Bangkok 2 in nori Songkran

Zmeraj znova se hočeš nočeš vračava v Bangkok. Po letu iz Phnom Penha sva si vzela nekaj dni, da urediva vizo za Myanmar in si nabereva novih moči. Tokrat sva se v velikem loku izognila Khao San-u in se namestila v hotelčiču blizu glavne železniške postaje. Krasna lokacija, metro pred nosom, prav tako blizu China Town, rečni prevoz in celo Myanmar ambasada samo 20 min hoda stran.

Nebotičniki in golf

 

Viza za Myanmar se uredi brez težav, lahko tudi v istem dnevu, če ste pripravljeni na višjo ceno. Potrebno se je samo dovolj zgodaj postaviti v vrsto, ker Myanmar je trenutno kot vroča dišeča žemljica.

Bangkok sva si tokrat bolj natančno ogledala iz višav Skytrain-a. Kupila sva si dnevno karto (130 Bahtov) in se vozila naokoli. Občudovala sva panoramo nebotičnikov poslovnih središč in nakupovalnih centrov. Samo v predelu Siloma, ob Skytrainu, sva naštela preko 15 središč za nakupov lačne shopaholike. Kitajci so ta glavni. Večere sva preživela v Chinatownu ob super morski hrani. Privoščila sva si tudi orgijo z ostrigami (1 kos 50 Bahtov). Njama!

Pogled s Skytrain ploščadi

Vijoličasti lepotec

In da ne pozabiva najbolj pomembne stvari, v Bangkoku se med 13. in 15. aprilom odvija Songkran, vodni festival, ki slavi lunarno novo leto. Voda opere vse stare grehe in naredi prostor za nove. V podobnih različicah ga praznujejo po vsej JV Aziji. V tem času se v Bangkoku zgodi mali čudež: promet se umiri in ulice se skoraj izpraznijo. Večina ljudi odpotuje iz mesta, bodisi k sorodnikom ali na krajši dopust. Tisti, ki ostanejo, pa se postavijo na vodno frontno linijo. Ena je v Silomu, druga pa na Khao Sanu, na obeh lokacijah pa se čez dan nabere ogromna množica ljudi. Za spremljavo dogodka poskrbi glasba z večih odrov, organizirane so parade mokrih maškar, hrane in pijače ne manjka. Pravo karnevalsko vzdušje.

Obcestna zaseda

Masovka na Silomu

Oboroženi do zob

Pogled z vrha

Midva sva se odpravila v Silom, da se prepričava na lastne oči. Denar in osnovne stvari sva zapakirala v nepremočljivo torbo, potem pa kar bo pa bo. Opoldan še ni bilo izgledov o kakšnih eskapadah, tu in tam kakšna vodna pištola. Po tretji uri popoldan je bila situacija že bolj mokra. Komajda sva se prebila iz Skytraina na ulico in seveda takoj podlegla škafom vode. Staro in mlado se je prepustilo norčavosti in se špricalo, polivalo ter mazalo z moknato pasto. Ni bilo kaj, takoj sva si kupila vodno pištolo in šla v boj. Nikomur nisva ostala dolžna, za municijo sva uporabljala še posebej ledeno vodo. Po nekaj minutah sva opazila, da sva pravzaprav na eni od ulic Pat Ponga in da imajo tudi nočne delavke/delavci dela prost dan in pištole v rokah. Naenkrat so se pojavili še gasilci in s svojimi topovi naredili še večjo poplavo. Ob mraku sva se odpravila nazaj v hotel, saj bi bila nočna izmena za naju prehuda in predvsem premrzla. Morava priznati, da nama je bil tokrat Bangkok že bolj všeč. V Yangonu se fešta nadaljuje!

Nanašanje bojne barve

Bojevnica

Jure Rambo

Gneeeeča

Vsi proti vsem

Adijo Kambodža

Kambodža naju ni pustila ravnodušna, iskreno rečeno, zapuščava jo z olajšanjem. Občutki nihajo med jezo, žalostjo in navdušenjem. 

Kamboška poroka

Pa začnimo s svetlo platjo. Država se vztrajno kobaca iz kravave zmešnjave, ki so jo za sabo pustili Rdeči Kmeri. V turizmu je pridna učenka sosednje Tajske oz. jo v določenih pogledih že prehiteva. Prenočišča relativno poceni in kolikor toliko urejena, prevozi cenovno dostopni in udobni, zaposleni v turizmu pa prijazni, pripravljeni pomagati zmedenim tujcem. Turistu tako ni hudega, odlično se lahko naje, zabava in razgraja. Ni čudno, da se vse več zahodnih »penzionistov« odloči za obisk Kambodže.

