Romantični Udaipur

Iz živahnega Puškarja sva se odpravila v precej drugačen Udaipur. Mesto naj bi raznežilo in omehčalo še tako trdo srce, še posebej, če si lahko privošči razvajanje v katerem od luksuznih hotelov ob ali na jezeru. Udaipur nima več prašnega pečata radžastanske puščave, leži v kotanji z več jezeri, obdani z zelenimi hribčki. Voda dela čudeže, skrbi za prijetno klimo in privablja obilico turistov. Ni čudno, da ga včasih imenujejo Vzhodne Benetke.

Pozidan jezerski breg Udaipurja

Mesto je bilo ustanovljeno v 16. st. kot prestolnica Mewar-skega kraljestva. Zaradi lege sredi hribov mesto ni nikoli podleglo mogulskemu vplivu, ista kraljeva družina pa se je ohranila na tronu vse do danes. Sistem jezer je še starejši in izvira iz 13. st., ko so nastali prvi jezovi na hribovskih pritokih. Ogromne zaloge vode in sofisticiran pretočni sistem so pravi recept za razcvet regije. Mesto se ponaša s celo množico palač, vrtov in templjev, zgrajenih skozi stoletja. Idealna filmska (od Bonda do Bollywoodske kičarije), poročna, snobovska turistična lokacija.

Megleni razgled na jezero 

Prodajalka

Kljub vsemu morava priznati, da je mesto res luštno. O (ne)čistoči jezera ne bi preveč razpravljala, so pa zato ulice v turističnem delu za indijske razmere tip top očiščene. Ob bregu se gnetejo palače in hoteli, vsi v boju za drobec razgleda na jezero Pichola. Pravi bogataši se bodo mešanju s skupinami bledoličnih turistov z belimi nogavičkami v crocksih elegantno izognili in se skrili na enem od otočkov. Na izbiro imajo slavni Taj Lake Palace hotel, palačo iz blešečečega belega marmorja, zgrajeno v 18. st., ki se obvezno pojavi na vseh turističnih razglednicah Udaipurja ter še starejšo s parkom obkroženo palačo na otočku Jagmandir.

Slavni hotel Taj Lake Palace 

V palači

Povsem sva se zadovoljila z enim od budget hotelov in se prepustila ležernemu raziskovanju mesta. Star del je majhen, tako da so noge najboljše sredstvo za premikanje. Jagdish tempelj, le nekaj korakov stran navduši s preciznimi rezbarijami. Ogledala sva si tudi mestno palačo (največja v Radžastanu) in se skupaj z množico domačih turistov drenjala po ozkih hodnikih njenega muzeja. Na ogled je na voljo le droben del, ki po pravici povedano razočara. Videla sva že preveč arhitekturnih umetnij in bogatejših muzejskih zbirk.

Okrašen balkonček mestne palače 

Gugalnica za velike

V parku na južni strani palače se nahaja pomol, s katerega se lahko popeljete okoli jezera ali na katerega od otočkov. Udaipur je tako kot druga indijska mesta na severu ujet v smogasto meglico, tako da je vidljivost zelo slaba. Na sosednji breg se komaj vidi, zato sva se vožnji s čolnom odpovedala.

Jagdish tempelj

Kot ta prava turista sva si za pol dneva (ca. 5 EUR) najela rikšarja, da naju popelje okoli preostalih mestnih znamenitosti. Najprej na razgledni punkt na hribčku nad mestom. Nisva imela sreče, meglica je vztrajala tudi ta dan. Nadaljevali smo z enim od mnogih parkov, vijuganjem po ozkih mestnih ulicah in sprehodom po bazarju. Če si želite zapravljanja, nikar ne zavijte med turistične trgovinice v okolici jezera, raje se odpravite na domači market oz. na drugo stran mesta, kjer nakupujejo domačini. To je tudi del, kjer se spet vrnete v pravo živahno pisano Indijo.

Leča na 101 način

Zelenjavna tržnica

Presenečenje je otoček tišine sredi mestne norije. Ustavimo se na prostoru, kjer so postavljena spominska obeležja kraljeve družine v Udaipurju. Po ograjenem travniku je posejana nepregledna množica marmornatih kupolastih stavb, ki spominjajo na templje. Nekatere večje in bogato okrašene, spet druge manjše in čistih linij. Zapeljemo se okoli zgornjega jezera in pokukava v še en vrt, Saheliyon-ki-bari, nekoč namenjen zabavi dvornih dam.

