Po pohodniških naporih
Rinjanija sva si obetala zasluženo uživancijo na Gili otočkih, kjer čas teče
počasneje, od vse lepote naokoli pa lahko dobite še sladkorno. Otočki so trije,
Air, Meno in Trawangan, vsak malce drugačen, vsi supaj pa potopljeni v turkizno
morje ter obdani s čudovitim koralnim grebenom, ki zvabi pod vodo celo največje
vodne bojazljivce. No, vsaj tako se je glasil reklamni opis.
Celotna pohodniška družba jo
je takoj mahnila na Trawangan, ki velja bolj za »party« otok. Midva sva se
raje odločila za bolj umirjeni Air (sloves otoka za pare), saj sva najprej
nujno potrebovala nekaj dobrega spanca.
 |
| Glavno prevozno sredstvo na otokih |
Da takoj razčistimo, nisva
več rosno mlada, videla sva že kar nekaj otokov in koralnih grebenov. Priznava,n
malce sva zahtevna in vedno upava, da bova odkrila nove rajske prostorčke. O
Gilijih je zelo veliko govora, mladina je navdušena, družine tudi, midva pa sva
cepetala od razočaranja. Iskreno povedano, pojdite raje v Poreč. Slike so lepše kot realno stanje.
 |
| Oseka |
Kako izgleda Gili Air leta
2013 med turistično sezono? Ob obali se na milimeter natančno gnetejo restavracije in
resorti, enak boj pa se nadaljuje v naslednjih dveh linijah proti notranjosti
otoka. Turistov je veliko, prevladujejo pa mlajši pari in družine. Plaže ob
dopoldanski plimi skoraj ni, saj se skriva pod vodo. Na plano pride popoldan,
ko pa se skrči prostor za plavanje. Lahko plavate 100 m od obale, v močnem toku
med čolni. Kako je pod vodo? Mrtvo daleč naokoli, tudi rob in stene grebena so
opustošene. Več sreče bi morda imela s potapljanjem, kjer te s čolnom odpeljejo
na morje, ampak sva povsem izgubila motivacijo. V notranjosti otoka se
pospešeno gradi, vsaka familija načrtuje sobe za turiste. Ribičev nisva opazila,
skrili so se bog ve kam, verjetno v katerega od barov. Hrana je sicer še kar,
sploh riba ali ražnjiči na žaru, vendar je tudi cena konkretno visoka. Glede na
to, da sva potrebovala dva dni samo za
rehabilitacijo, nad Air-om nisva še toliko obupovala. Odločila sva se, da greva še
malo do sosedov na Trawangan in se prepričava kako je tam.
 |
| Ostanki tradicionalne vaške arhitekture |
 |
| Promenada |
 |
| Plaža in v ozadju gorovje na Lomboku |
Ker med otoki potujejo
večinoma samo turisti, je cena prevoza s čolnom enaka trikratniku cene prevoza
z Lomboka. Trawangan je največji otok, zato sva računala na bolj ugodne ponudbe
prenočišč in ostalega. Napačna računica! Prenočišča so še lahko poceni, hrana
in pijača pa sta ca. 30% dražja kot na Air-u.
Že število čolnov na obali
je govorilo, da je tukaj pa res gneča. Plaža v podobnem stanju kot na Air-u, le
da so nas pričakali še visoki valovi. Prvi pozdrav na otoku pa spet s strani
množice trgovcev, mushroom barov, potapljaških centrov in lastnikov prenočišč. Glavna cesta ob obali do konca
zapolnjena z lokali, po glasbi in frizurah domačinov sodeč, bi lahko bil
Trawangan celo rodni kraj Boba Marleya. Na hitro sva poiskala prenočišče izven
glavne ulice, sicer solidna soba, ampak blizu mošeje, v kateri so ravno
izvajali celodnevni preizkus novih zvočnikov. Slišati je bilo religiozne recitacije, radijsko postajo in še
klepet med delavci. K sreči sva oborožena z zamaški za ušesa.
 |
| Mošeje rastejo kot gobe po dežju |
 |
| Vaška idila |
 |
| Party plaža |
Sprehod po otoku nama je
hitro dal vedeti, da kopanje in plaža odpadeta. Pogled na ponudbo rib po
restavracijah, naju je skoraj pripravil do solz. Očitno gredo boj v promet
burgerji, saj so več dni starim ribam že skoraj izpadle oči. Ni nama preostalo
drugega kot da svoje razočaranje omiliva s koktejlom ali dvema. Po naključju sva
srečala še mlada francoza iz naše pohodniške grupe in večer je bil pečen.
Zaradi ramadana glasba potihne že okoli 23h, zato pa se odpre »tihi disko«,
kjer lahko glasbo poslušaš preko slušalk. Slušalke ubijajo medsebojno
komunikacijo, po drugi strani pa je sedeti v baru brez glasbe prav čuden
občutek. Imela pa sva fino priliko klepetati s tremi domačini, dvema fantoma z
Lomboka, ki oba delata v hotelčkih na Gili T-ju in študentko z Jave na
počitnicah. Povprečna plača turističnega
delavca na mesec znaša 70 USD, če pripelje dodatne goste lahko kapne še kakšna 10-ka.
Prava indonezijska zgodba pa je sledeča. Fant z Lomboka se po dolgih letih
odloči, da bi pogledal še malo na kakšen drug otok. Brez dokumentov je to
precej tvegana stvar, zato zaprosi na uradu za osebno izkaznico. Uradniki mu z
nasmehom pove, da brez plačila 1 mio IDR (ca. 80 EUR) ne dobi nič. Fant seveda
nima denarja, ne vez in se sprijazni, da bo še nekaj časa ostal doma. Podobnih
zgodb je nešteto in se dogajajo vsak dan.
 |
| "Moderni" reciklažni obrat za ravnanje z odpadki |
 |
| A je bil Dali tukaj? |
Trawangan bi rad bil vse, od
vrhunskega (dragega) resorta, potapljaškega raja do party postojanke za
mularijo na opojnih substancah. Dejansko ni nič od tega, predvsem pa je daleč
od Indonezije in eksotike. Žal nama je, da sva na Gilijih zapravila toliko
časa, saj bi bilo daljše raziskovanje Lomboka veliko lepše. Zafrknila sva se z
rezervacijo prevoza na Nuso Lembongan. Rajski otok bo treba iskati drugje,
mogoče ga v kratkem najdeva.