Večdnevni obisk Angkor Wata pusti posledice

Midva sva najbolj uživala v Siam Repu, za kar sta kriva neponovljivi Angkor Wat in odlična hrana (najboljši amok) ter kje drugje kot na tropskem rajskem otočku Koh Rong Samloen-u. Če bi prišla v zelenilo po deževni dobi, bi se verjetno navdušila tudi na severovzhodnim delom Kambodže, ki sva se mu tokrat izognila. Neizmerno sva uživala tudi v hrani, bogati z raznovrstnostjo okusov in eksotičnimi dodatki. Morske pojedine so bile brez konkurence.

Bolj ko se pogovarjaš z domačini in dobivaš vpogled v nacionalno psiho, bolj se prebija na površje občutek jeze. Mlada generacija je razdeljena na neizobražene, izobražene in tiste z vezami (to dobro poznamo tudi pri nas). Skupna jim je želja po uspehu in bogastvu, ki se ponekod prav perverzno razkazuje, ter po drugi strani občutek nemoči. Kambodži še vedno vladajo sile s korenimami v kmerskem režimu, z roko v roko z vietnamskimi, kitajskimi in tajskimi tajkuni. V tujejezičnih medijih sva zasledila ogromno člankov na temo, kako vlada razlašča kmete in zemljo prodaja za velike gradbene projekte ali pa podarja koncesije podjetjem z ogromnimi plantažami tega ali onega (ponavadi v lasti zaslužnih članov stranke CPP). Če nisi v stranki CPP in ne podmazuješ uradniške piramide, potem si uboga para.

Primer kamboškega vzornika

Nazaj z k mladini. Hong, 24 - letni mladenič, je dopoldan deklica za vse v majhnem penzionu v Kampotu, popoldne pa uči angleščino in se dobro zaveda situacije v državi. Brska po spletu, bere tuje časopise in pozna zgodovino. Iz njega kar bruha ogorčenje nad lastnimi voditelji, dejstvom, da so brez velike podkupnine zanj zaprta vsa vrata bolje plačanih služb (fant sicer še študira ekonomijo), ve, da je drugje po svetu drugače. Njegova sestra ima manj sreče in dela v tekstilni tovarni za 60 USD na mesec. Čim bom zanosila, bo odpuščena. Malo sva začela razlagati o Sloveniji in protestih, ampak je samo zmajal z glavo. Ljudje so prestrašeni, starejša generacija si želi samo golega miru, mladi pa nimajo nobene besede v družbenem dialogu. Poskušajo preživeti po svoje ali po zgledu svojih velikih vodij: kriminal, šverc komerc, prostitucija, izsiljevanje... Trdo pridno delo v Kambodži ni poplačano.

Kdo pravi, da moški ne delajo

Dejstvo je, da Kambodžani nimajo v svoji državi skoraj ničesar v lasti. Zemlja, naravni viri in vplivna področja so razdeljena med velike sosede, pa tudi vsemogočni zahod je pristavil svoj lonček. Trenutni trend sekanja gozdov nakazuje, da čez 10 let ne bo niti enega uporabnega drevesa več. Vlado nič ne moti, če se to dogaja v območju nacionalnih parkov. Še enkrat morava omeniti katastrofalen odnos do okolja. Zdi se, da res prav vsi Kambodžani mečejo smeti direktno pred svoja vrata in jim je eno figo mar, ali gre za plastiko, strupe, nafto ali pa težke kovine.

Žalostno sliko poglablja vseprisotna prostitucija z središčem v večjih mestih Phnom Penh, Siam Rep in Sihanoukville. Vsem na očeh, brez zadržkov na glavnih ulicah, tudi z več kot mladoletnimi osebami. Človek se tudi vpraša, kaj za vraga dela po Kambodži toliko sirotišnic, tujih vrtcev in šol. Ko prebereš drobno novičko v časopisu, da je iz ene od sirotišnic zaradi domnevnega zlorabljanja pobegnilo 10 otrok, ti postane vse jasno. Lastnik, avstralski državljan, se je opravičil z izjavo, da so imeli otroci spor s kuharjem zaradi premajhnih porcij riža. Policija je opravičilo sprejela in primer je zaključen.

Reciklator

Da zaključiva, obisk Kambodže vseeno priporočava. Če vam bo zgodovina pretežka, pojdite na otok. Samo pazite, da medtem ko srkate poceni koktajl, ne boste natakarja spraševali ali je izgubil kakšnega sorodnika med strahovlado Rdečih Kmerov.

Otroci so prihodnost