Obeležja mrtvih vladarjev

Saheliyon-ki-bari

Zaželela sva si pokukati tudi v okolico Udaipurja. Preko hotela sva najela avto in šoferja ter se popeljala proti 90 km oddaljeni trdnjavi Kumbhalgarh. Vožnja po mirnem podeželju brez gneče znotraj ali zunaj avtomobila je bila za naju nekaj povsem novega in lahko sva polno uživala v pogledu na pokrajino. Trdnjava se skriva med hribi na 1100 m nadmorske višine in je bila eno najbolj varnih zatočišč Mewar-skih vladarjev. Padla je samo enkrat, pa še to le za 2 dni. Obkroža jo 36 km debelega zidu, znotraj katerega se skriva glavna palača, preko 300 starih templjev in pomožnih objektov. Sama notranjost ni nič spektakularnega, saj je šlo v prvi vrsti za vojaški objekt. Razgled je (oz. bi bil ob čistem nebu) toliko bolj veličasten in se razteza daleč preko Aravalli hribov. Na poti nazaj sva si v Ranpurju ogledala še kompleks Jain templjev. Lepota je, lepota, vendar je treba prej preko kovinskih detektorjev in šlatajočih varnostnikov, kar človeka na tako svetem mestu malo razjezi.

Podeželje

Obzidje Kumbalgarha 

Mogočni zidovi

Kumbalgarh od daleč

Udaipur kar kliče po lenarjenju na hotelski terasi, kar sva s pridom počela. Našla sva celo pekarno z zadovoljivimi jabolčnimi pitami (seveda z nemškim šefom). Za večerno zabavo je poskrbel radžastanski kulturni program, mali Diwali z nič kaj zmanjšanim pokanjem in več kot živahna skupina izraelskih gostov. Po 2 divjih nočeh jih je imel tudi vodja hotela vrh glave in jih vrgel ven.

Plesalka z malimi činelami

Ples z lonci

Čas je za slovo od Radžastana. Pokukala bova v sosednjo državo Madja Pradeš.

Puškar (Pushkar) in kamelji sejem

V Jaipurju so naju za slovo zafrknili z avtobusno karto do Puškarja. Možak, ki je zatrjeval, da karte ni mogoče rezervirati in da je vedno dovolj prostora na avtobusu, je na dan odhoda izginil neznano kam. Prostih sedežev na direktni liniji seveda ni bilo več. Primorana sva bila kupiti vozovnico do mesta Ajmer, cca. 15 km stran od Puškarja. V Ajmerju so naju vrgli iz avtobusa nekje sredi glavne ceste, daleč od glavne postaje. Sledila je 10 km vožnja s prenatrpano rikšo skozi mesto. Sva si pa vsaj ogledala Ajmer, sva se tolažila. Od Ajmerja do Puškarja sva se vrkcala na skoraj razpadlega lokalca, ki je z veliko muke premagal manjši vzpon med krajema.

Puškar "riviera"

Morje kamel

Razgled na jezero

Puškar je eno izmed petih najbolj svetih hindujskih mest in zato seveda pomembno romarsko središče. Mestece, ki se razteza ob bregovih svetega jezera, naj bi bilo tako staro kot hindujska božanstva. Ena od legend pravi, da naj bi jezero nastalo iz solz Šive, med tem ko je objokoval smrt svoje žene Sati. Spet druga legenda govori o labodu, ki v kljunu nosi modri lotosov cvet. Na mestu kamor je padel cvet je nastalo jezero, kjer naj bi Brahma opravil ritual yagna. Da ne bo pomote, jezero je umetno narejeno z zajezitvijo in datira vsaj nekaj stoletij pred našim štetjem. Voda je sveta in vsak pravi hindujec naj bi se enkrat v življenju okopal v njej ter opral svoje grehe. Verjamejo celo, da zdravi kožne bolezni, čeprav ima današnja kvaliteta vode prav gotovo nasprotni učinek. 

Obredno kopanje

Stari Rangji tempelj

Množica na ulicah

Miss

Kot se za romasko središče spodobi, je v mestu velika izbira templjev. Najbolj slaven je tempelj posvečen Brahmi, eden redkih na svetu. Ker romarji potrebujejo nekaj sprostitve po težkih verskih obredih, so ulice polne trgovin in gostilnic. Vegetarijanstvo je strogo zapovedano in celo jajca so na črni listi. Seveda je Puškar tudi meka za turiste, sploh v času pomembnih verskih dogodkov ali sejmov. Množica je tako pisana, da je drenjanje na ulicah vredno svoje cene.

