Bunaken & Manado

Spet smo šli na morje. Pa saj v Indoneziji res ne gre drugače. Nedaleč od obale Manada, središča severnega Sulawesija, leži koralni otok Bunaken, obvezna postojanka potovanja po velikem otoku. Bunaken je slaven in turističen, zato smo se oborožili s potrpljenjem in pripravili več planov reševanja za primer zasedenih sob, pomanjkanja hrane (s sabo smo tovorili zalogo piškotov) ali pretiranega dolgčasa.

Pogled proti celini in Manadu

Večerna svetloba

Bunaken je najbolj poznan izmed 5 otočkov, ki se ozirajo proti Manadu. Označen je kot naravni park, saj slovi po čudovitem podvodnem svetu, polnem koral in raznovrstnih rib, torej je meka za potapljače. Otoček je nekaj srednjega, ima 3-4 vasi, veliko hoste, mangrove in relativno veliko prenočitvenih kapacitet za različno globoke žepe. Plaže ni veliko, saj so jo večinoma zavzele mangrove, korale pa ovirajo plavanje med oseko. Za ljubitelje potapljanja in snorklanja prava lokacija, »beach boyi« bodo pa malo razočarani. Omeniti je potrebno še smeti in umazanijo, ki jih iz Manada prinese morski tok. Zahodna stran otoka je najbolj na udaru in lahko se vam zgodi, da vas po nekaj dnevih namakanja v morju napadejo kožni izpuščaji.

Vas Bunaken

Božič celo leto...

Tokrat smo imeli srečo, nobenega od rezervnih planov nam ni bilo potrebno uresničiti. V Manadu je do nas pristopil pravi človek, agent točno tistega rezorta kamor smo nameravali. Z njihovim čolnom smo prehiteli javni »trajekt« in pristali na majhni peščeni plaži sredi mangrov vzhodnega dela otoka. Daniel's resort nam je bil takoj všeč, bungalovi razporejeni sredi vrta, plaža nekaj korakov stran, cena normalna, hiške pa v solidnem stanju. Ah, spet idealna lokacija za lenarjenje.

"Naša" plaža med oseko

Polna luna

Razlika med plimo in oseko na otoku je ogromna, tako da se je čas kopanja in snorklanja omejil na zgodnje jutro in pozno popoldne. Urška in Jure sta takoj pokukala pod vodo ter se prepričala, da je tolikokrat slišan hvalospev Bunaknu upravičen. Korale so cele, raznovrstnih oblik in barv, ribe prav tako. Celo želva se je takoj pokazala. Potopi s čolna so pokazali še več, velike jate rib, še več želv, med njimi tudi gigantskega stoletnika »Ramba«, cel kup majcenih, na pogled vesoljskih bitij, ki se skivajo v koralah, morske kače, in še in še. Potopi so bili res lepi, vidljivost dobra, tokovi zmerni, priporočava. Edina nevšečnost Bunakna so potapljaški »inštruktorji«, ki to sploh niso. Varnost je samo v naših rokah. Najin prvi »spremljevalec« je plaval za nama, nekje po svoje in brez težav bi mu lahko pobegnila na 40 m. Sva se pritožila in dobila drugega, takega ki je vodil potop tako kot je treba.

Mangrove

"Rambo" by Hans

Z nama se je potapljal tudi Hans, maskota Daniel's resorta, živahen nemški upokojenec, ki se je povsem predal podvodni fotografiji (www.bunakenhans.com). Sicer živi v Vietnamu, za več mesecev na leto pa pride na Bunaken. S potapljanjem je začel šele pred ca. dvema letoma, od takrat naprej pa je več v vodi kot na kopnem. Pridno fotografira in prodaja svoje posnetke. Kar dobro mu gre, tako s kvaliteto fotk kot prodajo. Če se ne potaplja, igra ping pong. Živ dokaz, da nikoli ni prepozno.

Nova cerkev

Bunaken nam je bil tako zelo všeč, da smo na njem preživeli kar dolgih sedem dni. Ostali gostje so prihajali in odhajali, mi smo ostali in modrovali o vsemogočem. Ležernost prostora se je nalezla v nas, dobra hrana je razvadila naše želodce, zraven pa še 24 ur internetne povezave. Človek se res težko loči od takšnega raja. Če ne bi imeli letalskih kart z datumom...

Življenje je igra

Treba je bilo nazaj v Manado, da prebrodimo še zadnja dva dneva, preden midva odletiva v Nepal, Maša pa na Lombok. Manado nima posebnih znamenitosti, dominirajo trgovine oz. trgovski centri. Nad pristaniščem se bohoti spomenik propadlih gradbenih projektov, nedokončani most, ki se gradi prav po slovensko, že celih 12 let. Gradbišče je zapuščeno, domačinom pa gre prav na smeh, ko spregovorijo o njem. Še en simbol zapostavljenosti Sulawesija in dolge verige žepov na poti iz Jakarte. Sprehodili smo se čez tržnico in center mesta, osrečili zaposlene v turistično-informacijskem centru (popravili smo statistiko obiska), se čudili bizarnim spomenikom temu in temu heroju ter iskali »pravo« restavracijo. V majhnem lokalu v pristanišču smo poizkusili lokalno specialiteto Tinutuan, gosto juho s koruzo, rižem, rezanci, limonino travo, čebulo... Po dolgem času smo zopet opazili kitajski pečat, lokale, ljudi in celo tempelj. V preostalih delih Indonezije, zlasti na Javi, niso preveč priljubljeni (nedavna zgodovina), v Manadu pa se zdi, da se počutijo povsem varno. 

Manado

Čakajoč Godota

Tinutuan

Luko krasi "SCT most"

 

Za zaključek naše skupne poti po Sulawesiju in v čast Mašinega rojstnega dneva smo si privoščili resno gostijo. V restavraciji Ria Rio so nam na mizo postavili gromozanskega »coconut« raka v poprovi omaki, ribo na način »Minahasa« in pikantno ribo na žaru. Pikantne omakice so poskrbele da nam je bilo še bolj toplo pri srcu. Večerjo smo zaključili z mastnimi prsti, zadovoljnimi nasmeški in rahlo zaspanimi pogledi. 

Kokosov rak v poprovi omaki

Maša, vse najboljše za tvoj rojstni dan!

Potovaje po Sulawesiju je pri koncu, najina Indonezija tudi. Skoraj dva meseca je prehitro minilo, ampak veva, da se v Indonezijo še vrneva. Vesela sva bila Mašine družbe. Na nek način se poslavljava tudi od JV Azije (šmrk, šmrk), saj se verjetno tekom tega potovanja ne bova več vračala v regijo. Čaka naju precej drugačen del sveta. Iz morja v Nepalske višave, potem pa v Indijo.