večerno zabavo je poskrbel radžastanski kulturni program, mali Diwali z nič kaj zmanjšanim pokanjem in več kot živahna skupina izraelskih gostov. Po 2 divjih nočeh jih je imel tudi vodja hotela vrh glave in jih vrgel ven.

Plesalka z malimi činelami

Ples z lonci

Čas je za slovo od Radžastana. Pokukala bova v sosednjo državo Madja Pradeš.

Puškar (Pushkar) in kamelji sejem

V Jaipurju so naju za slovo zafrknili z avtobusno karto do Puškarja. Možak, ki je zatrjeval, da karte ni mogoče rezervirati in da je vedno dovolj prostora na avtobusu, je na dan odhoda izginil neznano kam. Prostih sedežev na direktni liniji seveda ni bilo več. Primorana sva bila kupiti vozovnico do mesta Ajmer, cca. 15 km stran od Puškarja. V Ajmerju so naju vrgli iz avtobusa nekje sredi glavne ceste, daleč od glavne postaje. Sledila je 10 km vožnja s prenatrpano rikšo skozi mesto. Sva si pa vsaj ogledala Ajmer, sva se tolažila. Od Ajmerja do Puškarja sva se vrkcala na skoraj razpadlega lokalca, ki je z veliko muke premagal manjši vzpon med krajema.

Puškar "riviera"

Morje kamel

Razgled na jezero

Puškar je eno izmed petih najbolj svetih hindujskih mest in zato seveda pomembno romarsko središče. Mestece, ki se razteza ob bregovih svetega jezera, naj bi bilo tako staro kot hindujska božanstva. Ena od legend pravi, da naj bi jezero nastalo iz solz Šive, med tem ko je objokoval smrt svoje žene Sati. Spet druga legenda govori o labodu, ki v kljunu nosi modri lotosov cvet. Na mestu kamor je padel cvet je nastalo jezero, kjer naj bi Brahma opravil ritual yagna. Da ne bo pomote, jezero je umetno narejeno z zajezitvijo in datira vsaj nekaj stoletij pred našim štetjem. Voda je sveta in vsak pravi hindujec naj bi se enkrat v življenju okopal v njej ter opral svoje grehe. Verjamejo celo, da zdravi kožne bolezni, čeprav ima današnja kvaliteta vode prav gotovo nasprotni učinek. 

Obredno kopanje

Stari Rangji tempelj

Množica na ulicah

Miss

Kot se za romasko središče spodobi, je v mestu velika izbira templjev. Najbolj slaven je tempelj posvečen Brahmi, eden redkih na svetu. Ker romarji potrebujejo nekaj sprostitve po težkih verskih obredih, so ulice polne trgovin in gostilnic. Vegetarijanstvo je strogo zapovedano in celo jajca so na črni listi. Seveda je Puškar tudi meka za turiste, sploh v času pomembnih verskih dogodkov ali sejmov. Množica je tako pisana, da je drenjanje na ulicah vredno svoje cene.

Čaj dobro dene

Slavni radžastanski čeveljci

Hindujska verzija burke - purdah

Akrobatka

Pot v Puškar sva skrbno načrtovala, da bi ujela začetek vsakoletnega kameljega sejma. Poteka ponavadi teden dni v oktobru ali novembru, odvisno od luninega koledarja (dogodek se zaključi s polno luno). Gre za enega največjih živalskih sejmov v Indiji, v ospredju so kamele, nekaj trgovanja pa poteka tudi s konji. Ljudje pridejo z vseh koncev in krajev, krasijo in lišpajo kamele do onemoglosti ter poskušajo skleniti čim boljše kupčije. V ozadju potekajo različna tekmovanja, od kameljih do konjskih dirk, tekmovanje brkačev, tekmovanje v zavezovanju turbanov, tek z lonci, razne lokalne igre in podoben cirkus. Zraven spada tudi pisana ponudba krame, lunapark, ter povečano število beračev in žeparjev. Množica je vsak dan večja in zadnje dni (ki so tudi za romarje najbolj sveti) zna biti premikanje naokoli zelo težavno. Da bi vsaj še lahko normalno dihala, sva izbrala začetek sejma in tri tedne prej rezervirala sobo. Naval je izjemen, cene pa v tem času poskočijo za 3-5 krat.

Kamelji vizažist

Tudi za opij se najde čas

Kampiranje

Najprej sva se sprehodila okoli jezera in opazovala predane vernike, kako se namakajo v jezeru. Fotografiranje je prepovedano, uspelo nama je narediti le nekaj posnetkov od daleč. Glasba odmeva iz zvočnikov in se meša z glasnimi prodajalci na ulicah. Sledila sva toku množice, ki se je pomikala proti Brahminem templju. Nedaleč stran se že nahaja sejemski prostor. Kamor seže pogled, kamele, vozovi, šotori in brkati strici s pisanimi turbani. V ozadju velika kolesa lunaparka in množica stojnic. Rahlo spominja na cirkuški tabor. Kamele so okrašane, umetelno postrižene in pobarvane. Prostor je ogromen in z ogledovanjem sva si zapolnila kar nekaj ur. Gneča ni prehuda, med obiskovalci prevladujejo turisti s fotoaparati. Domačini so glavni med stojnicami in zagnano nakupujejo. Marsikdo iz puščave ima le enkrat na leto priliko, da si "v civilizaciji" nakupi novih stvari. Stadion še sameva, gosti le družino cirkusantov. Ujameva ravno nastop male punčke, ki hodi po vrvi. Glavni program, dirke in tekmovanja so na sporedu zadnje 3-4 dni. Žal prej oddideva naprej.

Striženje

Sejem je dolgočasen

Dekle pripravlja kosilo

Prihod nove črede

Nakupovalki

Zvečer se ob jezeru prižge nešteto lučk. Prihaja staro in mlado, na posameznih delih kopališča odmevajo bobni. Sediva na nabrežju, zreva v igro luči in uživava v vzdušju. 

Večerna ceremonija se pripravlja

Verski gorečneži

Lučke na vodi

Obisk Puškarja lahko opiševa kot lepo zanimivo izkušnjo, kjer so naju navdušili predvsem ljudje. Pisana množica kot Indija v malem. Sejem je seveda k temu precej pripomogel in bi ga bilo res škoda zamuditi. Čaka naju še zadnja postaja v Radžastanu, romantični Udaipur.