Čaj dobro dene

Slavni radžastanski čeveljci

Hindujska verzija burke - purdah

Akrobatka

Pot v Puškar sva skrbno načrtovala, da bi ujela začetek vsakoletnega kameljega sejma. Poteka ponavadi teden dni v oktobru ali novembru, odvisno od luninega koledarja (dogodek se zaključi s polno luno). Gre za enega največjih živalskih sejmov v Indiji, v ospredju so kamele, nekaj trgovanja pa poteka tudi s konji. Ljudje pridejo z vseh koncev in krajev, krasijo in lišpajo kamele do onemoglosti ter poskušajo skleniti čim boljše kupčije. V ozadju potekajo različna tekmovanja, od kameljih do konjskih dirk, tekmovanje brkačev, tekmovanje v zavezovanju turbanov, tek z lonci, razne lokalne igre in podoben cirkus. Zraven spada tudi pisana ponudba krame, lunapark, ter povečano število beračev in žeparjev. Množica je vsak dan večja in zadnje dni (ki so tudi za romarje najbolj sveti) zna biti premikanje naokoli zelo težavno. Da bi vsaj še lahko normalno dihala, sva izbrala začetek sejma in tri tedne prej rezervirala sobo. Naval je izjemen, cene pa v tem času poskočijo za 3-5 krat.

Kamelji vizažist

Tudi za opij se najde čas

Kampiranje

Najprej sva se sprehodila okoli jezera in opazovala predane vernike, kako se namakajo v jezeru. Fotografiranje je prepovedano, uspelo nama je narediti le nekaj posnetkov od daleč. Glasba odmeva iz zvočnikov in se meša z glasnimi prodajalci na ulicah. Sledila sva toku množice, ki se je pomikala proti Brahminem templju. Nedaleč stran se že nahaja sejemski prostor. Kamor seže pogled, kamele, vozovi, šotori in brkati strici s pisanimi turbani. V ozadju velika kolesa lunaparka in množica stojnic. Rahlo spominja na cirkuški tabor. Kamele so okrašane, umetelno postrižene in pobarvane. Prostor je ogromen in z ogledovanjem sva si zapolnila kar nekaj ur. Gneča ni prehuda, med obiskovalci prevladujejo turisti s fotoaparati. Domačini so glavni med stojnicami in zagnano nakupujejo. Marsikdo iz puščave ima le enkrat na leto priliko, da si "v civilizaciji" nakupi novih stvari. Stadion še sameva, gosti le družino cirkusantov. Ujameva ravno nastop male punčke, ki hodi po vrvi. Glavni program, dirke in tekmovanja so na sporedu zadnje 3-4 dni. Žal prej oddideva naprej.

Striženje

Sejem je dolgočasen

Dekle pripravlja kosilo

Prihod nove črede

Nakupovalki

Zvečer se ob jezeru prižge nešteto lučk. Prihaja staro in mlado, na posameznih delih kopališča odmevajo bobni. Sediva na nabrežju, zreva v igro luči in uživava v vzdušju. 

Večerna ceremonija se pripravlja

Verski gorečneži

Lučke na vodi

Obisk Puškarja lahko opiševa kot lepo zanimivo izkušnjo, kjer so naju navdušili predvsem ljudje. Pisana množica kot Indija v malem. Sejem je seveda k temu precej pripomogel in bi ga bilo res škoda zamuditi. Čaka naju še zadnja postaja v Radžastanu, romantični Udaipur.

Jaipur

Obiskati Radžastan in ne videti Jaipurja, to bil nezaslišan turistični zločin. Jaipur se ponosno šopiri na vseh mogočih lestvicah popularnosti, od najbolj priljubljenih, najbolj obiskanih azijskih destinacij do lestvice z najdražjimi prenočišči. Sloves "pink" mesta je deloma upravičen, deloma pa bi ga lahko opisali z glasnim oskubljenim petelinom.

Palace of winds - najbolj šminkerska fasada v mestu

Do Jaipurja sva je bila dolga in prašna pot. Sedenje v zaprtem avtobusu prav nič ne prepreči vdihavanje oblakov prahu in izpušnih plinov skozi katere smo se peljali. Po prihodu v skoraj 4 milijonsko mesto ni bilo nič bolje, neznosen promet in oblak smoga vsenaokoli. Hoja ob cesti se je zdela kot igranje z nevarno zverjo, ampak nisva se ji mogla izogniti. Kar nekaj časa sva iskala pameten hotel. Jaipur se ima pač za nekaj boljšega, ampak to se tiče samo cen. Sprijazniti sva se morala, da bova tokrat primorana bolj na široko odpreti denarnico, če si ne želiva spati ravno med podganami.

Pogled na okolico iz trdnjave Amber

Jaipur je eno prvih načrtno zgrajenih oz. projektiranih mest v Indiji. Leta 1727 ga je ustanovil maharadža Sawai Jai Singh II in se navdušeno lotil planiranja po vedskih načelih, ki naj bi prebivalcem zagotavljali  čim večjo blaginjo. Po mestu so posejane palače, parki, celo jezero, nedaleč stran pa se bohotijo trdnjave Amber, Nahargarh in Jaigarh. Pink barva se je pojavila l. 1853 v čast obiska valeškega princa in ostala kot vzdevek vse do danes. No, danes v starem delu mesta bolj prevladuje barva v smogu zadušenega lososa.

