Z indonezijskega morja in sonca sva odletela proti Himalaji. Šlo je zelo počasi, najprej iz
Manada v Jakarto, kjer sva na letališču prebedela noč, potem v
Kuala Lumpur, nato pa končno proti Katmanduju. Na povsem polnem letalu iz KL smo se zabavali v družbi nepalskih delavcev, ki so očitno prvič sedeli na letalu. Zakaj takšna množica je razkril časopis. Malezija se je odločila za obračun z vsemi ilegalnimi delavci, v temeljiti akciji tekom tedna jih namerava vse poloviti, obsoditi, zapreti ali deportirati. Večina Nepalcev se je odločila, da še pravočasno oddide.
 |
| Kathmandu |
Pristanek v Katmanduju malo spominja na pristanek na Brniku. Po kroženju nad zelenimi hribi pristanemo na majcenem letališču. Nič bleščeče opreme, nič zavitih hodnikov, opečnati zidovi, vse skupaj daje slutiti, da sva prispela v skromno oz. revno državo. Po več kot uri čakanja na prtljago končno zapustiva letališke prostore in se prepustiva vrvežu indijske podceline. Vreme sicer še štrajka, ampak paleti barv na ulici to ne škodi, živahno čebljanje, muzika in gneeeča. Rahlo indijsko, se že veseliva spremembe.
 |
| Kaotične in pisane ulice |
 |
| Jabolka so velik biznis |
Katmandu je zelo star, lokalni arheologi trdijo, da so bile prve naselbine na območju prisotne že v 1.stoletju p.n.št.. Mesto je bilo vseskozi pomembna trgovska postaja med Indijo in Tibetom. Skozi zgodovino mu je vladalo veliko dinastij. Zaradi strateške lege je bil Katmandu vedno kozmopolitsko mesto, kjer se mešali indijski, tibetanski, kitajski in tudi evropski vplivi.
 |
| Manjši trg |
 |
| Inovativna rešitev za sušenje perila |
Prestolnica leži na nadmorski višini 1400 m sredi široke doline, ki so jo deli še z nekaj manjšimi mesti (po pravici povedano jih počasi požira). Širše mestno območje šteje preko 2,5 mio prebivalcev in je glede na velikost zelo gosto poseljeno območje. Promet je neznosen, infrastruktura slaba, onesnaženost zraka pa visoka. Kaj češ, nič novega v Aziji. Nastanila sva se na robu četrti Thamel, ki je kot kakšen Khao San prepolna trgovinic s spominki, hotelčki in treking agencijami. Ta prava sezona se še ni začela, turistov ni veliko in se lahko skoraj ležerno sprehajava naokoli. Paziti je treba le na korejske ali kitajske "shoppaholic-e", ki kot mesečniki tavajo od ene trgovine do druge in povsem pozabijo na preostalo dogajanje okoli sebe.
 |
| Okna in maska |
 |
| Prodajalka |
Takoj se opazi, da je turizem za Nepal izjemno pomemben. Nepalci so prijazni, ustrežljivi in večinoma govorijo angleško (pravo olajšanje po Sulawesiju). Povsod te kličejo "Mister" ali "Sir" kar je rahlo komično. Na roko nama gre tudi lokalna valutna kriza. Nepalska rupija je vezana na Indijsko rupijo, obe pa sta v zadnjih mesecih izgubili ca.20% napram evru in dolarju. Vse je zelo poceni in nimava razlogov za pritoževanje. Hrano spet bogatijo začimbe, našel se je jogurt, pa žemljice, jabolčna pita in ta prava čokolada. Razkošje!
 |
| Templji polni golobov |
 |
| Stupa te gleda |
Večino časa zreva v dež, saj se monsun še ni povsem umaknil. Suhe urice sva izkoristila za ogled starega dela mesta, nedaleč od Thamela. Trg Durbar oz. "prostor palač" je glavna znamenitost, vendar sva ga iz principa obšla. Za vstop na trg tujcem računajo 750 NRP (ca. 5 EUR), kar je 3x več kot 2 leti nazaj, vstopnina za palačo pa ni vključena. Poleg tega je trg povsem odprt za lokalni promet in trgovino, nič pretresljivega. Na trg sva pokukala iz stranskih ulic, palačo bova pa pustila za kdaj drugič. Raje sva se izgubila v stranskih ulicah, kjer se zdi, da se čas vrti počasneje in so nekje v letu 1930. Leseni balkončki in okna so še posebej impresivni, prav tako ljudje s svojimi pisanimi oblačili, kapicami in raznovrstnimi obrazi. Ulicam vlada urejeni kaos, kjer ima (po vzoru starega kastnega sistema) vsak svojo vlogo in zaposlitev. V Nepalu prevladuje hinduizem (80%), sledi budizem (ca. 10%) in ostali. Poskušala sva čim bolj elegantno vijugati med maso prodajalcev, nosačev, motoristov... Center mesta po površini ni velik in se ga hitro obhodi, tako da sva se kar naenkrat znašla sredi polj in vrtičkov.
 |
| "Sveti možje" |
 |
| Ulični vrvež |
Drugi večer sva ga začutila. Zleknjena v postelji sva še z zadnjimi močmi buljila v TV, ko so se tla konkretno zatresla. V glavi se je prižgal alarm in v naslednjem trenutku sva že pakirala osnovne stvari. Katmandu leži na visoko potresnem območju in samo vprašanja časa je, kdaj ga po stresel nov uničevalen potres. Zadnji se je zgodil leta 1934 in porušil večino mesta. V današnjem času bi bila škoda v prenaselnjeni dolini še bolj katastrofalna. Skozi hotelsko okno sva opazovala ali bodo ljudje prišli na ulice. Nič se ni zgodilo, internet pa je kmalu povedal, da se je epicenter potresa 6. st. po rihterjevi lestvici nahajal na JZ Kitajske. "Nepalci so že vajeni, da se vsake toliko časa strese", nama je razložil hotelski receptor. No, midva nisva med "navajenimi".
 |
| Ličkanje koruze v Kirtipurju |
 |
| Tempelj - Bagh Bhairab Mandir |
Da bi pobegnila pred izpušnimi plini in gnečo, sva šla na dnevni izlet v mestece Kirtipur. Za 20 NRP sva se usedla na lokalni minibus in se kmalu znašla na "podeželju", 5 km izven Katmanduja. Kirtipur ("mesto slave") je starodavno mesto s pomembno strateško pozicijo, saj omogoča razgled na vse strani Katmandujske doline. Do danes je ohranilo elemente nevarske arhitekture, ki jo je mogoče videti tudi v starem delu Katmanduja. Mestece je majhno, mirno in skoraj brez obiskovalcev. Sprehod po ulicah je vračanje nazaj v času. Stare mamke in dedki posedajo pred vhodi v hiše in okoli templjev, malo mlajši se ukvarjajo z vsakdanjimi opravili kot je pranje perila, domača obrt ali sušenje koruze. Za nagrado je za kratek čas posijalo sonce.
 |
| Erotični detajli na tramovih |
 |
| Bogata okenska dekoracija |
Po končanih opravkih na indijski ambasadi, kjer sva zaprosila za vizo, nadaljujeva z raziskovanjem kathmandujske doline. Obiskala bova starodavno mesto Bhaktapur.