Palača sredi jezera

Ogled sva otvorila z obiskom trdnjave Amber, nekaj km izven središča mesta. Amber (oz. Amer) je bila prvotna stara naselbina, ki jo je Sawai Jai Singh II nadomestil z Jaipurjem. Trdnjava je imela bolj značaj palače, med tem ko je pravo obrambno vlogo igral sosednji Jaigarh. Pogled na zgradbe je impresiven (še bolj bi bil ob jasnem nebu). Spodaj jezerce, na sredi katerega leži ograjen park, zgoraj pa v hrib potisnjena palača katere obzidje se vije čez celoten greben. Do vhoda se lahko odpravite peš ali pa hojo prepustite slonu. Padla sva v množico domačih in tujih turistov, prodajalcev spominkov in krotilcev kač. Za zidovi se skriva množica veličastnih prostorov, umetelno poslikana pročelja, stebri iz marmorja, sobane z zrcali  in  parki s fontami. Zlitje mogulske arhitekture s hindujsko je vredno ogleda.

Trdnjava Amber

V trdnjavo, lahko vstopiš na slonu

Bogato okrašene sobane

Snažilka ali princesa?

Nadaljevala sva v starem delu mesta, obdanem z obokanim obzidjem in si ogledala v astronomsko igrišče vladarja Sawai Jai Singh-a. Navdušenec nad zvezdno znanostjo si je nedaleč od svoja palače postavil objekte za različne namene astronomskih opazovanj in računanj. Od daleč park izgleda kot moderna umetniška inštalacije, pogled od blizu pa razkrije, da gre za super precizne sončne ure, objekte za določanje položaja zvezd in sonca, ipd.

Ogromna sončna ura

Le nekaj sto metrov stran se nahaja simbol Jaipurja, neštetokrat fotografirana Hawa Mahal ali Palača vetrov (Palace of winds). Palačo na kateri se bohoti kar 953 majhnih oken, je l. 1798 dal zgraditi maharadža Sawai Pratap Singh. Rdečkasto - roza peščenjak skrbi za slavno barvo stavbe. Okenca dajejo vtis čipke, katera služi dvema namenoma, učinkovitemu zračenju in uličnemu kukalu dvornih dam. Po načelu "purdah-a" morajo ženske skriti svoj obraz oz. se povsem skriti pred moškimi pogledi. Okenca so omogočala pogled ven brez nevarnosti, da bi se kar koli opazilo na drugi strani. Ponovno se spajata mogulska in radžputska arhitektura. Notranjost palače ni tako impresivna, precej žalosti tudi zelo slabo opravljena renovacija. Očitno je bilo že samo pleskanje prevelik zalogaj (razpacana barva, packe po marmornatih tleh, s plastiko obdane stene, ipd.). Palač sva imela vrh glave, zato sva obisk t.i. mestne palače prešpricala. Deloma v njej še danes prebiva domača kraljeva družina.

Hawa Mahal

Vzorec na vratih

Obiskovalka

Večje kot je mesto, večja je možnost, da naletiš na kretene v množici. Poudarek je na moškem spolu. Hoja po ulicah bazarja je bila precej podobna bojevanju. Vedno znova se je našel kreten, ki se je več kot očitno zanalašč zaletel v Urško. Situacijo že poznava, komolci so vedno napeti in torba pripravljena kot odbijač. Vseeno pridejo trenutki, ko bi režečemu tipčku z veseljem polomil nos. Anomalije indijske družbe, kjer delež žensk vztrajno pada proti 40%, se manifestirajo na različne načine. Ampak o tem drugič.

Vhod v stari del mesta

Ponoči nama je post - Diwalijsko pokanje še vedno kratilo spanec. Ni čudno, da se ljudem meša v tem groznem hrupu. Za konec sva si pustila mestni muzej Albert Hall, še eno stavbo poimenovano v čast obiska britanskega princa. Muzej je zmešnjava različnih zbirk, domačih in tujih. Lahko si ogledate različno indijsko keramiko, nekaj orožja, malce starih glasbil, egipčansko mumijo (seveda so jo privlekli Britanci), kitajski porcelan, stare kovance iz vseh vetrov... Muzej je bil poln domačih obiskovalcev, celih družin na diwalijskem izletu, ki so brez pravega zanimanja brzele mimo vitrin in se neutrudno fotografirale.

Albert Hall

Fantje občudujejo portete vladarjev

Egipčanska sekcija

Od Jaipurja sva pričakovala več, predvsem malo bolj skrben odnos do svojih spomenikov, ki naj bi privabljali množice turistov od katerih mesto tako dobro živi. Ugodnih nakupov ne pričakujte, poceni sob ali hrane prav tako ne. Domačini so rahlo snobovski in vas najprej ocenjujoče premerijo od nog do glave. Tri dni je bilo več kot dovolj, potujeva v Puškar na kamelji sejem.